SerijaUmetnost življenja Del 40 / 62

Kaj pomenijo zvestoba, obljube in zrela zaveza?

Kaj pomenijo zvestoba, obljube in resna zaveza? Spoznaj razliko med zaljubljenostjo, dogovori, zaupanjem in odgovornostjo.

»Saj sva skupaj, kajne?« vpraša Maja. Nejc prikima. »In to pomeni, da ne hodiva na zmenke z drugimi?« nadaljuje. Nejc se nasmehne: »Zakaj bi morala vse določiti? Saj veš, da te imam rad.« Maji je mar zanj, toda njegov odgovor je ne pomiri. Spoznava, da pod besedo zveza morda razumeta dve različni stvari.

Morda tudi ti ne veš, kdaj je pravi čas za pogovor o zvestobi. Če vprašaš, se bojiš, da boš zvenel nezaupljivo. Če ne vprašaš, pa se lahko oba zanašata na obljubo, ki je nikoli nista enako razumela.

Zvestoba ne pomeni, da moraš drugega nadzorovati. Pomeni, da z njegovim zaupanjem ravnaš pošteno in da držiš dogovore, ki si jih svobodno sprejel. Pred veliko obljubo je zato pametno ugotoviti, kaj od nje pričakujeta oba. Če se o nečem pomembnem ne strinjata, je pošten pogovor boljši od zagotovila, izrečenega samo zato, da bi drugi ostal s tabo.

Zvestoba se začne pri majhnih dejanjih

Veliko je vredno slišati »Vedno ti bom zvest«. Toda zanesljivost se prej pokaže pri običajnih stvareh. Če se dogovorita za srečanje in ne moreš priti, pravočasno poveš. Če ti nekdo zaupa osebno zgodbo, je ne raznašaš med prijatelje. Če imaš pomisleke, ne rečeš »vse je v redu« zgolj zato, da bi se izognil neprijetnemu pogovoru.

To ne pomeni, da je vsaka zamuda ali pozabljena obljuba izdaja. Vsi kdaj kaj spregledamo ali precenimo svoje moči. Razlika je med napako, ki jo priznaš in skušaš popraviti, ter navado, da drugemu obljubljaš eno, počneš pa drugo.

Poštenost se pokaže tudi takrat, ko bi se lahko izgovoril. Samodisciplina pomeni, da ne slediš vsaki trenutni želji, če veš, da bi s tem prelomil pomemben dogovor. Spoštovanje pa pomeni, da drugega ne puščaš v zmoti zato, ker je tebi tako lažje.

Ob vsem tem ohrani še eno pomembno razliko: zvestoba ni odpoved lastni zasebnosti, prijateljem in samostojnosti. Človek ti lahko zaupa, ne da bi vedel za vsako tvoje sporočilo. Ti pa lahko spoštuješ njegovo zasebnost, ne da bi zamižal pred očitnim zavajanjem.

Ko beseda »skupaj« ne pomeni obema istega

Izmišljeni primer: Maja in Nejc se videvata že nekaj mesecev. Maja meni, da sta v izključujoči zvezi. Nejc si o tem ni želel jasno govoriti. Medtem mu je postalo všeč še neko drugo dekle; z njo si izmenjuje vedno bolj osebna sporočila, pogovor pa pred Majo skriva. Sluti namreč, da Maja njuno zvezo razume drugače.

Ko Maja izve za dopisovanje, ne zahteva Nejčevega telefona ali gesel. Vpraša ga: »Kaj sva se pravzaprav dogovorila?« Nejc najprej odvrne, da nista ničesar prepovedala. Nato prizna: »Vedel sem, kaj pričakuješ, pa mi je bilo lažje molčati.«

To je pomembna razlika. Nejasen dogovor še ni isto kot prelomljena izrecna obljuba. Toda zavestno vzdrževanje napačnega vtisa ni pošteno. Maja lahko pove, da želi zvezo, v kateri drug z drugim ne hodita na romantične zmenke. Nejc lahko prizna, da si takšnega odnosa trenutno ne želi. Nobenemu ni treba obljubiti tistega, česar noče ali ne more držati.

Lahko ugotovita, da si želita enako, in se dogovorita. Lahko pa ugotovita, da njuni pričakovanji nista združljivi. V tem primeru je pošten razhod boljši od prikritega dvojnega življenja.

Pomembno je še nekaj: bližnje prijateljstvo z drugo osebo samo po sebi ni nezvestoba. Tudi prijazen pogovor, šolsko sodelovanje ali druženje s prijatelji niso dokaz prevare. Če pa eden skriva romantično bližino, ker ve, da presega dogovorjene meje, je prav, da to vzame resno. Pri zvestobi ne odloča samo to, kako je ravnanje videti od zunaj, ampak tudi, kaj sta se pošteno dogovorila in ali drug drugega zavajata.

Če je obljuba prelomljena

Kaj narediš, če si ti prelomil dogovor? Najprej si povej resnico. Ne išči stavkov, s katerimi bi svoje dejanje zmanjšal: »Saj ni bilo nič takega« ali »Če ne bi bil tako ljubosumen, tega ne bi naredil«. Pojasnilo okoliščin je lahko pomembno, ni pa nadomestilo za odgovornost.

Priznaj, kaj si storil, in ne obljubljaj novih stvari samo zato, da bi te drugi takoj pomiril. Če si lagal, je prvi korak, da nehaš lagati. Če je dogovor zate postal nevzdržen, to povej. Drugi ima pravico razmisliti, ali ti želi znova zaupati.

Opravičilo ni račun, za katerega dobiš odpuščanje ali nadaljevanje zveze. Včasih se zaupanje ob iskrenosti, času in spremenjenem ravnanju počasi obnovi. Včasih se ne. To, da človek sprejme tvoje opravičilo, še ne pomeni, da mora ostati s tabo.

Če je obljubo prelomil drugi, si vzemi čas. Najprej poskusi preveriti dejstva in ločiti govorice od tega, kar res veš. Vprašaj se, ali sta imela jasen dogovor, ali gre za posamezno napako ali za ponavljajoče se zavajanje. Kadar je pogovor varen, povej, kaj te je prizadelo in kaj bi potreboval, da bi o obnovi zaupanja sploh lahko razmišljal.

Ni ti treba takoj oprostiti ali oditi. In če se odločiš za konec zveze, to še ne pomeni, da maščuješ prelomljeno obljubo. Vsak človek lahko pošteno zaključi odnos, ki ga ne želi več nadaljevati. Drugače je obljubo pravočasno in odkrito spremeniti kakor jo skrivaj kršiti, medtem ko drugi še vedno računa nanjo.

Zvestoba ne daje pravice do nadzora

Zaljubljen človek si lahko želi več skupnega časa, sporočil ali zagotovil. O tem se lahko pogovarjata. Toda želja po bližini ni dovoljenje za zahtevanje gesel, sledenje lokaciji, pregledovanje sporočil ali prepovedovanje prijateljstev. Tudi ti nimaš takšne pravice do drugega.

Ljubosumje zna biti neprijetno. Če ga občutiš, to še ne pomeni, da si slab človek. Ne pomeni pa niti, da je partner nekaj zakrivil. Namesto zasliševanja lahko rečeš: »Zadnje čase sem negotov. Rad bi se pogovoril, kaj oba pričakujeva.« Če brez stalnega preverjanja ne moreš zaupati, je treba raziskati težavo z zaupanjem, ne stopnjevati nadzora.

Zvestoba nikoli ni dovoljenje za neželene dotike ali spolnost. Prav tako resna zveza ne zahteva, da opustiš šolo, prijatelje, družino ali cilje. Za skupni čas se bosta morda morala usklajevati in včasih čemu odpovedati, vendar zaveza ne izbriše človekovega dostojanstva in svobode.

Velika obljuba potrebuje vsakdanji načrt

Ko si zaljubljen, je lahko reči: »S tabo bom za vedno.« Toda skupno življenje ni sestavljeno samo iz lepih večerov. Včasih bosta utrujena, brez denarja, različnih mnenj ali razočarana nad neizpolnjenimi načrti. Takrat ni najpomembneje, kako prepričljivo sta govorila ob začetku, temveč ali znata pošteno sodelovati.

Pri petnajstih ti ni treba načrtovati poroke. Lahko pa že v prijateljstvih in prvih zvezah vadiš nekaj dragocenega: drži besedo, priznaj napako, poslušaj drugačno mnenje in ne obljubi nečesa samo zato, da bi bil sprejet.

Če se kot odrasla človeka pripravljata na skupno življenje, so vprašanja konkretnejša. Kako bosta ravnala z denarjem in morebitnimi dolgovi? Kako si bosta razdelila delo doma? Kako si predstavljata otroke oziroma življenje brez njih? Kako bosta ob nesoglasju iskala rešitev? Kaj vama pomenijo družina, vera, tradicija in osebna načela?

Izmišljeni primer: Tina in Bor sta mlada odrasla in že več let skupaj. Sorodniki ju pogosto sprašujejo, kdaj se bosta poročila. Bor bi se rad kmalu zaročil. Zdi se mu, da bi s tem jasno pokazal svojo predanost. Tina ga ima rada, vendar jo skrbi dolg iz študijskih let in dejstvo, da se še nista pogovorila o skupnih stroških.

»Ne odlašam zato, ker ne bi hotela biti s tabo,« mu pove. »Rada bi vedela, kako bova živela, preden si obljubiva poroko.« Bor je sprva razočaran, nato prizna, da tudi sam nima jasnega načrta za denar in obveznosti. Skupaj se pogovorita o prihodkih, delu, družini in prihodnosti. Odločita se, da z zaroko za zdaj počakata.

Čakanje ne pomeni, da je njuna zveza manj vredna. Pomeni, da se nočeta zaročiti samo zato, da bi pomirila sorodnike ali drug drugega. Velika obljuba je bolj poštena, ko poznaš tudi njene manj romantične posledice.

Zaroka, tradicija in zakon niso ista stvar

V nekaterih družinah je zvestoba tesno povezana s poroko in trajno zakonsko zvezo. Drugje večjo težo pripisujejo osebnemu dogovoru para. Vera in tradicija lahko obljubi dajeta poseben pomen. Vredno je razumeti, katere vrednote želijo takšna pričakovanja ohraniti — na primer zanesljivost, skrb za otroke ali vzajemno pomoč. Toda družinski običaj, osebno moralno prepričanje in zakonodaja niso ista stvar.

Zaroka pomeni namero, da se bosta človeka poročila; sama po sebi še ni zakonska zveza. V Sloveniji se zakonska zveza sklene po predpisanem postopku in prinaša pravice in dolžnosti, med drugim vzajemno spoštovanje, zaupanje in pomoč. Zunajzakonska skupnost ima lahko pod določenimi pogoji pravne posledice, vendar zanjo ni dovolj, da sta človeka nekaj časa hodila na zmenke. Pomembna je dejanska, dalj časa trajajoča življenjska skupnost; o njenem obstoju se presoja glede na okoliščine.

Tudi sklenjena zakonska zveza ni pravna zapoved, da morata človeka vztrajati skupaj za vsako ceno. Razveza je mogoča, tudi na predlog enega zakonca. To ne izniči pomena odgovorne obljube. Pove pa, da je treba razlikovati med prizadevanjem za odnos in predstavo, da zaveza človeku odvzame pravico do varnosti ali odhoda.

Če se s starši ali sorodniki glede poroke ne strinjaš, jih lahko vprašaš, kaj jim njihovo stališče pomeni. Nato povej, kaj tebi pomeni odgovorna zaveza. Spoštovanje do izkušenj starejših ne zahteva slepe poslušnosti, prav tako pa različen pogled ni razlog za posmeh.

Kadar odnos ni varen, obljuba ni zapor

Nesoglasje ali razočaranje ni samodejno nasilje. Toda grožnje, poniževanje, zalezovanje, prisila in telesno nasilje niso cena zvestobe. Nobena obljuba ne upraviči tega, da nekdo drugega spravlja v strah ali mu odreka svobodo.

Če se partnerja bojiš, ti ni treba najti popolnega argumenta, da bi si zaslužil pomoč. Poišči varno odraslo osebo, svetovalno službo ali policijo. Odhod iz nasilnega odnosa je lahko nevaren; zato je priporočljivo z usposobljeno osebo pripraviti varnostni načrt, ne pa se sam soočiti s povzročiteljem.

Otroci in mladostniki lahko pokličejo TOM telefon 116 111 (vsak dan od 12. do 20. ure). Pri nasilju je na voljo SOS telefon 080 11 55 (24 ur na dan). V neposredni nevarnosti pokliči 113; za nujno medicinsko ali drugo pomoč ob ogroženem življenju oziroma zdravju 112.

Vztrajnost je vrednota, vendar ne takrat, ko bi jo kdo uporabil kot opravičilo za nasilje.

Kaj je vredno obljubiti?

Preden nekomu obljubiš zvestobo, se vprašaj: Ali oba razumeva dogovor enako? Ali lahko obljubo pošteno držim? Jo dajem svobodno ali samo zato, ker se bojim, da bom drugega izgubil?

Če sta že skupaj, lahko začneta zelo preprosto: vsak pove eno pričakovanje o zvestobi, ki ga doslej nista izrekla na glas. Drug drugega poslušajta brez zasliševanja. Če se ne strinjata, ni treba, da eden popusti zaradi strahu. Bolje je dogovor spremeniti ali odnos pošteno končati, kakor ohraniti videz zvestobe s prikrivanjem.

Če si obljubo prelomil, prevzemi odgovornost. Če je bila prelomljena tebi, si dovoli pošteno presoditi, ali je zaupanje mogoče obnoviti. Če se ob drugem ne počutiš varno, daj prednost pomoči pred pogovorom.

Zrela zvestoba ni tekmovanje v velikih besedah. Je poštenost v ravnanju, svoboda pri odločitvi in odgovornost za dano besedo — tudi takrat, ko te nihče ne nadzoruje.


Viri in nadaljnje branje