John B. Calhoun in Universe 25: od raziskav gostote glodavcev do mita o »mišji utopiji«

Universe 25 ni bil prvi Calhounov poskus

John Bumpass Calhoun se ni nekega dne odločil postaviti »mišje utopije« in opazovati njen propad. Z vprašanjem socialne gostote pri glodavcih se je ukvarjal desetletja.[1][4]

Že v štiridesetih in petdesetih letih je raziskoval kolonije norveških podgan v omejenih okoljih. Hrana in voda sta bili zagotovljeni, populacija pa je lahko rasla. Calhouna je zanimalo predvsem vprašanje, kaj se zgodi, ko običajni ekološki mehanizmi, ki omejujejo populacijo, oslabijo, prostor pa ostane omejen.[1][4]

Rezultati njegovih zgodnjih poskusov so postali dovolj odmevni, da je februarja 1962 v reviji Scientific American objavil članek Population Density and Social Pathology. V njem je opisal podgane, ki so pri visoki gostoti razvile motnje socialnega vedenja, agresijo, umikanje, težave pri reprodukciji in moteno skrb za mladiče. Prav iz tega raziskovalnega programa je postal znan izraz vedenjski ponor (ang. behavioral sink).[1]

Pomembno pa je, da vedenjski ponor ni preprost sinonim za »preveč živali povzroči patologijo«. Calhoun je izraz vezal tudi na nenavadno socialno zbiranje, visoko pogostost stikov in razpad običajne organizacije vedenja v omejenem sistemu.[1][4]

Universe 25 je bil poznejši in bolj nadzorovan poskus raziskovanja istega problema.[2]

Zaprt svet z obilnimi viri

Universe 25 se je začel 9. julija 1968.[2] Calhoun je v eksperimentalni prostor naselil štiri pare, skupaj osem mladih laboratorijskih miši vrste Mus musculus.[2]

Okolje je bilo zasnovano tako, da bi odstranilo skoraj vse običajne zunanje vzroke umiranja. Plenilcev ni bilo. Hrana, voda in gnezditveni material so bili v obilju. Temperatura je bila nadzorovana. Raziskovalci so skušali zmanjšati možnost epidemij in prostor redno vzdrževali.[2]

Toda ena stvar je bila namerno odstranjena: emigracija.[2] Miši niso mogle oditi. Calhoun je sistem opisal kot zaprt fizični univerzum. Stene so preprečevale pobeg.[2]

Ta podrobnost je bistvena. V naravni populaciji lahko podrejena ali mlada žival, ki ne najde prostora v obstoječi skupini, odide. To je lahko nevarno in veliko emigrantov v naravi pogine, toda njihov odhod hkrati zmanjša pritisk na izvorno skupino.[2][4]

V Universe 25 te možnosti ni bilo. Vsaka nova generacija je morala najti mesto znotraj istega zaprtega sistema. Popularna različica Universe 25 je v eni pomembni stvari pravilna: neposredno pomanjkanje hrane ali vode ni bilo razlog za propad kolonije.[2]

Calhoun je ocenil, da dostop do hrane ne bi postal omejujoč dejavnik do približno 9.500 miši, voda do približno 6.144, 256 zavetišč oziroma gnezditvenih lokacij pa je dajalo teoretično kapaciteto okoli 3.840 miši.[2]

Populacija nikoli ni dosegla teh številk. Najvišje je prišla do približno 2.200 živali.[2] Še bolj zanimivo je, da je bilo po Calhounovih navedbah ob vrhuncu približno 20 odstotkov gnezditvenih mest običajno praznih.[2] To pomeni, da reproduktivnega in socialnega kolapsa ni mogoče razložiti samo s tem, da bi bila teoretična materialna oziroma gnezditvena zmogljivost aparature preprosto izčrpana.[2]

Toda to ne pomeni, da je bil prostor »neomejen« ali da gneča ni bila pomembna. Miši prostora niso uporabljale enakomerno. Nekatera mesta za hranjenje in gnezdenje so postala zelo priljubljena, druga skoraj prazna, živali pa so se pogosto zbirale ob določenih virih tudi takrat, ko bi lahko uporabljale manj zasedene lokacije.[2] Teoretična fizična kapaciteta okolja še ni bila izčrpana, toda miši prostora niso uporabljale enakomerno in Calhoun je problem razlagal tudi kot razpad socialne organizacije, ne le kot pomanjkanje kvadratnih centimetrov.[2][4]

Od eksplozivne rasti do socialnega pritiska

Prvih približno 104 dni je Calhoun označil kot obdobje prilagajanja. Nato se je začela eksplozivna rast.[2]

Populacija se je sprva podvajala približno vsakih 55 dni. Število miši je šlo skozi hitro zaporedje rasti, dokler se kolonija ni približala več sto živalim.[2]

V tem obdobju so nastale teritorialno organizirane skupine. Dominantni samci so branili območja, okoli njih pa so bile samice in mladiči. Reprodukcija ni bila enakomerno razporejena po celotnem prostoru; nekatere skupine so proizvedle veliko mladičev, druge bistveno manj.[2]

Do konca te faze je bilo v sistemu veliko novih mladih živali, ki so se bližale odraslosti.[2] Calhoun je poznejšo fazo razlagal tako, da je vedno več mladih odraslih vstopalo v sistem, v katerem so bile ključne teritorialne in reproduktivne vloge že zasedene ali težko dostopne.[2] Tu se je začela socialna napetost močno povečevati.[2]

V naravi lahko presežek mladih osebkov emigrira. V Universe 25 niso mogli.[2] Calhoun je opisal, kako so mladi odrasli samci poskušali vstopiti v obstoječo socialno strukturo in tekmovati z že uveljavljenimi samci. Veliko jih je izgubilo.[2]

Poraženi samci so se začeli umikati proti osrednjemu delu tal. Postajali so neaktivni in se zbirali v velikih skupinah. Niso več aktivno iskali običajnih socialnih interakcij.[2]

Toda umik jih ni nujno zaščitil. Calhoun je opisal veliko ran in brazgotin med temi živalmi, tudi zaradi napadov drugih umaknjenih samcev. Žival, ki je bila napadena, je lahko pozneje sama postala napadalec.[2]

Hkrati so teritorialni samci zaradi vedno večjega števila izzivalcev vse težje branili svoja območja. To je začelo vplivati tudi na samice in mladiče.[2]

Ko se začne rušiti skrb za naslednjo generacijo

Ko je teritorialna zaščita oslabela, so bile samice z mladiči pogosteje izpostavljene vdoru drugih živali.[2]

Calhoun je opazoval naraščajočo agresijo samic, ki se ni vedno ustavila pri vsiljivcih. Opisoval je poškodovane mladiče, premikanje legel med različnimi gnezdi, zapuščanje mladičev in izginjanje celih legel.[2]

Hkrati je začela padati stopnja spočetij, povečevala se je fetalna izguba, močno pa se je povečala smrtnost pred odstavitvijo.[2]

Rast populacije se je zato močno upočasnila. Sprva se je podvajala približno vsakih 55 dni, pozneje pa je za podvojitev potrebovala približno 145 dni.[2]

Calhoun je to fazo interpretiral kot »smrt socialne organizacije«. Populacija je fizično še obstajala, vendar so se mehanizmi, ki so omogočali normalno socialno reprodukcijo, začeli rušiti.[2]

»Lepotci« (ang. *Beautiful ones*)

Najbolj znane živali Universe 25 so prišle pozneje.[2][5] Calhoun je nekatere samce imenoval »lepotci« (ang. beautiful ones).[2][5]

Internet jih pogosto predstavlja kot narcistične samce, ki jih ni zanimalo nič drugega kot lastni videz. Calhounov dejanski opis je bolj specifičen.[2][5]

Ti samci niso poskušali spolno pristopati k samicam. Niso se borili. Ker se niso borili, niso imeli ran in brazgotin, zato je njihov kožuh ostal v zelo dobrem stanju. Veliko časa so namenjali negovanju.[2][5]

Njihov vedenjski repertoar se je v veliki meri skrčil na hranjenje, pitje, spanje in grooming — vedenja, ki niso zahtevala zahtevnejših socialnih odnosov.[2][5]

Calhoun njihovega videza ni opisoval kot dokaz nečimrnosti; njegov poudarek je bil, da ti samci niso razvili oziroma uporabljali celotnega kompleksnega repertoarja odraslega socialnega in reproduktivnega vedenja.[2][5]

Ko tudi nov začetek ne pomaga

Če bi bil problem samo trenutna prenatrpanost, bi lahko pričakovali, da se bo vedenje izboljšalo, ko živali prestavimo v mirnejše okolje.[2]

Calhoun je poročal, da je njegov sodelavec Halsey Marsden manjše skupine živali iz pozne faze prenatrpanih kolonij preselil v nove prostore z zelo nizko gostoto.[2]

V teh transfernih poskusih živali po Calhounovem opisu večinoma niso ponovno vzpostavile normalno strukturirane družbe ali celotnega reproduktivnega repertoarja. Tudi prisotnost spolnih partnerjev, ki so dozoreli v manj obremenjenih razmerah, naj bi dala le malo obnove običajnega vedenja.[2]

Calhoun je to razlagal razvojno. Mladiči, ki so odraščali v obdobju razpada skupnosti, niso doživeli normalne materinske oskrbe in zgodnje socializacije; po njegovi interpretaciji zato pozneje niso razvili zahtevnejših vedenj, kot so dvorjenje, materinska skrb, teritorialna zaščita in stabilna socialna hierarhija.[2]

To so rezultati in interpretacije teh konkretnih transfernih poskusov, ne splošno dokazani zakon, da je vsak socialni razpad nepovraten.[2]

Okoli 560. dne se je rast populacije ustavila.[2]

Nekaj mladih, rojenih do približno 600. dne, je še preživelo odstavitev. Pozneje nova generacija ni več uspešno prihajala, populacija pa se je začela starati.[2]

Calhoun je novembra 1972, več kot štiri leta po začetku poskusa, zapisal, da je ostalo samo 27 miši — 23 samic in štirje samci — in da je bil tudi najmlajši že zelo star.[2]

Universe 25 je bil reproduktivno mrtev.[2][6] Prav tu je nastala podoba »mišje utopije«, ki se sama uniči. Toda Calhounova razlaga ni bila preprosto: obilje povzroči dekadenco.[2]

Njegov argument je bil, da lahko ob močnem zmanjšanju običajnih vzrokov smrti preživi veliko več mladih osebkov, medtem ko število funkcionalnih socialnih vlog oziroma poti do njih ne raste nujno enako hitro. Po njegovi razlagi je to lahko prispevalo k razgradnji normalnega vedenja in nato k slabši socializaciji naslednjih generacij.[2]

Calhounova razlaga: več kot samo gostota

Calhoun je v Death Squared svoji razlagi dodal izrazito simbolni jezik.[2] Razlikoval je med metaforično »prvo smrtjo« — izgubo zahtevnejših socialnih in reproduktivnih vedenj — ter poznejšo fizično oziroma »drugo smrtjo« populacije. Iz te interpretacije izhaja tudi naslov njegovega članka Death Squared.[2] To nista nevtralni eksperimentalni merili, ampak Calhounova interpretativna pojma.[2]

Njegov članek vključuje celo reference na Razodetje, »smrt duha« in »zdravljenje narodov«. Universe 25 zato ni bil predstavljen samo kot tabela podatkov. Calhoun je eksperimentu sam pripisoval širši pomen.[2]

Calhoun v Death Squared že na začetku jasno pokaže, da ob miših razmišlja o človeku, življenju in družbeni prihodnosti.[2] Na koncu gre še dlje in izrazi prepričanje, da bi primerljiv proces lahko ogrozil tudi človeka, če bi možnosti za izpolnjevanje družbenih vlog močno zaostajale za številom ljudi, ki jih iščejo.[2]

Zato bi bilo napačno reči, da so povezavo Universe 25 s človekom izumili šele internetni komentatorji. Povezavo je vzpostavljal že Calhoun.[2] Drugo vprašanje pa je, koliko jo je eksperiment dejansko dokazal.[2][4]

Miš in človek nista enaka socialna sistema. Človek lahko ustvarja nove institucije, poklice, subkulture, tehnologije in identitete, spremeni arhitekturo prostora, se preseli ali na novo definira socialne vloge. Pri ljudeh fizična gostota in občutek prenatrpanosti nista ista stvar.[2][4]

Kaj so pokazale raziskave ljudi: gostota ni isto kot prenatrpanost

Calhounovi poskusi so prišli v času močnega strahu pred globalnim prenaseljevanjem, hitro urbanizacijo in rastjo velikih mest.[2] Zato so sociologi poskušali ugotoviti, ali je mogoče njegov model prenesti na ljudi.[2]

Leta 1972 so Omer Galle, Walter Gove in J. Miller McPherson v reviji Science analizirali podatke iz Chicaga in primerjali različne oblike gostote z umrljivostjo, rodnostjo, socialno pomočjo, mladoletniškim prestopništvom in psihiatričnimi hospitalizacijami. Živalske raziskave so vzeli dovolj resno, da so jih uporabili kot izhodišče za človeški test.[2]

Toda rezultat ni postal preprost zakon »več ljudi na kvadratni kilometer = več patologije«.[7]

Še ostrejši test so leta 1975 objavili Jonathan Freedman, Stanley Heshka in Alan Levy na podatkih New Yorka. Na prvi pogled so obstajale povezave med gostoto in različnimi socialnimi problemi. Ko pa so raziskovalci statistično nadzorovali dohodek in etnično sestavo, so skoraj vse povezave izginile; ostala je le majhna povezava z enim psihiatričnim kazalnikom.[7]

Njihov rezultat je pomembna meja: gostota sama po sebi pri ljudeh ni pokazala preprostega neodvisnega učinka, primerljivega univerzalnemu laboratorijskemu zakonu.[8]

Če je revno in socialno izključeno območje hkrati zelo gosto poseljeno, njegovih težav ne moremo avtomatično pripisati gostoti. Pomembni so lahko revščina, stanovanjska kakovost, nasilje, dostop do storitev, neenakost, zasebnost, socialna izključenost in način organizacije prostora.[8]

Dve mesti imata lahko enako število prebivalcev na kvadratni kilometer, vendar se življenja v njiju močno razlikujejo.[8][9] V enem imajo ljudje zasebnost, parke, javni prevoz, dobro stanovanjsko infrastrukturo, varne javne prostore in možnost izbire socialnih odnosov. V drugem živijo številne osebe v majhnih stanovanjih, brez zasebnosti in brez možnosti umika.[8][9] Statistična gostota je lahko podobna. Doživeta prenatrpanost ni.[8][9]

Tudi pri Calhounovih miših je bila uporaba prostora neenakomerna. Pri največji populaciji je ostal del gnezditvenih mest prazen, živali pa so se kljub temu zbirale na določenih lokacijah in socialna struktura ni enakomerno uporabila vsega razpoložljivega prostora.[8][9]

Zato rezultata ni mogoče skrčiti na preprosto enačbo »več teles na manj prostora«. Calhounov program je vključeval tudi strukturo stikov, teritorialnost, možnost umika, socialne vloge in razvoj mladih.[8][9]

Kako je eksperiment postal kulturni mit

Zgodovinarji znanosti so pokazali, kako močno so Calhounove »rat cities« vplivale na povojne razprave o mestih, množici in prenaseljevanju. Njegove živali so prešle iz laboratorija v arhitekturo, sociologijo, psihologijo, urbanizem in popularno kulturo.[4][5][6]

To je skoraj idealen recept za nastanek mita. Eksperiment je resničen. Fotografije so dramatične. Rezultat je katastrofalen. Raziskovalec sam uporablja apokaliptičen jezik. Nato vsak čas doda še svojo razlago.[4][6]

Nekdo v njem vidi posledico materialnega udobja. Drugi razpad družinskih vlog. Tretji prenatrpanost mest. Četrti izgubo smisla. Peti socialno državo. Šesti kapitalizem ali socializem. Sedmi sodobne zmenke in padec rodnosti.[4][6]

Toda isti eksperiment ne more sam po sebi dokazovati vseh teh med seboj nasprotujočih si razlag.[4][6] Na tej točki Universe 25 ne deluje več samo kot eksperiment. Postane Rorschachov test za družbene strahove opazovalca.[4][6] To je ugotovitev o kulturni recepciji eksperimenta, ne o njegovem neposrednem laboratorijskem rezultatu.[4][6]

Tudi Calhounova zgodba se ni končala v peklu

Še ena podrobnost se iz popularnih povzetkov skoraj vedno izgubi.[4][6] Calhoun pozneje ni raziskoval samo, kako sistemi propadejo. Zanimalo ga je tudi, kako bi lahko fizično in socialno okolje oblikovali tako, da bi živali oziroma ljudje lažje ustvarjali nove socialne vloge in zmanjšali destruktivne učinke prenatrpanosti.[4][6]

Zgodovinske analize njegovega dela zato opozarjajo, da je poznejša popularna podoba Calhouna kot človeka, ki je »dokazal neizogibni propad utopije«, preozka. Njegovo širše raziskovalno vprašanje je postajalo tudi vprašanje oblikovanja boljših okolij in večje socialne prilagodljivosti.[4][6]

To spremeni moral zgodbe. Če je problem samo preveliko število posameznikov, je rešitev zmanjšanje populacije. Če pa so pomembni tudi organizacija prostora, možnost umika, oblikovanje socialnih vlog, razvoj mladih in kakovost odnosov, postane vprašanje precej širše.[4][6]

Kaj Universe 25 dejansko pokaže

Universe 25 je pokazal nekaj resničnega in presenetljivega.[2] Populacija socialnih sesalcev lahko doživi reproduktivni in socialni kolaps, čeprav neposredna lakota, pomanjkanje vode, plenilci in epidemije niso glavni omejevalni dejavniki.[2] Pokazal je tudi, da teoretična fizična zmogljivost okolja ni nujno isto kot njegova dejanska socialna organizacija.[2] Miši so imele obilje hrane in vode ter še neizčrpano gnezditveno kapaciteto. Toda v zaprtem sistemu so se pojavili umik, agresija, motena skrb za mladiče in razpad reproduktivnega vedenja.[2] To je opazovani rezultat Universe 25.[2][4]

Naslednji korak je Calhounova razlaga: da je v zaprtem sistemu vedno več mladih živali naletelo na omejene oziroma že zasedene socialne in reproduktivne vloge ter da je razpad socialne organizacije nato prizadel razvoj naslednje generacije.[2][4] Naslednji korak za tem je analogija s človekom.[2][4] In nato pridejo vse poznejše kulturne interpretacije.[4][8] To so različne ravni. Če jih združimo v eno, dobimo pregovor. Če jih ločimo, dobimo raziskovalni problem.[4][8]

Zaključek: miši niso napoved prihodnosti, vendar tudi niso nepomembne

Najlažje bi bilo Universe 25 zavrniti kot star eksperiment, ki nima ničesar opraviti s človekom. Toda tudi to bi bilo preveč preprosto.[2][4]

Calhoun je dejansko pokazal, da socialno vedenje živali ni odvisno samo od hrane in fizičnega preživetja. Pomembni so lahko prostor, socialna organizacija, razvoj mladih, možnost umika in struktura odnosov.[2][8]

Po drugi strani pa miši niso miniaturni ljudje. Človeške družbe imajo kulturo, institucije, jezik, tehnologijo in sposobnost spreminjanja pravil lastnega sistema. Raziskave ljudi niso potrdile preprostega pravila, po katerem bi sama populacijska gostota avtomatično proizvajala isti niz socialnih patologij, ki ga je Calhoun opazoval pri glodavcih.[2][8]

Universe 25 zato ni dokaz, da bodo moderne družbe končale kot Calhounove miši. Ni pa niti zgodba o tem, da se »ni zgodilo nič«.[2][4] Je resničen eksperiment o zaprti živalski populaciji, v kateri so bili običajni zunanji vzroki smrti močno zmanjšani, emigracija onemogočena in materialni viri obilni — socialna organizacija pa se je kljub temu porušila.[2][4]

Morda je najbolj zanimivo vprašanje zato nekoliko drugačno od tistega, ki ga pogosto postavlja internet.[4][6] Ne: »Ali smo že postali Universe 25?«[4][6][8] Ampak: Kaj potrebuje socialno bitje poleg hrane, vode in fizičnega prostora, da lahko zgradi življenje, odnose in naslednjo generacijo?[2][4] Calhoun je vprašanje postavil mišim. Odgovor za ljudi pa še vedno zahteva raziskovanje ljudi.[4][8]