Blodnja in množična blodnja — Joost A. M. Meerloo: kako se blodnja širi iz posameznika v množico

Knjiga pred *Posilstvo uma* (*The Rape of the Mind*): laboratorij Meerloojevih poznejših idej

Blodnja in množična blodnja je izšla leta 1949, le nekaj let po drugi svetovni vojni. Meerloo je za seboj že imel osebno izkušnjo nacistične okupacije, beg iz Nizozemske in delo na področju psihološke vojne. Leta 1945 je objavil Totalna vojna in človeški um (Total War and the Human Mind), leta 1951 pa članek »The Crime of Menticide«; leta 1956 bo sledila njegova najbolj znana knjiga Posilstvo uma (The Rape of the Mind), v kateri bo celo poglavje znova naslovil »Mental Contagion and Mass Delusion«.[12][13][22]

Toda delo iz leta 1949 ni zgolj uvod. Ima lastno ambicijo: razložiti »kapricioznost« mišljenja pri posamezniku in pri kolektivu. Vsebina prve izdaje je razdeljena na tri večje sklope. Prvi obravnava mišljenje in blodnjo pri posamezniku; drugi množico, množično blodnjo, množični samomor in atomski strah; tretji pa nekatere širše lastnosti človeka kot učljivega, igrivega, simbolnega in socialnega bitja.[1][2] Kazalo je presenetljivo sodobno po temah, čeprav ne po terminologiji. Med naslovi najdemo:

• The Craving for Catchwords;
• Conformism and Submissiveness in the Masses;
• The Paradox of Censorship on Public Opinion;
• The Effect of Suggestion;
• Anonymity;
• The Effect of Fear and Terror;
• Mass-Delusion;
• Contagious Mass-Delusion;
• The Dictatorship of the Printed Word;
• The War of Nerves;
• Restitution of Free Opinion;
• Atomic Fear.[1]

Že seznam pokaže, da Meerloo ne govori samo o psihozi. Zanima ga prehod od psihiatričnega problema k socialni epistemologiji: kdo določa, kaj se skupini zdi resnično, katera mnenja postanejo ponovljiva, katera neizrekljiva in zakaj se lahko človek znotraj skupine vede drugače kot sam. To je tudi razlog, da mora sodobni bralec ves čas paziti na spremembo ravni. Meerloo pogosto uporabi isti izraz za klinično blodnjo, kolektivni mit, propagandno prepričanje, moralno paniko, ritualno ekstazo in vedenjsko nalezljivost. Danes teh pojavov ne bi avtomatično postavili v isto diagnostično kategorijo.

Kaj je za Meerlooja blodnja: ko želja, strah in gotovost preglasijo preverjanje

Meerloo začne pri posamezniku. Njegova osnovna teza je, da človeško mišljenje ni hladna logična naprava. V presojo se vmešavajo želje, strahovi, telesna stanja, spomini, simboli, navade in nezavedne potrebe.[1] Zato ga ne zanima le vprašanje, ali je neka trditev pravilna. Zanima ga tudi:

• zakaj človek določeni trditvi želi verjeti;
• kaj mu to prepričanje psihološko omogoča;
• pred katerim notranjim konfliktom ga zaščiti;
• kako se samozavest lahko zamenja za dokaz;
• kako poimenovanje in metafora usmerita zaznavanje;
• kako se nova dejstva prilagodijo že sprejeti razlagi.

V knjigi zato govori o željnem mišljenju (ang. wishful thinking), »delusion of certainty«, etiketiranju, scapegoatingu, krožnem sklepanju in »dictatorship of imagery«.[1] Njegov jezik je pogosto psihoanalitičen in danes deloma zastarel, osnovno opozorilo pa je prepoznavno: prepričanje ni samo rezultat podatkov, ampak tudi rezultat načina, kako človek podatke psihološko organizira. Sodobna psihologija blodnje je precej bolj previdna. Definicija klinične blodnje ni reducirana na »napačno prepričanje«. Raziskovalci poudarjajo več dimenzij: trdnost prepričanja, preokupacijo, stisko, odnos do protidokazov, funkcionalni vpliv in kulturni kontekst.[3][14] Razprava o tem, ali so blodnje ločena kategorija ali skrajni del kontinuuma običajnih prepričanj, še vedno ni dokončno rešena.[15][16]

To pomeni, da ima Meerloo prav v enem omejenem smislu: običajno in patološko mišljenje nista dva popolnoma tuja svetova. Oba uporabljata iste osnovne sposobnosti sklepanja, spomina, interpretacije in socialnega učenja. Iz tega pa ne sledi, da je vsaka zmota »mala psihoza« ali da je vsak človek z močnim napačnim prepričanjem psihiatrično bolan.

Od posameznika do množice: zakaj »jaz mislim« pogosto pomeni tudi »mi mislimo«

Prehod v drugi del knjige se začne z idejo, da je mišljenje socialna funkcija. Človek jezik, kategorije, zgodovinski spomin in velik del tega, kar šteje za samoumevno, prejme od drugih.[1] Meerloo zato zavrača predstavo popolnoma izoliranega racionalnega posameznika. Ko vstopimo v skupino, s seboj prinesemo lastna prepričanja, hkrati pa dobimo novo informacijo: kaj mislijo drugi o tem, kaj je normalno, varno in dovoljeno. Tu se pojavijo trije različni mehanizmi, ki jih je koristno ločiti.

Prvi je informacijski vpliv. Če več ljudi okoli mene nekaj trdi, lahko sklepam, da imajo informacije, ki jih sam nimam. Drugi je normativni pritisk. Morda ne verjamem, da ima skupina prav, vendar se ji prilagodim, ker nočem biti zavrnjen, kaznovan ali osramočen. Tretji je identifikacija. Skupina postane del mojega občutka, kdo sem. Takrat vprašanje »ali je trditev resnična?« začne tekmovati z vprašanjem »kaj pomeni verjeti temu za mojo pripadnost?«. Meerloo teh mehanizmov ne loči vedno s sodobno terminološko natančnostjo, vendar jih intuitivno opisuje. Sistematični pregled raziskav konformnosti iz leta 2024 potrjuje, da je prilagajanje skupini še vedno robusten raziskovalni pojav, vendar je odvisno od konteksta, naloge, norm in identitete.[7]

To je bistveno: množica človeku ne »izklopi možganov«. Spremeni socialne stroške in informacijske signale, znotraj katerih možgani presojajo.

Slogan kot bližnjica: »catchword« namesto argumenta

Eden izrazitejših delov knjige je poglavje »The Craving for Catchwords«. Meerloo opaža, da množični diskurz pogosto ne deluje z dolgimi razlagami, ampak s kratkimi simbolnimi izrazi, ki hkrati poimenujejo problem, določijo moralno stran in nakažejo odgovor.[1] Slogan ima več prednosti. Je lažje zapomnljiv kot argument. Hitreje se ponavlja. Omogoča preverjanje pripadnosti: kdor uporablja pravo besedo, je »naš«. Zmanjša kompleksnost in s tem kognitivni napor. V napetem okolju pa lahko deluje kot čustveni sprožilec, ne kot opis.

Meerloo je to pisal po izkušnji evropske vojne propagande. Opazoval je, kako politični sistemi uporabljajo izraze, ki z eno besedo preoblikujejo celoten dogodek: sovražnik, izdajalec, obnova, osvoboditev, zgodovinska dolžnost.[1] Njegov problem ni obstoj političnega jezika kot takega. Problem nastane, ko etiketa prevzame funkcijo dokaza. Sodobna raziskava dezinformacij kaže soroden, vendar ožji mehanizem. Ponavljanje informacij lahko poveča subjektivno zaznano resničnost — t. i. učinku iluzorne resnice (ang. illusory truth effect).[8] Pregledi ugotavljajo, da pomembno vlogo igra familiariteta: trditev, ki smo jo že slišali, se ob ponovnem srečanju obdeluje lažje, ta občutek tekočnosti pa lahko vpliva na presojo resničnosti.[8]

Toda ponavljanje ni hipnoza. Učinki so statistični, ne absolutni. Ljudje lahko ponovljeno trditev zavrnejo, posebej če imajo močno znanje, preverjajo vire ali so usmerjeni k natančnosti. Zato je sodobna različica Meerloojevega uvida precej bolj skromna: > slogan lahko spremeni verjetnost, da bo neka razlaga sprejeta ali ponovljena; ne more pa sam po sebi izbrisati človekove sposobnosti presoje.

Strah, sovražnik in grešni kozel: ko razlaga ponudi tudi čustveno olajšanje

Meerloo veliko prostora nameni strahu in terorju. Njegova ideja je, da skupine v obdobju negotovosti lažje sprejmejo preprosto razlago, če jim ta hkrati ponudi jasno sliko nevarnosti in jasen objekt krivde.[1] V takšnem okolju je grešni kozel psihološko učinkovit zato, ker opravi več nalog hkrati:

• zapleten problem dobi enega povzročitelja;
• razpršeni strah dobi obraz;
• notranji konflikti skupine se preusmerijo navzven;
• skupina se poveže skozi skupnega nasprotnika;
• dvom o zgodbi lahko postane dvom o lojalnosti.

To je Meerloojeva interpretacija, ne univerzalni zakon. Njegova psihoanalitična razlaga »projekcije« je širša od tega, kar lahko neposredno dokaže sodobna eksperimentalna psihologija. Vendar današnje raziskave socialne identitete in dezinformacij kažejo, da identitetni cilji lahko tekmujejo z natančnostjo. Pregled modela identitetno pogojenega prepričanja iz leta 2024 opisuje, kako lahko skupinska pripadnost usmerja sprejemanje, deljenje in interpretacijo informacij.[9] To ne pomeni, da je vsako skupinsko prepričanje napačno; pomeni, da resničnost trditve ni vedno edini cilj psihološkega procesa.

Meerloo je tu pomemben predvsem zaradi vprašanja, ki ga zastavi: kaj prepričanje naredi za skupino? Če poleg razlage sveta daje še pripadnost, moralno čistost, sovražnika in občutek nadzora, bo popravljanje z enim samim dejstvom pogosto težje, kot če bi šlo za nevtralno napako.

»Mentalna nalezljivost« kot Meerloojeva metafora

Meerloo govori o mentalnih epidemijah, »contagious mass-delusion« in širjenju čustvenih ter vedenjskih stanj skozi skupino.[1] Besedišče bolezni je dramatično in lahko hitro postane zavajajoče. Sodobna socialna psihologija izraz socialna nalezljivost (ang. social contagion) uporablja, vendar precej natančneje. Klasičen pregled Levyja in Naila je opozoril, da so pod isto oznako pogosto pomešani zelo različni pojavi: posnemanje, dezinhibicija, čustvena nalezljivost in histerični oziroma psihogeni odzivi.[10] Novejši pregled psihološke nalezljivosti podobno govori o več mehanizmih — medosebni sinhronizaciji, pričakovanju, opazovanju, socialnem učenju in skupinskih kaskadah — ne o eni sami skrivnostni »okužbi uma«.[17]

Pomembna je tudi ločitev od množične psihogene bolezni. Ta izraz se nanaša na skupke resničnih telesnih simptomov brez ugotovljenega organskega vzroka, ki se lahko širijo v socialno povezanih skupinah, posebej pod stresom.[18] To ni isto kot deljenje političnega prepričanja, teorije ali ideologije. Meerloo je več teh pojavov združil, ker je iskal skupno psihološko načelo. Danes je bolje storiti obratno: najprej določiti kaj se dejansko širi. Ali se širi informacija? Čustvo? Telesni simptom? Vedenje? Ritual? Govorica? Norma? Interpretacija dogodka?

Šele nato lahko vprašamo po mehanizmu. »Nalezljivost« je lahko dober opis vzorca širjenja, ni pa razlaga sama po sebi.

Ko Meerloo govori o »množični blodnji«

V najbolj kontroverznem delu knjige Meerloo pod naslovom množične blodnje združi zelo različne zgodovinske pojave: verske ekstaze, rituale, plesne manije, pričakovanja katastrofe, pregone čarovnic, sovražne kolektivne mite, množične samomore in politično fanatizacijo.[1] To je dragoceno kot zgodovina množične psihologije (ang. mass psychology) sredi 20. stoletja, vendar ne kot sodobna diagnostična klasifikacija. Prvi problem je retrospektivna diagnoza. Zgodovinski vir nam pogosto ne omogoča ugotoviti, ali so ljudje res imeli psihotična prepričanja, sodelovali v ritualu, sledili lokalni normi, reagirali na materialno nevarnost ali pa je poznejši kronist dogodek senzacionaliziral.

Drugi problem je kulturni kontekst. Sodobna psihiatrija izrecno opozarja, da prepričanja ni mogoče diagnosticirati kot blodnjo zgolj zato, ker je nenavadno opazovalcu. Pomembno je, ali je v kulturnem oziroma subkulturnem okolju običajno sprejeto in kako vpliva na delovanje posameznika.[3][4] Tretji problem je kolektivnost sama. Deljeno prepričanje je lahko zmotno, moralno katastrofalno ali dokazno neutemeljeno, ne da bi zato postalo klinična psihoza. Propaganda, govorice, ideologija, verska vera, politična zmota in psihotična blodnja so različne kategorije, četudi se lahko njihove meje v posameznem primeru zapletejo.

Zato bomo v THY-REALITY izraz »množična blodnja« pri Meerlooju uporabljali predvsem kot avtorjev zgodovinski koncept. Ko govorimo v sodobnem analitičnem jeziku, bomo raje opisali natančen pojav: kolektivno napačno prepričanje, konformnost, dezinformacijo, socialno kaskado, moralno paniko, množično psihogeno bolezen ali deljeno psihozo — odvisno od dokazov.

*Folie à deux* in vprašanje prenosa pojma na raven družbe

Meerloo se dotakne inducirane psihoze in možnosti, da prepričanje ene osebe vpliva na druge.[1] To je področje, ki ima resnično klinično zgodovino. Folie à deux oziroma deljena psihotična motnja opisuje redke primere, v katerih ljudje v tesnem odnosu razvijejo podobne blodnjave vsebine. Pregledi literature kažejo, da gre pogosto za pare ali družinske člane, socialno izolacijo in zelo tesno odvisnost; klinična slika je heterogena in literatura je omejena.[5][6][19] Iz tega ni mogoče preprosto preskočiti na »folie à millions« in diagnosticirati narod, politično gibanje ali internetno skupnost.

Zakaj ne? Ker pri velikih skupinah delujejo drugačni mehanizmi: mediji, ponavljanje, identiteta, selektivna izpostavljenost, reputacija, mrežna struktura, interes, organizacija in normativni pritisk. Ljudje lahko delijo napačno trditev iz različnih razlogov. Nekateri verjamejo, drugi se prilagodijo, tretji jo uporabljajo strateško, četrti jo razumejo simbolno. Sodobna literatura o teorijah zarote je dober primer. Paranoja in konspiracijska prepričanja se lahko statistično povezujeta, vendar nista isti konstrukt. Študija iz leta 2022 je v več vzorcih pokazala, da jih je mogoče psihometrično ločiti.[20] Sistematični pregledi konspiracijskih prepričanj prav tako obravnavajo kombinacijo kognitivnih, motivacijskih, osebnostnih, političnih in sociokulturnih dejavnikov, ne eno samo psihiatrično razlago.[21]

To je pomembna varovalka pred zlorabo psihologije: dokazno napačno prepričanje lahko kritiziramo z dokazi, ne da bi njegove nosilce diagnosticirali.

Množica in skupinska identiteta v Meerloojevem pogledu

Meerloo je otrok svojega časa. Njegov jezik pogosto uporablja pojme, kot so »herd instinct«, regresija množice, primitivno mišljenje in množična sugestibilnost.[1] Takšen pogled ima dolgo zgodovino od Le Bona dalje: posameznik naj bi v množici izgubil individualnost in zdrsnil v bolj primitivno psihološko stanje. Sodobna raziskava kolektivnega vedenja je to sliko precej popravila. Meta-analitični in sistematični pregled iz leta 2023 je pokazal, da kolektivnih zbiranj in socialnih gibanj ni mogoče opisati kot po definiciji enotnih, paničnih ali nasilnih. Pregled izrecno izpostavlja raziskave, ki spodbijajo stare predpostavke o popolni enotnosti prepričanj in o množični paniki po katastrofah; nasilje je manjšinski izid, ne univerzalna značilnost kolektivnega vedenja.[11]

To ne pomeni, da konformnost, čustvena sinhronizacija ali skupinska polarizacija ne obstajajo. Pomeni, da je skupina sposobna tako racionalne koordinacije kot iracionalne kaskade. Včasih množica širi napačno informacijo. Drugič hitreje zazna nevarnost kot institucije. Včasih skupinska identiteta zavira kritiko. Drugič omogoči solidarnost, kolektivno učinkovitost in odpor proti avtoriteti. Meerloojev model je zato treba obrniti iz moralne sodbe v raziskovalno vprašanje: > Ne: »Ali je množica iracionalna?« > Ampak: »Pod katerimi pogoji skupina izboljša preverjanje resničnosti in pod katerimi ga poslabša?«

To je precej močnejše vprašanje.

Atomski strah in želja po katastrofi: psihologija leta 1949

Drugi večji del knjige nosi naslov »Mass-Suicide and Atomic Fear«.[1] Tu je zgodovinski trenutek zelo viden. Hiroshima in Nagasaki sta bila oddaljena le štiri leta, začela se je hladna vojna, javnost pa se je prvič soočala z možnostjo, da tehnološka vojna ogrozi celotna mesta — in morda civilizacijo. Meerloo skuša razložiti paradoks: človek se katastrofe boji, vendar jo lahko hkrati psihološko pričakuje, fantazira o njej ali postane fatalistično pasiven. Govori o »urge for catastrophe«, kolektivni paralizi in samouničevalnih težnjah.[1]

To je eno izmed področij, kjer je njegov psihoanalitični jezik najširši. Ko Meerloo govori o nezavedni želji množice po atomskem samomoru, uporablja psihoanalitični jezik kot interpretacijo povojnega strahu in kolektivnega vedenja. Toda vprašanje, ki ga odpira, je resno: kaj dolgotrajna eksistencialna grožnja naredi presoji? Strah lahko poveča pozornost na nevarnost, vendar lahko tudi zoži časovni horizont, poveča iskanje gotovosti in spodbudi poenostavljene razlage. V informacijskem okolju lahko negotovost poveča privlačnost zgodb, ki obljubljajo jasnega povzročitelja ali jasen izhod.[9][21]

Tu je Meerloo najbolj zanimiv kot zgodovinski dokument atomske dobe. Knjiga kaže, da psihologija množičnega strahu ni nastala z družbenimi omrežji. Tehnologija je spremenila hitrost in obseg komunikacije; osnovni problem človeka, ki išče gotovost pod grožnjo, je starejši.

Meerloojevi pojmi ob sodobni psihologiji

Če Meerloojevo knjigo razstavimo na manjše trditve, dobimo precej bolj uravnoteženo sliko. Kar ima dobro sodobno podporo Skupinski pritisk je merljiv. Sistematični pregled iz leta 2024 je identificiral 48 sodobnih študij konformnosti in pokazal, da prilagajanje skupini ostaja robusten, vendar kontekstualno odvisen pojav.[7] Ponavljanje lahko poveča zaznano resničnost. Pregledi eksperimentalne literature o učinku iluzorne resnice (ang. illusory truth effect) kažejo, da familiariteta vpliva na presojo resničnosti, tudi pri dezinformacijah.[8] Socialna identiteta lahko preusmeri informacijsko obdelavo. Modeli političnega in skupinskega prepričanja kažejo, da identitetni cilji v nekaterih okoliščinah tekmujejo z motivom natančnosti.[9]

Socialna nalezljivost obstaja, vendar ni en sam pojav. Raziskave razlikujejo med vedenjskim posnemanjem, čustveno sinhronizacijo, sugestijo, dezinhibicijo in drugimi procesi.[10][17] Množična psihogena bolezen je realen klinično-epidemiološki pojav. Toda gre za širjenje simptomov v skupini, ne za dokaz, da lahko poljubna ideologija »okuži možgane«.[18] Česar te raziskave ne dokazujejo Ne dokazujejo, da množice izgubijo individualno zavest. Ne dokazujejo, da je vsako soglasje rezultat konformnosti. Ne dokazujejo, da je vsako napačno množično prepričanje psihiatrična blodnja.

Meerloo vprašanje vpliva razširi od posameznika na voditelje, slogane, skupinsko pripadnost in politična gibanja. V knjigi se ti mehanizmi pojavljajo kot deli širšega modela, kako lahko kolektivno okolje oblikuje presojo in vedenje.

Obramba: boljša povezava z resničnostjo namesto izolacije od množice

Meerloo na koncu ne zahteva, da človek zapusti vsako skupino. To bi bilo protislovno, saj sam poudarja, da je mišljenje socialno. Njegova rešitev je »restitution of free opinion« — obnova pogojev, v katerih mnenje ni prisilno poenoteno.[1] Danes lahko to prevedemo v bolj operativna epistemološka načela. Prvo: loči trditev od identitete. Vprašanje »ali to drži?« ne sme postati enako vprašanju »ali pripadam pravim ljudem?«. Drugo: išči izvor informacije. Deset računov, ki ponavljajo isto trditev iz enega vira, ni deset neodvisnih potrditev.

Tretje: preverjaj napovedi. Sistem prepričanj, ki lahko vsak možen izid razloži kot svojo potrditev, je zaščiten pred korekcijo. Četrto: ohrani razliko med možno, verjetno in dokazano. Množične kaskade pogosto uspevajo tam, kjer hipoteza hitro postane gotovost. Peto: pusti prostor za revizijo. Če sprememba mnenja pomeni socialno izdajo, se cena popravka močno poveča. Šesto: ne zamenjuj priljubljenosti z resnico — niti nepriljubljenosti z resnico. Konsenz ni avtomatičen dokaz, vendar tudi manjšinski status ni epistemološka medalja.

Sedmo: preveri, ali se kritika nanaša na dokaz ali na osebo. Etiketa lahko v obeh smereh nadomesti argument. To je morda najboljša sodobna različica Meerloojevega projekta: ne »imunizacija proti množici«, ampak vzdrževanje kanalov, skozi katere se lahko prepričanje popravi ob stiku z boljšim dokazom.

Zakaj je *Delusion and Mass Delusion* pomembna za THY-REALITY

Za projekt, ki preiskuje uradne razlage, alternativne hipoteze, propagando, zgodovinske prikrite operacije in sporna pričevanja, je Meerloojeva knjiga hkrati uporabno orodje in pomembno opozorilo. Uporabno orodje je zato, ker pokaže, da ljudje ne sprejemamo informacij samo na podlagi logične kakovosti. Pomembni so ponavljanje, avtoriteta, skupina, strah, simboli in cena nestrinjanja. Opozorilo pa je zato, ker lahko isti model zelo hitro postane samotesnilna razlaga: > »Če se veliko ljudi ne strinja z mano, so pod vplivom množične blodnje.«

Takšen sklep bi bil metodološko ničvreden. Lahko bi ga uporabila katerakoli stran proti katerikoli drugi. Zato je za THY-REALITY pomembnejši simetrični test:

• Ali trditev ostane enako dobro podprta, če odstranimo identiteto govorca?
• Ali jo podpirajo neodvisni primarni viri?
• Ali smo preverili najboljši protiargument?
• Ali razlikujemo dokaz od ponovitve?
• Ali smo hipotezi določili pogoje, pod katerimi bi jo zavrnili?
• Ali uporabljamo psihološko razlago samo za nasprotno stran ali tudi za lastne najljubše zgodbe?

Meerloo je hotel razumeti, kako človek izgubi stik z realnostjo v skupini. Sodobnejša in strožja različica istega projekta se glasi: > Kako zgraditi raziskovalni postopek, v katerem nobena skupina — niti večina, niti manjšina, niti oblast, niti opozicija — nima privilegija nad dokazom? To je veliko varnejši temelj za raziskovanje kot diagnosticiranje »norosti množic«. Sklep Blodnja in množična blodnja je zgodovinsko pomemben predhodnik Posilstvo uma (The Rape of the Mind). Že leta 1949 je Meerloo povezal individualno samoprevaro, čustveno mišljenje, slogane, konformnost, strah, javno mnenje, sugestijo, kolektivne simbole in socialno nalezljivost v eno veliko vprašanje: kako človekovo prepričanje postane last skupine — in kako skupina nato preoblikuje prepričanje človeka?

Meerloo zgodovinske množice pogosto opisuje v jeziku regresije, »črede«, primitivnega mišljenja in duševne epidemije. Ti izrazi so del njegovega psihoanalitičnega besednjaka in načina, kako množično vedenje prevede v psihološko pripoved.[5][11][18]

Meerloojeva trajna vrednost zato ni v trditvi, da »množica znori«. Je v opozorilu, da se lahko meja med »to je res, ker sem preveril« in »to je res, ker vsi okoli mene tako govorijo« premakne skoraj neopazno. In prav tam se začne delo preverjanja resničnosti.