Gladio in evropske mreže za odpor ob okupaciji (ang. *stay-behind*): kaj je dokumentirano in kaj ostaja sporno?

Gladio ni bila ena sama 'Natova skrivna vojska'

Najprej je treba očistiti jezik. Ime Gladio se je nanašalo na italijansko strukturo; druge države so imele lastne organizacije, kodna imena, verige poveljevanja in zgodovino. V javnosti je 'Gladio' pozneje postal priročna oznaka za širši evropski pojav mrež za odpor ob okupaciji (ang. stay-behind), vendar ta bližnjica hitro ustvari napačno predstavo o eni centralni vojski pod neposrednim Natovim poveljstvom.

Zanesljive raziskave nacionalnih arhivov kažejo bolj raznoliko sliko. Norveška mreža je bila pod nacionalno obveščevalno službo in je sodelovala z britanskimi ter ameriškimi službami; Nato se je za mreže za odpor ob okupaciji začel sistematičneje zanimati šele v zgodnjih petdesetih letih. Italijanska parlamentarna gradiva omenjajo Clandestine Planning Committee in Allied Clandestine Committee kot zavezniška koordinacijska foruma. Koordinacija torej ni mit, vendar koordinacija ni isto kot dokaz enotnega operativnega poveljevanja nad vsako nacionalno mrežo.

Ta razlika je bistvena. Sistem je lahko mednarodno povezan, ne da bi bil en sam stroj. Če tega ne ločimo, lahko resnično tajno infrastrukturo nehote spremenimo v tako široko teorijo, da je ni več mogoče preveriti.

Zakaj so po vojni sploh gradili mreže za odpor ob okupaciji

Izvor koncepta odpora ob okupaciji je razumljiv v kontekstu druge svetovne vojne. Evropske države so imele svež spomin na okupacijo, prekinjene komunikacije, improviziran odpor in težave pri vzpostavljanju stika z vladami v izgnanstvu. V zgodnji hladni vojni se je temu pridružil strah pred sovjetskim napadom na Zahodno Evropo.

Zamisel je bila preprosta: če bi redna vojska izgubila ozemlje, bi v zaledju ostala vnaprej pripravljena jedra. Ta bi lahko zbirala obveščevalne podatke, vzdrževala radijske zveze, organizirala infiltracijo in evakuacijo, skrivala opremo ter v nekaterih načrtih izvajala sabotažo in gverilske naloge. Norveški arhivi to funkcijo opisujejo prav kot pripravo na obveščevalno delo in sabotažo za sovražnikovimi linijami.

To je pomembno priznati, ker resnični obrambni namen ni propagandna izmišljotina. Problem se začne drugje: iz legitimnega vprašanja 'kaj storiti ob okupaciji?' ne sledi avtomatično, da je vsaka skrivnost, vsaka notranjepolitična naloga ali vsaka odsotnost parlamentarnega nadzora upravičena. Obramba države in nenadzorovana moč nista ista stvar.

Italija: Gladio, ameriška povezava in zavezniška koordinacija

Italijanski primer je najbolje dokumentiran in je dal širšemu pojavu njegovo najbolj znano ime. Parlamentarna gradiva govorijo o dogovorih med italijansko in ameriško službo pri oblikovanju strukture Stay Behind, akademske raziskave pa bilateralno ameriško-italijansko sodelovanje postavljajo v širši kontekst povojnega prikritega protikomunističnega delovanja. Gladio je bila vključena v vojaško-obveščevalni aparat, njen namen pa je bil priprava na delovanje ob okupaciji oziroma kriznem scenariju.

Dokument SIFAR iz leta 1959, ki ga je obravnavala italijanska parlamentarna komisija, je mrežo za odpor ob okupaciji postavljal tudi v zavezniški okvir CPC pri SHAPE. Kasnejše parlamentarne razprave so ACC opisovale kot forum zavezniških služb. Zato ni resno trditi, da so bile nacionalne mreže popolnoma nepovezane z Natom in zavezniškimi partnerji. Prav tako pa iz teh povezav ne sledi, da je Nato iz Bruslja ukazoval vsakemu agentu ali vsaki operaciji.

Po razkritju leta 1990 je italijanska vlada trdila, da ni našla elementov, ki bi dokazovali odklon Gladia od njegove institucionalne naloge. To je pomemben del zgodovinskega spisa, ne pa zadnja beseda zgodovine: prav zato so sledile parlamentarne, sodne in arhivske preiskave. Leta 2021 je italijanska vlada znova razširila deklasifikacijo dokumentacije, povezane z Gladiom, kar samo potrjuje, da je javna presoja odvisna od dostopa do arhivov.

Ko obramba pred okupacijo dobi notranjepolitični rob

Najbolj občutljivo vprašanje ni obstoj mreže, ampak meja njene naloge. V italijanski parlamentarni razpravi leta 1991 je bil citiran uradni dokument iz leta 1959, iz katerega so nekateri člani komisije sklepali, da se je razmišljalo ne le o tuji okupaciji, temveč tudi o notranjem 'subverzivnem' scenariju v protikomunističnem okviru. Drugi poslanci in nekdanji funkcionarji so takšno razlago zavračali ali jo omejevali.

To nas pripelje do jedra demokratičnega problema. Če skrivna vojaško-obveščevalna struktura obstaja za delovanje po okupaciji, je njena tarča razmeroma jasno določena: okupacijska sila. Če pa pojem nevarnosti zdrsne v notranjo politiko, postane vprašanje, kdo določi 'subverzijo', odločilno. Stranka, sindikat, protestnik ali radikalno mnenje niso isto kot tuja vojska.

Za THY-REALITY je tukaj meja stroga: država ne sme iz geopolitičnega strahu ustvariti vzporednega moralnega prava. Človek ne izgubi svojih pravic zato, ker ga tajna služba postavi v ideološko kategorijo. Če je notranja uporaba mreže trditev, jo je treba dokazati za konkretno strukturo in konkretno operacijo — ne pa jo predpostaviti samo zato, ker je hladnovojni protikomunizem res obstajal.

Belgija: dve mreži, parlamentarna preiskava in pomemben negativni rezultat

Belgijska preiskava je posebej koristna, ker pokaže, kako se lahko tajna zgodovina preverja brez vnaprejšnjega sklepa. Senatna komisija je potrdila dolgoletni obstoj struktur za odpor ob okupaciji, med drugim vojaške SDRA VIII in civilne STC/Mob. Dokumenti so opisovali komunikacijske točke, evakuacijske in infiltracijske poti, agente, material ter sodelovanje z britanskimi in ameriškimi partnerji.

Komisija je preučevala tudi sum, da bi lahko bila mreža povezana s hudim kriminalom in političnim nasiljem v Belgiji v osemdesetih letih. Pri primerjavi lokacij kriminalnih dejanj z območji, povezanimi z mrežami za odpor ob okupaciji, ni našla ujemanja, hipoteze o povezavi pa ni mogla podpreti s konkretnimi dejstvi. To je pomemben rezultat prav zato, ker je negativen.

Kritična raziskava ne sme delovati tako, da sprejme samo dokument, ki potrjuje sum. Belgijski primer potrjuje obstoj tajne mreže in hkrati pokaže, da iz njenega obstoja ni dovoljeno avtomatično sklepati na odgovornost za druge zločine. Vendar ostane politično vprašanje, zakaj je bila tako občutljiva infrastruktura tako dolgo skoraj nevidna običajnemu demokratičnemu nadzoru.

Švica P-26: tajna struktura brez Nata je še vedno demokratični problem

Švicarski primer P-26 je metodološko dragocen, ker razbije še eno preveč enostavno enačbo: mreža za odpor ob okupaciji ni nujno pomenil neposrednega Natovega članstva. Švicarska parlamentarna preiskava je razkrila organizacijo P-26, pripravljeno za odpor ob okupaciji. Poznejši uradni povzetki poudarjajo, da je delovala brez ustrezne zakonske in ustavne podlage, brez priznanega parlamentarnega nadzora in z zelo omejenim vedenjem političnega vrha.

Administrativna preiskava sodnika Pierra Cornuja je po uradnem švicarskem povzetku ugotovila, da P-26 ni sodelovala v Gladiu oziroma Natovih mednarodnih struktura za odpor ob okupacijih. Ugotovila pa je tesne odnose z britanskimi partnerji. Prav ta kombinacija je poučna: ni treba dokazati 'Natove komande', da ostane problem skrivne oborožene organizacije resen.

V švicarski parlamentarni razpravi je obrambni minister sam formuliral bistveno dilemo: skrivna in oborožena organizacija v odprti demokratični družbi neizogibno povzroča nezaupanje. To je morda najčistejši institucionalni nauk celotne zgodbe. Če struktura obstaja zato, da bi branila svobodno ureditev, mora že v miru prenesti pravno in demokratično vprašanje, kdo jo sme ustvariti, nadzirati in ustaviti.

Evropski parlament 1990: razkritje je postalo problem demokratičnega nadzora

Novembra 1990 je Evropski parlament sprejel resolucijo o aferi Gladio. V njej je izhajal iz razkritij več evropskih vlad o desetletja trajajočih tajnih obveščevalnih in oboroženih strukturah ter posebej problematiziral dejstvo, da so se izogibale običajnemu demokratičnemu nadzoru. Parlament je pozval države, naj strukture raziščejo in zagotovijo parlamentarni nadzor.

Pomembno je, česa ta resolucija ne dokazuje. Politična resolucija ni kazenska sodba in sama po sebi ne dokazuje, da je Nato naročil teroristične napade. Dokazuje pa, da vprašanje demokratične legitimnosti ni poznejša internetna interpretacija. Evropska institucija je že ob samem razkritju prepoznala sistemski problem: oborožene in obveščevalne zmogljivosti so lahko desetletja obstajale v območju, kamor navadni mehanizmi javne odgovornosti skoraj niso segli.

Sistem, ki zase zahteva zaupanje, vendar javnosti ne more razkriti niti svojega obstoja, potrebuje toliko močnejši notranji nadzor. Tajnost je lahko operativno potrebna; odsotnost odgovornosti ni.

'Strategija napetosti': resnični zločini ne odpravijo potrebe po dokazu povezave

Italijanska 'leta svinca' niso izmišljija: državo so pretresali levičarski in skrajno desni terorizem, množični bombni napadi, poskusi državnega udara, prikrite politične mreže in dokazani primeri depistage. Zaradi tega je bilo vprašanje, ali se je del okolja mrež za odpor ob okupaciji prekrival z neofašističnimi ali drugimi subverzivnimi strukturami, legitimno raziskovalno vprašanje.

Toda legitimno vprašanje ni isto kot dokončen odgovor. Zgodovinar Leopoldo Nuti je na podlagi dokumentacije, dane parlamentarnim komisijam, zaključil, da objavljeni dokumenti ne omogočajo sklepa, da je bila Gladio vključena v nezakonite teroristične dejavnosti poznih šestdesetih in sedemdesetih let. Novejša raziskava Niccolòja Petrellija prav tako opozarja, da razpoložljivi arhivi ne dajejo dokaza o operativni povezavi med formalno mrežo Gladio in Ordine Nuovo, čeprav so obstajali posamezni stiki med ljudmi iz teh okolij.

Tudi primer Peteano uči previdnosti. Preiskava je razkrila neofašističnega storilca in resne depistage, vendar je poznejše delo parlamentarne komisije ocenilo, da eksploziv iz Peteana praktično gotovo ni izviral iz Gladio-vega skladišča, kot se je sprva sumilo. Resnični državni prikriti postopki in resnični desni terorizem zato ne dovoljujejo avtomatične enačbe 'Gladio = vsak napad'. Če je povezava obstajala, jo mora pokazati dokazna veriga za konkretni primer.

FM 30-31B: zakaj slab dokument lahko poškoduje dobro preiskavo

V razpravah o Gladiu se pogosto pojavlja domnevni dodatek ameriškemu priročniku FM 30-31B, ki opisuje uporabo nasilnih skrajnih skupin in pripisovanje napadov nasprotniku. Dokument je privlačen, ker se skoraj popolno prilega najmočnejši različici teorije o 'strategiji napetosti'. Prav zato je metodološko nevaren.

Ameriški State Department ga je označil za sovjetski ponaredek, njegova avtentičnost pa je bila predmet dolgotrajnega spora. THY-REALITY ga zato ne uporablja kot dokaz za Gladio. Tudi če bralec ameriškemu zanikanju ne zaupa, iz nezaupanja ne nastane avtentičnost dokumenta. Dokazno breme ostane na tistem, ki ga želi uporabiti.

To pravilo je širše od enega dokumenta. Slab dokaz je darilo instituciji, ki jo preiskujemo: omogoči ji, da zavrne celotno temo zaradi ene pretirane trditve. Gladio ne potrebuje spornega priročnika, da bi bila pomembna zgodba. Obstoj mrež za odpor ob okupaciji, oboroženih zalog, tujih povezav, zavezniške koordinacije in pomanjkljivega parlamentarnega nadzora je mogoče pokazati z veliko boljšimi viri.

Naravni zakon: obramba svobode ne more zahtevati opustitve svobode

Najbolj pošten sklep je dvodelen. Prvič: evropske mreže za odpor ob okupaciji so zgodovinsko dejstvo. Države so v tajnosti pripravljale ljudi, komunikacije, opremo in odpor za primer sovjetske okupacije; nacionalne mreže so sodelovale z britanskimi in ameriškimi službami ter v različnih stopnjah z zavezniškimi koordinacijskimi telesi. Velik del tega je bil skrit tudi pred širšim političnim sistemom.

Drugič: dokumentirano jedro ne dokazuje samo po sebi enotne, iz Nata vodene kampanje terorističnih napadov proti evropskemu prebivalstvu. Za posamezne napade, povezave ali zlorabe je potreben ločen dokaz. To ni obramba sistema. To je zavrnitev privilegija, po katerem bi bila kritika oblasti oproščena metodoloških pravil, ki jih upravičeno zahtevamo od oblasti.

Po Naravnem zakonu je legitimna obramba usmerjena proti agresiji. Če človek prostovoljno pripravlja odpor proti okupatorju, je to moralno drugačen položaj od tajne manipulacije lastnega prebivalstva. Toda skrivna oborožena struktura brez jasne pravne podlage in učinkovitega neodvisnega nadzora že vsebuje nevarnost zamenjave teh dveh svetov.

Za ostro kritiko sistema nam ni treba izumiti zločina, ki ga ne moremo dokazati. Že dokumentirana resničnost je dovolj neprijetna: demokracije so desetletja vzdrževale tajne oborožene mreže, ki so bile v pomembnih delih zunaj običajnega javnega in parlamentarnega pogleda. Če je bil njihov namen braniti svobodo, potem je bila njihova prva moralna dolžnost, da v imenu obrambe ne izničijo načela odgovornosti, zaradi katerega je svoboda sploh politično vredna obrambe.