Avataṃsaka sutra — kako izgleda vesolje, v katerem vsak pojav vsebuje vse druge?

Kaj je Avataṃsaka sutra?

Polnejši naslov je Buddhāvataṃsaka Sūtra. V vzhodni Aziji je znana kot Huayan jing na Kitajskem, Hwaeom gyeong v Koreji in: Kegon-kyō na Japonskem. V angleščini jo pogosto imenujejo: Flower Garland Sutra ali: Flower Ornament Scripture. Toda avataṃsaka ni povsem enostavna beseda. Lahko pomeni okras, venec, girlandо, v budističnem kontekstu pa se naslov razume tudi kot velika množica oziroma razkošna zbirka Bud. Zato je tibetanski naslov preveden približno kot Množica Bud.

Ena sutra ali zbirka? To je prvo pomembno vprašanje. Avataṃsaka ni nastala kot ena knjiga, ki bi jo en avtor napisal v enem trenutku, temveč kot velika kompilacija mahajanskih besedil. Posamezni deli so nekoč krožili: samostojno. Med najbolj znanimi sta: Daśabhūmika Sūtra — Sutra desetih stopenj bodhisattve, in: Gaṇḍavyūha Sūtra — pripoved o Sudhanovi poti. Posamezne sestavine Avataṃsake so bile v kitajščino prevedene: že pred nastankom velikih popolnih recenzij. Zato je bolje govoriti o Buddhāvataṃsaka družini besedil.

Velika kitajska recenzija v 60 fasciklih. Prva popolna velika kitajska različica je Buddhabhadrova. Dokončana je bila leta 421. Ima: 60 fasciklov in: 34 poglavij. Rokopis, na katerem je temeljila, je prišel v Kitajsko iz Khotana.

Različica v 80 fasciklih. Drugo veliko popolno kitajsko različico je prevedel: Śikṣānanda. Nastala je med 695 in 704. Ima: 80 fasciklov in: 39 poglavij. Prav ta različica je postala: posebej pomembna za kitajski Huayan.

Tibetanska Avataṃsaka. Tibetanska recenzija ima: 45 poglavij. To ne pomeni 45 povsem drugačnih suter. Razlike nastanejo zaradi: drugačne razdelitve, različnih tekstnih plasti, in dodatnega oziroma drugače umeščenega gradiva. Zato ne obstaja: ena sama popolnoma nespremenjena Avataṃsaka. Obstaja: več velikih recenzij iste tekstne družine.

Kaj jim je skupno? Izjemno široka vizija: Budovega prebujenja, bodhisattvine poti, neštetih Budovih svetov, neskončnih odnosov in: dharmadhātuja. Svet, ki ga opisuje Avataṃsaka, ni zbirka izoliranih predmetov, temveč mreža.

Toda tu moramo ločiti Avataṃsako in Huayan

To je najpomembnejša varovalka celotnega članka. Avataṃsaka daje kozmične podobe, neskončne Budove svetove, medsebojno vključevanje, odseve, neoviranost, in ogromne vizije dharmadhātuja. Poznejši kitajski misleci Huayana pa iz teh motivov razvijejo: zelo sistematično filozofijo medsebojnega prežemanja. Zato stavek: »vsak pojav vsebuje vse druge pojave« najbolje razumemo kot močno Huayan sistematizacijo Avataṃsakinega sveta, ne kot eno samo preprosto definicijo iz najzgodnejše indijske plasti.

Indrova mreža

Najslavnejša metafora je Indrova mreža. Predstavljajmo si: neskončno mrežo. Na vsakem vozlišču: dragulj. Vsak dragulj: odseva vse druge. Toda v vsakem odsevu so spet odsevi vseh draguljev. In v njih: spet vsi drugi. Mreža nima: preprostega središča.

Je Indrova mreža res Avataṃsakina? Da: motiv je povezan z Avataṃsako. Toda način, kako ga danes pogosto razlagamo kot popolno filozofsko shemo: vsako vsebuje vse, vse je v vsakem, brez ovire, je predvsem rezultat: poznejše Huayan interpretacije. Posebej: Fazanga in njegovih naslednikov.

Zato ne bomo rekli. Avataṃsaka je že v Indiji predstavila: popolnoma izdelano Fazangovo ontologijo. Bolj natančno: Avataṃsakine podobe in nauki so dali material, iz katerega je Huayan razvil filozofijo popolnega medsebojnega vključevanja pojavov.

Kaj pomeni medsebojno prežemanje? Ne pomeni, da skodelica fizično vsebuje galaksijo, da je vsak atom dobesedno miniaturno vesolje ali da Avataṃsaka opisuje holografsko fiziko. Gre za radikalno relacijsko razumevanje pojavov.

Primer: skodelica. Vidimo: eno skodelico. Toda brez gline, vode, ognja, lončarja, orodij, transporta, trgovine, jezika, družbe, in človeka, ki jo uporablja, »skodelica« kot skodelica: ne obstaja. Njena identiteta ni samostojna, temveč relacijska.

Huayan naredi naslednji korak. Ne reče le, da stvar potrebuje druge stvari, ampak da je to, kar je posamezna stvar, določeno skozi celotno mrežo odnosov. Zato del: sodeluje pri celoti. In celota: določa pomen dela.

Fazangov špirovec. Fazang to ponazori: s stavbo in špirovcem. Špirovec je del stavbe. Toda nekaj je »špirovec« prav zato: ker ima določeno funkcijo: v stavbi. Če ga odstranimo: lahko postane nekaj drugega. Celota zato sodeluje: pri identiteti dela. Del pa sodeluje: pri obstoju celote.

Praznina omogoča odnos. Zakaj je to mogoče? Ker stvari nimajo: popolnoma neodvisne lastne narave. Če bi bila vsaka stvar: popolnoma samozadostna, je odnosi ne bi mogli: konstituirati. Prav zato je Huayan povezan s śūnyatā in: pratītyasamutpādo.

Odvisno nastajanje. Zgodnji budizem že govori to nastane, ker obstajajo: pogoji. Huayan pa iz te logike razvije: še močnejši poudarek. Ne samo A je odvisen od B. Ampak celotna identiteta A obstaja samo: v mreži vseh njegovih odnosov.

Eno in mnogo. Tako nastane znamenita huayanska formula: eno je v mnogem. Mnogo je v enem. Toda eno ne preneha biti eno. In mnogo ne preneha biti: mnogo.

To ni preprost monizem. Huayan ne pravi v resnici obstaja samo ena velika stvar. Dragulji: ostanejo različni. Toda vsak: odraža druge. Gre za različnost brez popolne ločenosti.

Dharmadhātu

Osrednji izraz je dharmadhātu. Lahko ga približno razumemo kot področje, sfero oziroma celotno dimenzijo dharm. V Avataṃsaki postane kozmični horizont: vseh pojavov, Bud, bodhisattv, svetov in odnosov.

Vairocana

Osrednja Budova figura Avataṃsake je Vairocana. Toda ni: stvarnik vesolja. Ne gre za monoteističnega Boga. Vairocana predstavlja Budovstvo v kozmični razsežnosti, Budovo prebujeno prisotnost: skozi dharmadhātu.

Śākyamuni molči. Tibetanska Avataṃsaka ima zelo nenavadno značilnost: v vseh 45 poglavjih: Śākyamuni sam ne poda naukov. V prvih 44 poglavjih je prisoten in: v meditaciji. Učenja govorijo: Mañjuśrī, Samantabhadra in drugi bodhisattve.

Kaj to pomeni? To ne pomeni, da Buddha ničesar ne ve. Nasprotno. Njegova meditativna prisotnost je podlaga dogodka. Dharma se pojavlja: skozi celotno prebujeno okolje.

Kozmos takoj po prebujenju. Velik del Avataṃsake je pripovedno umeščen: v tedne po Budovem prebujenju. Toda to ni: zgodovinska reportaža. Buda je hkrati: pod drevesom bodhi in: v različnih nebeških sferah. Sutra govori v kozmičnem religioznem registru.

En prašni delec. Avataṃsaka rada uporablja nemogoče velikosti. V drobcenem prostoru: nešteti Budovi svetovi. V enem delcu: neizmerne sfere. V trenutku: nepredstavljiva obdobja.

Ali gre za fiziko? Ne. To je pomembna varovalka. Avataṃsaka ni kvantna mehanika, fraktalna matematika ali holografski model vesolja. Sodobne analogije so lahko: zanimive. Toda niso: zgodovinski dokaz pomena sutre.

Kaj želi tak jezik narediti? Razbiti našo intuitivno predstavo: da so majhno in veliko, eno in mnogo, tukaj in tam, zdaj in nekoč, absolutno ločene kategorije. Prebujena perspektiva sutre je veliko širša.

Gaṇḍavyūha

Najbolj pripovedni del celotne Avataṃsake je Gaṇḍavyūha Sūtra. V tibetanski recenziji je 45. in zadnje poglavje.

Samo to poglavje predstavlja približno: tretjino Avataṃsake.

Sudhana

Glavni lik je mladi laik: Sudhana. Želi razumeti: bodhisattvino pot. Mañjuśrī ga ne zadrži pri sebi. Pošlje ga: k drugemu učitelju. Ta ga: pošlje naprej. In tako se začne: dolgo romanje.

Koliko učiteljev? Tu številka ni popolnoma preprosta. Tradicionalno je zelo znana formula: Sudhanovih 53 obiskov oziroma učiteljev. V ohranjeni tibetanski Gaṇḍavyūhi 84000 opisuje zaporedje: petdesetih moških in ženskih, otroških in odraslih, človeških in božanskih, meniških in laičnih kalyāṇamitrov, zadnji trije pa so Maitreya, Mañjuśrī in: Samantabhadra. Drugi načini štetja iste pripovedi dajejo: 52. Sama tekstna zgodovina kaže tudi: da se je število učiteljev skozi različne indijske različice širilo.

Zato bomo rekli. Sudhana tradicionalno obišče 53 duhovnih prijateljev oziroma postaj, vendar se natančno štetje razlikuje glede na recenzijo in način štetja. To je natančneje kot »natanko 53 brez izjeme.«

Kdo so njegovi učitelji? To je eden najpresenetljivejših delov besedila. Med njimi so menihi, nune, laiki, ženske, otroci, trgovci, vladarji, zdravniki, božanstva, asketi, in: kurtizana. Nekateri sploh ne izgledajo: kot tipični budistični učitelji.

Zakaj je to pomembno? Ker znanje ni: v eni osebi. Vsak kalyāṇamitra razkrije drugo možnost bodhisattvine poti. Sudhana mora: iti naprej.

Kalyāṇamitra. Beseda pomeni dober oziroma duhovni prijatelj. Ni nujno guru z absolutno avtoriteto, temveč nekdo, ki ti pomaga napredovati.

Sudhanova pot je relacijska. Prebujenja ne prejme: od enega človeka. Nastane: skozi mrežo srečanj. V tem smislu je njegova pot: človeška različica Avataṃsakinega kozmičnega sveta. Vsak odnos: odpira drug odnos.

Toda noben učitelj se ne razglasi za celoto. To je pomembno. Vsak pogosto pove Sudhani: to je moja osvoboditev oziroma moje področje, toda drugih bodhisattvinskih dosežkov: ne poznam. Pojdi: naprej.

Mañjuśrī. Pot se začne: z Mañjuśrījem. Mañjuśrī ga usmeri k prvemu učitelju. Pozneje se: spet pojavi.

Maitreya. Proti koncu pride: Maitreya. Sudhana vstopi: v čudežno palačo oziroma stolp, kjer se prostori, časi in Budovi svetovi: medsebojno vsebujejo. To je eden najbolj izrazitih pripovednih prizorov: neoviranosti.

Samantabhadra

Pot se konča: s Samantabhadro. Ta izreče veliko molitev oziroma zaobljubo dobrega delovanja. Tako se Gaṇḍavyūha ne konča: samo z metafizičnim uvidom. Konča se: z dejanjem, zaobljubo in: bodhisattvino prakso.

Modrost mora postati delovanje. To je ključ. Če so pojavi: radikalno povezani, potem tudi dejanje ni: izolirano. Moje dejanje: ustvarja pogoje drugih. Njihova dejanja: ustvarjajo moje pogoje. Zato Avataṃsakina vizija ni samo: kozmična poezija. Ima: etične posledice.

Daśabhūmika. Drug pomemben samostojni del je Daśabhūmika Sūtra. Opisuje: deset bhūmi oziroma: deset stopenj bodhisattvine poti. Tako Avataṃsaka ni samo: vizija neskončnega vesolja. Vsebuje tudi: zelo strukturirano teorijo: duhovnega razvoja.

Huayan

Na Kitajskem Avataṃsaka postane osrednje besedilo šole: Huayan. Njeni pomembni misleci vključujejo: Dushuna, Zhiyana, Fazanga, Chengguana in: Zongmija.

Fazang. Fazang posebej razvije: misel o medsebojnem vključevanju dela in celote. Njegovi primeri: špirovec in stavba, zlati lev, zrcala in: Indrova mreža postanejo klasični načini razlage Huayan filozofije.

Indrova mreža in zrcala. Predstavljajmo si: več zrcal. V sredino postavimo: luč. Vsako zrcalo odseva: luč in: vsa druga zrcala. V drugih zrcalih se spet: odsevajo vsi odsevi. To postane skoraj fizični model: Huayanovega medsebojnega vključevanja.

Toda še enkrat. To je Huayanova filozofska razlaga Avataṃsake. Ni pošteno: vsake Fazangove formulacije postaviti neposredno: v indijski tekst.

Štirje dharmadhātuji. Poznejši Huayan razvije znamenito shemo:

1. dharmadhātu pojavov;
2. dharmadhātu načela;
3. neoviranost načela in pojavov;
4. neoviranost pojava in pojava.

Toda to ni štiridelno poglavje v indijski Avataṃsaki.

Kdo sistematizira to shemo? Najjasneje jo razvije: Chengguan v poznejši Huayan filozofiji. Opira se na starejše Huayan meditativne in filozofske tradicije, povezane z Dushunom in drugimi. Zato jo bomo predstavljali kot poznejšo kitajsko sistematizacijo Avataṃsakine vizije.

Četrti dharmadhātu. Najslavnejši je neoviranost pojava in pojava. Kitajsko: shi shi wu ai. Pojavi: ne preprečujejo drug drugega. Vsak se lahko: vključuje v druge. To je eden vrhov: Huayan metafizike odnosov.

Toda ali vse postane isto? Ne. Če bi vse izgubilo razliko: ne bi bilo več: mreže. Bili bi: ena homogena stvar. Huayan hoče: nasprotno. popolno relacijskost in: ohranjeno razliko.

To je razlog, zakaj Indrova mreža deluje. Vsak dragulj: ostane dragulj. Toda njegova podoba vsebuje vse druge. Individualnost torej: ne zahteva izolacije.

Vpliv na Chan. Huayan je pozneje močno vplival tudi na Chan. Posebej skozi Zongmija in poznejšo vzhodnoazijsko misel. Toda Avataṃsaka ni nastala kot Chan sutra. Chan jo: sprejme in: reinterpretira.

Koreja in Japonska. Na Korejskem polotoku nastane: Hwaeom. Na Japonskem: Kegon. Tako Avataṃsakina vizija postane eden največjih filozofskih tokov vzhodnoazijskega budizma.

Kaj lahko danes vzamemo iz nje? Veliko ljudi Avataṃsako povezuje z ekologijo, sistemsko teorijo, mrežami, kompleksnostjo. Takšne primerjave so lahko: plodne. Toda moramo reči: to so sodobne aplikacije. Avataṃsaka ni: starodavni učbenik sistemske znanosti.

Njeno vprašanje je budistično. Če nič ne obstaja: neodvisno, kaj potem pomeni »jaz«? Če je moje življenje: odvisno od neštetih drugih bitij, pogojev, dejanj in odnosov, kako lahko sebe razumem: kot izolirano entiteto?

Etična posledica. Če je svet mreža: dejanja potujejo po mreži. Moja odločitev: spreminja pogoje drugih. Njihovi pogoji: spreminjajo mene. Bodhisattvina etika zato ni nekaj dodanega filozofiji, temveč logična posledica relacijskega sveta.

Sudhanova pot to pokaže praktično. Sudhana ne doseže poti: sam. Vsak učitelj: ga spremeni. Vsako srečanje: postane pogoj naslednjega. Toda noben učitelj: se ne more prebuditi namesto njega. Tako dobimo: čudovit paradoks. Nihče se ne prebudi popolnoma sam. In: nihče se ne more prebuditi namesto drugega.

Kaj je potem najvarnejša formulacija? Za samo Avataṃsako: pojavi se pojavljajo v neizmernem dharmadhātuju medsebojnih pogojev, Budovih svetov, dejanj in perspektiv, kjer običajne meje med enim in mnogim, majhnim in velikim ter lokalnim in kozmičnim izgubijo svojo absolutnost. Za poznejši Huayan: vsak pojav brez ovire vključuje in odraža vse druge pojave. Ta dva stavka sta: povezana. Nista pa zgodovinsko: popolnoma ista trditev.

Zaključek

Avataṃsaka sutra predstavi: eno najbolj veličastnih vizij mahajanskega budizma. Buda sedi: v tišini. Toda okoli njega govori ves kozmos. Budovi svetovi. Bodhisattve. Čas. Prostor. Svetloba. Prašni delci. Zaobljube. Meditacije. Vse se: povezuje. Toda ne v banalnem smislu: »vse je eno.« Bolj natančno: nič ni popolnoma samo zase. Gaṇḍavyūha to spremeni: v človeško zgodbo. Sudhana išče: pot. Ne dobi: enega dokončnega učitelja. Dobi: mrežo srečanj. Menihi. Ženske. Otroci. Trgovci. Božanstva. Kurtizana. Bodhisattve. Vsak pokaže: drug vidik poti. Poznejši Huayan nato iz Avataṃsakine vizije razvije: sliko Indrove mreže. Neskončno draguljev. Vsak odseva: vse druge. Vsak ostaja: sam svoj. Celota se kaže: skozi vsak del. Del pa je razumljiv: samo znotraj celote. To ni kvantna fizika, holografski model vesolja ali moderni sistemski učbenik, temveč budistična vizija radikalne odvisnosti brez izbrisa razlik. In njeno najtežje vprašanje morda ni »Kako je zgrajeno vesolje?«, temveč »Kaj ostane od moje predstave, da sem popolnoma ločeno bitje, ko vidim, da vse, kar sem, nastaja samo v mreži odnosov?«

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• Roberts, Peter Alan, trans. The Stem Array (Gaṇḍavyūha, Toh 44–45). 84000.
• Cleary, Thomas, trans. The Flower Ornament Scripture: A Translation of the Avatamsaka Sutra. Shambhala, 1993, za celotno kitajsko Avataṃsaka zbirko.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Roberts, Peter Alan, trans. The Stem Array (Gaṇḍavyūha, Toh 44–45). 84000: Translating the Words of the Buddha, 2021.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.