11. september 2001: preiskave, obveščevalne vrzeli in odprta vprašanja

Tri vprašanja, tri dokazne verige

Komisija za 11. september je rekonstruirala večletni razvoj Al Kaidine »planes operation«, vlogo Khalida Sheikh Mohammeda, izbor ugrabiteljev, njihovo šolanje letenja in denarne tokove. Ocenila je, da je operacija stala približno 400.000–500.000 dolarjev in da je bila večina financiranja zagotovljena prek Al Kaide. To je močan operativni dokazni sklop o ugrabitvah.

Toda iz tega ne sledi avtomatičen odgovor na druga dva sklopa vprašanj. Možno je, da je nekdo zunaj operativne celice vedel več, kot je pozneje priznal; možno je, da so službe imele delčke slike, ki jih niso pravočasno povezale; in mogoče je ločeno preverjati, ali tehnična razlaga kolapsov pojasni vse opazovane značilnosti. Članek zato vsako od teh trditev obravnava z lastno dokazno verigo.

Kaj javni preiskovalni zapis pripisuje Al Kaidi

Javno objavljeni zapis Komisije povezuje devetnajst ugrabiteljev z Al Kaido, KSM pa z načrtovanjem operacije. Finančna preiskava Komisije je ugotovila, da so se sredstva premikala prek običajnih bančnih in gotovinskih kanalov ter da ni našla verodostojnega dokaza, da bi pomembno financiranje ugrabiteljev zagotovila oseba v ZDA ali tuja vlada.

Ta sklep je treba vzeti resno, ne pa ga razširiti dlje, kot sega. Dokazana Al Kaidina operativna vloga ne izključuje sama po sebi dodatnega predhodnega vedenja, logistične pomoči oseb, ki niso poznale celotnega načrta, institucionalnega prikrivanja napak ali drugačnega tehničnega mehanizma posameznega kolapsa. To so ločene trditve.

Stolpa 1 in 2: NIST-ov mehanizem in meja modeliranja

NIST je zaključil, da so trki letal poškodovali nosilno konstrukcijo in odstranili del protipožarne zaščite, požari pa so nato oslabili tla in stebre do začetka globalnega kolapsa. Po tej rekonstrukciji se je odpoved začela v območjih trka in požara ter napredovala od zgoraj navzdol; NIST ni našel potrditvenih dokazov za eksplozivno rušenje.

Pomembna omejitev modela je javna: NIST je podrobno simuliral obdobje od trka do začetka globalnega kolapsa, ne pa celotnega poznejšega razpada obeh stolpov v enaki numerični podrobnosti. Za NIST je bil po začetku globalne odpovedi nadaljnji kolaps neizogiben; kritiki pa opozarjajo, da s tem poznejša dinamika ni bila preverjena na enaki ravni. Ta razlika ne dokazuje alternativnega mehanizma, določa pa mejo tega, kar je model neposredno pokazal.

WTC 7: prosti pad in nasprotna strukturna rekonstrukcija

WTC 7 ni zadelo letalo. Stavba je utrpela poškodbe zaradi ruševin, več ur nenadzorovanih požarov in se ob 17.20 porušila. NIST je kolaps pripisal termičnemu raztezanju, odpovedi območja okoli stebra 79 in kaskadi notranjih odpovedi. Posebnost primera je, da je NIST v zunanjem padcu fasade priznal približno 2,25 sekunde gravitacijskega pospeška oziroma prostega pada; po njegovi razlagi je ta faza nastopila šele po izgubi notranje podpore.

Študija University of Alaska Fairbanks pod vodstvom J. Leroya Hulseyja je prišla do nasprotnega sklepa: po njenem modelu požari niso mogli povzročiti opazovanega kolapsa in je bilo za reprodukcijo gibanja potrebno skoraj sočasno odpovedovanje več nosilnih elementov. Projekt je financiral Architects & Engineers for 9/11 Truth, kar je pomemben podatek o financiranju in interesu; sama študija pa ne identificira eksploziva, storilca ali operativnega načrta. WTC 7 zato ostaja resen tehnični spor, ne pa samostojen dokaz nadzorovanega rušenja.

Fizični material: pričevanja, rdeče-sivi delci in nenavadno jeklo

V pričevanjih gasilcev, policistov, zaposlenih in drugih očividcev se pojavljajo poki, bliski in dogodki, opisani kot eksplozije. Takšna pričevanja so dejanski del zgodovinskega zapisa, vendar opis »eksplozije« sam po sebi ne določi vzroka: lahko gre za eksploziv, gorivo, transformator, tlačne pojave ali odpoved konstrukcije. Njihova vrednost je največja, kadar jih je mogoče časovno in prostorsko povezati z drugim neodvisnim dokazom.

Harrit in sodelavci so leta 2009 v vzorcih prahu poročali o rdeče-sivih delcih, ki so jih interpretirali kot neizreagirani energijski termitični material. Druga analiza primerljivih delcev je našla sestavo, združljivo z epoksijem, železovim oksidom in kaolinom. Zato obstoj objavljene termitične interpretacije ostaja del dokaznega korpusa, ne pa zaključen kemični dokaz termita v WTC.

FEMA je v jeklu iz WTC 7 in WTC 1 dokumentirala nenavadno visokotemperaturno oksidacijo in sulfidacijo, medkristalno penetracijo ter Fe–O–S evtektično mešanico, povezano z lokalnim utekočinjanjem in stanjšanjem jekla. Pojav je označila kot nenavaden in priporočila nadaljnje raziskave; ni zaključila, da je bil vzrok termat. NIST pa je pozneje izrecno navedel, da jekla stolpov ni testiral na ostanke eksplozivov ali termita/termata. Odsotnost takšnega testa ne dokazuje eksplozivov, pomeni pa, da kemično testiranje te alternativne hipoteze ni bilo del njegovega izključevanja.

Silverstein, BBC in put opcije: tri anomalije z različnimi mejami

Larry Silverstein julija 2001 ni kupil zemljišča WTC, ampak je njegova skupina pridobila 99-letni najem; premoženjsko zavarovanje je bilo zahtevano s pogoji najema. Približno 3,5 milijarde dolarjev kritja na dogodek in poznejši spor, ali sta udara pomenila en ali dva zavarovalna dogodka, sta resnična. Resnična je tudi njegova odsotnost 11. septembra zaradi dermatološkega pregleda in poznejša izjava »pull it« v zvezi z WTC 7. Nobena od teh okoliščin sama ne dokazuje predznanja ali ukaza za rušenje; hkrati jih ni treba prepisovati v internetne legende, ker imajo preverljivo dokumentarno jedro.

BBC je WTC 7 res razglasil za porušenega, ko je stavba še stala in je bila vidna za novinarko. Sled vodi do napačne Reutersove informacije v okolju, kjer so reševalci že pričakovali možnost kolapsa. Prezgodnja objava je dokumentirana anomalija; brez dodatnega dokaza pa ne pove, ali je šlo za vnaprej pripravljen scenarij ali napačno poročilo v kaotičnem informacijskem toku.

Nenavadno veliki nakupi put opcij na United in American Airlines pred napadi so prav tako dejanski. Preiskava Komisije je pri najbolj izpostavljenem primeru ugotovila, da je bilo 95 % UAL putov 6. septembra povezanih z enim ameriškim registriranim investicijskim svetovalcem in ni našla dokazljive povezave z Al Kaido oziroma predznanjem napada. Anomalija je bila torej preverjena in dobila razlago, vendar javno poročilo ne objavlja celotnega regulatornega spisa.

Predhodna opozorila: od strateške nevarnosti do konkretnih imen

CIA-jeva velika deklasifikacija z 11. septembra 2026 je objavila 71 PDB gradiv. Med naslovi so že leta 1998 Reports That Bin Ladin is Planning Attacks Inside the US in Bin Ladin Preparing To Hijack US Aircraft and Other Attacks. To precej okrepi dokaz, da napadi znotraj ZDA in ugrabitve ameriških letal niso bili nepredstavljiva možnost, temveč predmet strateškega opozarjanja že leta pred 2001.

Še močnejša je sled pri konkretnih osebah. DOJ-jev Office of Inspector General je ugotovil, da je CIA januarja 2000 vedela za al-Mihdharjev večkratni ameriški vizum in povezavo s srečanjem operativcev Al Kaide v Kuala Lumpurju, marca pa še, da je al-Hazmi odpotoval v Los Angeles. Ključni podatki niso pravočasno prišli do FBI-ja. OIG je opisal najmanj pet izgubljenih priložnosti, pri katerih bi FBI lahko izvedel več ali razvil dodatne sledi.

Isti OIG je hkrati zapisal, da ni našel dokaza, da bi FBI ali drug član obveščevalne skupnosti poznal specifičen celoten načrt 11. septembra. Javni zapis torej dokazuje resne in ponavljajoče se odpovedi pri pretoku konkretnih informacij; ne dokazuje sam po sebi, da je bilo zadrževanje podatkov namerno zaradi zaščite napada.

San Diego: dokumentirana pomoč in ponovno odprta podporna mreža

Ko sta al-Hazmi in al-Mihdhar prišla v Kalifornijo, se zgodba iz splošnega obveščevalnega opozarjanja premakne v dokumentirano mrežo stikov. Omar al-Bayoumi ju je 1. februarja 2000 srečal v Los Angelesu po obisku saudskega konzulata in jima pomagal pri nastanitvi v San Diegu, najemu in bančnem računu. Komisija ni mogla ugotoviti, ali je bilo prvo srečanje naključno ali dogovorjeno.

Pozneje sta prihodnja ugrabitelja več mesecev živela v domu aktivnega informacijskega vira FBI-ja, ne da bi FBI prepoznal, kdo sta. Bayoumi je bil že pred njunim prihodom predmet preliminarne FBI-jeve preiskave, zaključene leta 1999. To so preverljiva presečišča med prihodnjima ugrabiteljema, osebami, ki so jima pomagale, in obstoječim ameriškim preiskovalnim aparatom.

FBI je zato leta 2007 odprl Operation Encore. Zaključni dokument iz maja 2021 potrjuje večletno preverjanje Bayoumija, Fahada al-Thumairyja in Musaeda al-Jarraha ter vprašanja, ali so vedoma pomagali ugrabiteljema. FBI in tožilci so na koncu ocenili, da ni dovolj dokazov za pregon zaradi vednega sodelovanja pri napadu. To je pomembna meja: pomoč in stiki so dokumentirani, njihovo znanje in namen pa niso bili dokazani na ravni, potrebni za kazenski pregon.

Telefoni, denar in izvor dokazov v San Diegu

Deklasificirani del kongresne Joint Inquiry je dokumentarno pomoč Bayoumija ugrabiteljema označil kot trdno. Poznejši FBI zapis je časovno povezal 1.558-dolarski blagajniški ček za najemnino, enak gotovinski polog na Bayoumijev račun in odprtje al-Mihdharjevega računa z 9.900 dolarji v razmiku sedmih minut. To močno podpira razlago o takojšnjem gotovinskem povračilu, ne pa avtomatično o viru ali namenu denarja.

FBI-jeva analiza telefonskih obračunskih zapisov je dokumentirala 67 stikov med številkami, povezanimi z Bayoumijem in al-Thumairyjem, ter 11 stikov med Bayoumijevim mobilnim telefonom in številko, naročeno na saudski konzulat, v obdobju okoli prihoda al-Hazmija in al-Mihdharja. To dokazuje klice med številkami; vsebina in namen klicev nista znana.

FBI-jevi dokumenti beležijo tudi nenavadne finančne časovnice, med drugim veliko povečanje Bayoumijevega dodatka pri Dallah/AVCO spomladi 2000. Časovno sovpadanje je relevantno, vendar javni dokument, ki bi povečanje neposredno označil kot plačilo za pomoč ugrabiteljema, ni bil najden. Prav zato je treba razlikovati med osnovnim zapisom, FBI-jevo analizo tega zapisa, pričevanjem in preiskovalno inferenco.

Bayoumijevi britanski eksponati: skica, Washington in fragmentirana dokazna pot

Britanska policija je po Bayoumijevi aretaciji septembra 2001 zasegla večji korpus dokumentov, videov in računalniškega gradiva. FBI-jev memorandum iz oktobra 2001 navaja, da je ameriški strani posredovala kopije zaseženih eksponatov, hkrati pa priznava, da je bilo veliko videov, disket in korespondence še nepreverjenih ali neprevedenih. Posest dokaza zato ni isto kot njegova analiza in distribucija pravim preiskovalcem.

Med pozneje izpostavljenimi eksponati je letalska skica z enačbo za geometrijo horizonta. Enačba sama je standardna in ne dokazuje načrtovanja napada; FBI je šele pozneje razvijal operativne interpretacije dodatnih številk in skice. Sodišče je leta 2025 eksponat obravnavalo kot del širšega jurisdikcijskega dokaznega sklopa, ne kot samostojen dokaz namena.

Drug eksponat je približno enourni washingtonski video iz leta 1999. Posnetek vsebuje vladne objekte, komentarje o Kongresu in varnosti, pa tudi turistične motive; v prepisu se pojavi izraz »plan«. Izvedenci tožnikov so ga interpretirali kot izvidovanje, vendar sodnik Daniels ni zaključil, da video sam po sebi dokazuje »casing«. Manjkajo naslovnik, morebitno naročilo in neposredna povezava s konkretnimi načrtovalci napada.

Dokazna pot je bila neenakomerna: specialistična analiza skice je javno dokumentirana šele leta 2012, civilni tožniki pa so iz MPS v letih 2022–2023 dobili dodatno gradivo, vključno s popolnejšim washingtonskim videom. To upravičeno omejuje trditev, da so vse zgodnje javne ocene nujno temeljile na celotnem danes znanem korpusu; samo po sebi pa ne dokazuje namernega prikrivanja.

Bayoumi in Anwar al-Awlaki: poznanstvo je dokumentirano, pomen ostaja sporen

Poznejši britanski videomaterial je pomemben še zaradi Anwarja al-Awlakija. Bayoumi je v izpovedi leta 2021 zanikal, da bi ga osebno srečal, fizični posnetek iz leta 1998 pa ju prikazuje skupaj. Javni spis navaja tudi Awlakijeve kontaktne podatke v Bayoumijevem imeniku ter druge skupne družbene dogodke. Na ozkem vprašanju osebnega poznanstva ima fizični material večjo težo od poznejšega zanikanja.

Paintball posnetki in druženje z gostujočimi saudskimi verskimi uradniki dodajajo kontekst mreže, vendar niso dokaz, da je bilo konkretno paintball srečanje operativno teroristično urjenje za 11. september. Pravilna meja je zato jasna: poznanstvo in ponavljajoči se stiki so dokumentirani; namen in povezava s konkretnim načrtom ostajata nedokazana.

Awlaki, prihodnji ugrabitelji in Dar al-Hijrah

Awlaki ni povezan z zgodbo samo prek Bayoumija. Pričevanja in FBI zapisi ga umeščajo v isto okolje z al-Hazmijem in al-Mihdharjem v San Diegu. Komisijine opombe dokumentirajo tudi štiri klice med številkama, povezanima z Awlakijem in Bayoumijem, na dan, ko je Bayoumi pomagal dvojici do stanovanja; iz zapisov ni mogoče določiti, kdo je govoril ali o čem.

Ko se je Awlaki preselil v Virginijo, sta se pri njegovi novi mošeji Dar al-Hijrah pojavila al-Hazmi in Hani Hanjour. Eyad al-Rababah jima je nato pomagal pri nastanitvi in prevozih. Nekateri FBI agenti so sumili, da je Awlaki Rababaha usmeril k pomoči; Komisija je zapisala, da ta sum deli, vendar ga ni mogla dokazati.

Dodatna telefonska sled prihaja iz Hamburga: FBI je leta 2002 zapisal, da je bila v nemško zaseženem gradivu, povezanem z Essabarjem in Binalshibhom, najdena številka, povezana z Dar al-Hijrah; poznejši dodatek Komisije jo je opisal kot Awlakijevo številko. Ker osnovni nemški zasežni zapis ni javno preverljiv, teh formulacij ne izenačujemo. Najden kontaktni podatek tudi ni isto kot dokaz opravljenega klica.

Rababahova logistična veriga: pomoč je dokazana, višji ukaz ni

Rababahova pomoč je časovno in administrativno preverljiva. Al-Hazmija, Hanjourja in dva druga bodoča ugrabitelja je maja 2001 vozil med Virginijo, Connecticutom in New Jerseyjem ter jim pomagal pri nastanitvi. Hotelski telefonski zapisi iz Fairfield Inna vsebujejo 75 lokalnih klicev, med drugim na letalske šole in nepremičninske agencije; to so poslovni zapisi, ne poznejši spomin priče.

Rababah je FBI-ju povedal tudi, da ga je druga oseba poklicala in mu sporočila, da so zdaj »štirje« ter da ga želijo videti, in da so bila nekatera njegova dejanja za skupino od njega zahtevana. Identitete so v javnih dokumentih deloma redigirane. FBI-jeva poznejša analiza je zato med odprtimi vrzelmi izrecno pustila vprašanje, kdo — če sploh kdo — je Rababaha usmerjal in koliko je vedel o dejavnostih ugrabiteljev.

To je natančnejši opis kot katera koli od skrajnosti. Rababah ni zgolj naključni mimoidoči brez preverljive vloge, vendar javni zapis prav tako ne dokazuje višje poveljniške verige ali njegovega poznavanja načrta napada.

NORAD, Vigilant Guardian in zmeda med vajo in resničnim dogodkom

11. septembra je potekala vaja Vigilant Guardian. Javni zapis potrjuje, da je del osebja ob prvih informacijah preverjal, ali gre za realni dogodek ali del vaje, ter da so bile prvotne FAA/NORAD časovnice pozneje popravljene. To je relevantno za razumevanje zmede, komunikacije in hitrosti odziva.

Samo dejstvo, da je vaja potekala isto jutro, ne dokazuje sodelovanja pri napadu. Za tak sklep bi potrebovali dokumentiran ukaz, namerno ustvarjeno proceduralno oviro ali komunikacijo, ki bi pokazala, da je bila vaja uporabljena za omogočanje napada. Javni korpus, ki ga ta članek preverja, takšne verige ne vzpostavlja.

Dve izraelski protiobveščevalni sledi, ki ju je treba ločiti

Zgodba o tako imenovanih izraelskih umetniških študentih in zgodba o peterici zaposlenih oziroma povezanih z Urban Moving Systems sta dve različni sledi. Interni DEA material je beležil približno 130 incidentov v več kot 40 mestih, kjer so mladi Izraelci, predstavljeni kot umetniški študenti, obiskovali DEA in druge zvezne oziroma vojaške lokacije; DEA je preverjala možnost organiziranega zbiranja obveščevalnih podatkov. Javni zapis ne dokazuje njihove vpletenosti v napade 11. septembra.

Peterica Izraelcev v New Jerseyju je bila po napadih pridržana, zasliševana in pozneje deportirana. Poznejše poročanje je na podlagi anonimnih ameriških obveščevalnih virov navajalo domnevne povezave nekaterih z Mossadom in možnost, da je Urban Moving Systems služil kot kritje; Izrael je vohunjenje zanikal, isti viri pa niso trdili, da je peterica vnaprej poznala napade. To je zato protiobveščevalna sled, ne neposredna povezava do ugrabiteljev ali rušilnega mehanizma.

PNAC, Northwoods in politike po 11. septembru

Dokument PNAC Rebuilding America's Defenses je pred napadi res uporabljal izraz o počasni transformaciji, če ne pride do »katastrofalnega in katalizirajočega dogodka — kot novega Pearl Harborja«. Operation Northwoods iz leta 1962 pa je avtentičen dokument ameriškega Joint Chiefs of Staff z zamislimi o insceniranih incidentih, ki bi lahko pomagali upravičiti vojno proti Kubi.

Oba dokumenta sta pomembna kot zgodovinski kontekst. Northwoods dokazuje, da so bile false-flag zamisli na najvišji vojaški ravni dejansko pripravljene na papirju; PNAC dokazuje, da so pred 11. septembrom obstajale geopolitične ambicije in razmišljanje o katalitičnem šoku. Noben dokument sam po sebi ni operativni načrt napadov leta 2001.

Po 11. septembru so sledili Patriot Act, vojna v Afganistanu, doktrina preventivne vojne in nato Irak. Dogodek je bil politično in strateško izjemno uporaben za že obstoječe programe. Toda korist od dogodka in uporaba dogodka nista sama po sebi dokaz njegove povzročitve.

Kaj je bilo dejansko načrtovano vnaprej

Nekatere okoliščine, ki se pozneje pojavljajo v razpravah o 11. septembru, niso bile spontana naključja: Silversteinov najem in zavarovanje sta bila komercialno urejena pred napadi; Vigilant Guardian je bila načrtovana vaja; PNAC in drugi strateški programi so obstajali pred dogodkom; obveščevalne službe so več let opozarjale na Bin Ladina, napade znotraj ZDA in možnost ugrabitve letal; pri al-Mihdharju in al-Hazmiju pa so obstajali celo konkretni osebni podatki.

To ne pomeni, da so bile vse te stvari načrtovane kot del napada. Pomeni pa, da jih ni korektno odpraviti z eno samo besedo »naključje«. Pri vsaki je treba vprašati, kakšna je dokumentirana predzgodovina, kdo je imel informacijo in ali obstaja dejanska povezava z operativnim jedrom napada.

Ko se dokumentirani elementi sestavijo v skupni vzorec

Če vsako anomalijo obravnavamo popolnoma izolirano, je skoraj vedno mogoče ponuditi posamično razlago: BBC je dobil napačno informacijo, Silverstein je imel zdravniški pregled, vaja je bila rutinska, put opcije so imele nedolžnega kupca, obveščevalni podatki pa so se izgubili zaradi birokratskih napak. Nekatere od teh razlag so dobro dokumentirane in jih je treba vključiti.

Toda možnost posamične razlage vsakega elementa ni isto kot razlaga skupnega vzorca. V javnem zapisu so dejanska stičišča: konkretni prihodnji ugrabitelji v prednapadnih obveščevalnih datotekah; njihova prisotnost pri aktivnem viru FBI-ja; dokumentirana pomoč v San Diegu; telefonski in finančni zapisi; ponavljajoči se stiki Bayoumija in Awlakija; nadaljnja logistična pomoč v Virginiji; fizični eksponati, ki so bili zgodaj zaseženi, a neenakomerno analizirani; ter tehnična vprašanja, pri katerih se uradna in alternativne rekonstrukcije ne ujemajo.

Kumulativni pristop zato upravičuje nadaljnje vprašanje, ne pa avtomatičnega sklepa o eni sami skriti operaciji. Najmočnejša pot naprej ni zbiranje še več asociacij, ampak iskanje povezovalnega dokaza: komunikacije, ukaza, finančnega toka z dokazanim namenom, verige dostopa, forenzičnega podpisa ali arhivskega dokumenta, ki dve danes ločeni sledi dejansko poveže.

Odprto vprašanje: kaj je dokazano in kaj še manjka

Dokazano oziroma dobro dokumentirano je, da je WTC 7 imel fazo prostega pada; da obstaja resen strokovni spor o njegovi strukturni rekonstrukciji; da je FEMA dokumentirala nenavadno visokotemperaturno poškodbo nekaterih kosov jekla; da NIST jekla stolpov ni kemično testiral na eksplozivne oziroma termitične ostanke; da je BBC prezgodaj poročal o kolapsu WTC 7; da je bilo pred napadi več strateških opozoril; in da so ameriške službe pred napadom imele konkretne informacije o al-Mihdharju in al-Hazmiju.

Prav tako so dokumentirani stiki in pomoč v San Diegu, telefonske in finančne sledi, Bayoumijevo poznanstvo z Awlakijem, poznejša logistična pomoč Rababaha ter fragmentirana pot dela britanskega dokaznega gradiva. Operation Encore pa po letih dela ni zbrala dovolj dokazov za kazenski pregon Bayoumija, al-Thumairyja in al-Jarraha zaradi vednega sodelovanja pri napadu. Civilni postopek proti Saudovi Arabiji je leta 2025 prestal pomembno jurisdikcijsko oviro, vendar to ni končna ugotovitev odgovornosti.

Kar javno še vedno manjka, je neposredna operativna veriga. Pri hipotezi namernega rušenja ni javnega dokaza, ki bi pokazal nabavo materiala, dostop do ključnih konstrukcijskih elementov, namestitev, sprožitev in ukaz. Pri predznanju in podpornih mrežah ni javnega dokumenta, ki bi dokazal celotno poveljniško verigo med dodatnimi akterji in operativnimi načrtovalci napadov. Odsotnost javne verige ni dokaz, da je ni bilo; je meja tega, kar lahko danes odgovorno trdimo kot dokazano.

Zato članek ostaja odprta preiskovalna rekonstrukcija, ne razsodba. Institucionalnih pojasnil ne sprejema po avtoriteti, vendar tudi dokumentiranega stika ne pretvarja v dokaz namena brez manjkajočega dokaznega koraka. Prav na tej meji je vprašanje 11. septembra še vedno zgodovinsko in raziskovalno živo.