SerijaZakon privlačnosti Del 1 / 24

Zakon privlačnosti: starodavni zakon ali vedno znova preoblečena ideja?

Zakon privlačnosti danes nastopa pod številnimi imeni. Članek preverja zgodovino teh obljub in razliko med znanimi psihološkimi učinki ter trditvami o univerzalnem zakonu.

Prekinjeni stik — med domnevno starodavnimi koreninami in sodobno obljubo ostaja vprašanje.

Skoraj vsako obdobje ima svoje skrivnosti uspeha. Danes se pojavljajo pod imeni, kot so zakon privlačnosti, zakon predpostavke, vibracijska usklajenost, dominantna frekvenca, kvantna manifestacija ali reprogramiranje podzavesti. Njihovi zagovorniki uporabljajo različne izraze, ponujajo različne postopke in pogosto poudarjajo, da njihova metoda razkriva nekaj, česar prejšnji sistemi niso razumeli.

Toda ko začnemo primerjati njihove temeljne zamisli, opazimo zanimiv vzorec. Skoraj povsod srečamo misel, da človekova notranja naravnanost vpliva na njegovo življenjsko izkušnjo. Nekateri poudarjajo prepričanja, drugi občutke, tretji predstave, ponavljanje, podzavest ali posebna stanja zavesti. Včasih gre predvsem za spremembo doživljanja in vedenja, drugič pa za precej širšo trditev, da naj bi misli neposredno vplivale na zunanje okoliščine.

Se pred nami res odpirajo vedno novi zakoni resničnosti ali pa pod novimi imeni prepoznavamo starejše zamisli, prilagojene sodobnemu občinstvu?

Odgovor je zahtevnejši od preprostega očitka, da je vse že bilo odkrito. Nova metoda lahko drugače združuje stare postopke, jih izboljša ali ponudi koristnejši način njihove uporabe. Lahko razvije tudi novo, preverljivo teorijo. Vendar novo poimenovanje samo po sebi še ne pomeni novega odkritja.

Da bi razumeli današnjo kulturo manifestacije, se moramo zato vrniti k njenim zgodovinskim koreninam.

Kaj sploh imenujemo manifestacija?

Beseda manifestacija v sodobnem osebnostnem in duhovnem razvoju nima povsem enotnega pomena. Najpogosteje označuje zavestno usmerjanje misli, občutkov, prepričanj ali namere z namenom, da bi se določeno želeno stanje uresničilo tudi v posameznikovem življenju.

Že pri tej osnovni opredelitvi se pojavi pomembna razlika.

Po eni razlagi notranja sprememba vpliva na človekovo pozornost, samozavest, odločitve, navade in odnose. Posledično lahko vpliva tudi na njegove zunanje okoliščine. Takšna razlaga predpostavlja običajne psihološke, telesne in družbene vzročne poti.

Po drugi razlagi ima zavest neposredno ustvarjalno moč. Misli ali občutki naj bi vplivali na dogodke tudi tam, kjer ni mogoče prepoznati običajnega vedenjskega ali fizičnega mehanizma.

Obe razlagi lahko uporabljata iste izraze — manifestacija, energija, usklajenost, notranje stanje — vendar ne trdita istega. Zato bomo skozi to serijo razlikovali med spreminjanjem notranje izkušnje, uresničevanjem ciljev prek dejanj in domnevnim neposrednim metafizičnim ustvarjanjem zunanjih dogodkov. Brez tega razlikovanja bi lahko isti rezultat pripisovali povsem različnim vzrokom, ne da bi sploh opazili, da govorimo o različnih teorijah.

Pred zakonom privlačnosti: mentalno zdravljenje

Pomemben del moderne zgodovine zakona privlačnosti se začne v Združenih državah Amerike v 19. stoletju, v okolju, iz katerega se je razvijalo gibanje New Thought oziroma nova misel. To gibanje ni bilo enotna organizacija z enim ustanoviteljem, temveč širši duhovni in filozofski tok, v katerem so različni avtorji razmišljali o odnosu med umom, zdravjem, vero in življenjskimi okoliščinami.

Med njegovimi pomembnimi predhodniki je bil Phineas Parkhurst Quimby (1802–1866), ki se je ukvarjal z mesmerizmom, sugestijo in mentalnim zdravljenjem. Prepričan je bil, da napačne predstave o bolezni lahko prispevajo k človekovemu trpljenju ter da sprememba razumevanja vpliva na njegovo stanje.

Quimbyjevih zamisli ne poznamo predvsem iz ene sistematične knjige, ki bi jo sam objavil. Njegova besedila so bila zbrana in izdana pozneje, med drugim v delu The Quimby Manuscripts, ki ga je Horatio W. Dresser uredil leta 1921. [1] Pri zgodovinskem branju je zato pomembno razlikovati med časom nastanka posameznih rokopisov in datumom njihove poznejše objave.

Danes vemo, da pričakovanja, stres in drugi psihološki procesi v določenih okoliščinah vplivajo na doživljanje ter nekatere fiziološke odzive. Toda to ne potrjuje Quimbyjeve širše teorije bolezni. Iz resničnega vpliva psiholoških procesov na telo ne sledi, da imajo vse bolezni mentalni izvor ali da jih lahko odpravimo zgolj s spremembo mišljenja.

Zgodovinsko pomembnejše je, da se je že tedaj oblikovala zamisel o človekovih ustaljenih notranjih predstavah kot pomembnem dejavniku njegove izkušnje. To zamisel bomo v različnih oblikah srečevali tudi pri številnih precej poznejših avtorjih.

Warren Felt Evans (1817–1889) je leta 1869 objavil The Mental Cure, v katerem je mentalno zdravljenje povezal s širšimi filozofskimi in religioznimi pogledi. Evans je poznal Quimbyjevo delo, vendar je razvijal tudi svojo miselno pot, med drugim pod vplivom Swedenborgove duhovne filozofije. Zgodovinar John F. Teahan ga obravnava kot pomembnega zgodnjega sistematika ameriškega mentalnega zdravljenja. [2]

Prehod od Quimbyja do Evansa zato ni zgodba o preprostem prepisovanju. Gre za primer, kako se določene ideje vključujejo v nove filozofske okvire in pri tem dobivajo drugačne poudarke.

Prav takšen proces bomo pozneje opazovali tudi pri sodobnih manifestacijskih metodah.

Ko misel postane ustvarjalna sila

V drugi polovici 19. stoletja se je razprava o vplivu notranjega sveta razširila precej onkraj vprašanja zdravljenja.

Prentice Mulford (1834–1891) je mislim pripisoval lastnosti sil, ki naj bi vplivale na človekovo življenje. V zbirki Your Forces, and How to Use Them, katere zgodnje izdaje segajo v osemdeseta leta 19. stoletja, je razmišljal o misli, značaju, življenjski naravnanosti in duhovnih vplivih. [3]

Pri njem najdemo predstavo, da človekov način mišljenja ne vpliva samo na njegove odločitve, ampak naj bi imel širši ustvarjalni pomen. Njegova dela so povezana tudi z znano formulacijo thoughts are things — misli so stvari.

Toda prav tu moramo postati natančni.

Trditev, da človek zaradi svojih pričakovanj drugače opazi priložnost ali se drugače vede do ljudi, je bistveno ožja od trditve, da misel sama kot nevidna sila neposredno pritegne določen dogodek.

Prva opisuje možne psihološke in vedenjske procese. Druga predpostavlja poseben način delovanja resničnosti, ki ga moramo dokazovati samostojno.

William Walker Atkinson (1862–1932) je ta razmišljanja še izraziteje povezal z jezikom privlačnosti in vibracije.

Leta 1906 je izdal Thought Vibration; or, The Law of Attraction in the Thought World, v kateri je zakon privlačnosti izrecno postavil v svet misli. Istega leta je izšlo njegovo delo Dynamic Thought; or, The Law of Vibrant Energy, v katerem je poskušal povezati tedanje okultne nauke s predstavami o materiji in energiji. [4] [5]

Že naslova obeh knjig pokažeta, da današnji izrazi, kot so miselna vibracija, energijska naravnanost in privlačnost, niso novost sodobnih spletnih programov.

Atkinson je uporabljal analogije z magnetizmom in fizikalnimi silami. Vendar podobnost med dvema pojavoma še ne pomeni, da zanju velja isti fizikalni zakon. Za dokaz, da misel oddaja posebno frekvenco, ki neposredno privlači dogodke, ne zadostuje sklicevanje na dejstvo, da v naravi obstajajo elektromagnetni pojavi in merljiva nihanja.

Zgodovinski pomen Atkinsonovega dela je zato dvojen. Po eni strani kaže, kako razvito je bilo mišljenje o privlačnosti že na začetku 20. stoletja. Po drugi pa pokaže, da se je povezovanje metafizičnih razlag z znanstvenim besednjakom začelo mnogo pred današnjimi trditvami o kvantni manifestaciji.

Kybalion in sedem hermetičnih načel

Leta 1908 je pod podpisom Three Initiates oziroma Trije posvečenci izšla knjiga The Kybalion, ki je predstavila sedem tako imenovanih hermetičnih načel: mentalizem, korespondenco, vibracijo, polarnost, ritem, vzrok in posledico ter spol oziroma generativnost. [6]

Na prvi pogled je ta sistem precej širši od samega zakona privlačnosti. Ne govori samo o podobnosti misli in dogodkov, temveč poskuša razložiti naravo resničnosti, povezanost različnih ravni, spreminjanje stanj, nasprotja, časovno dinamiko, vzročnost in ustvarjalne procese.

Zato se pojavi zanimiva možnost: morda so posamezne manifestacijske metode usmerjene samo v določene vidike širšega filozofskega modela.

Toda preden bi takšen sklep sprejeli, moramo razjasniti zgodovino same knjige.

Kybalion je moderno delo iz leta 1908, čeprav svojo vsebino predstavlja kot izraz starodavnih hermetičnih naukov. Raziskovalec Philip Deslippe je v kritični izdaji iz leta 2011 predstavil močne argumente za pripis njegovega avtorstva Williamu Walkerju Atkinsonu. [7]

To pomeni, da moramo razlikovati med resnično starodavno hermetično tradicijo in sedemdelno sistematizacijo, kakršno najdemo v Kybalionu.

V antičnih hermetičnih besedilih srečamo razprave o umu, božanskem, kozmosu in človekovem spoznanju. Vendar iz tega še ne sledi, da je vseh sedem načel v obliki iz knjige iz leta 1908 obstajalo kot nespremenjen staroegipčanski nauk.

Tu je pomembno še eno zgodovinsko dejstvo: Atkinson je o miselni privlačnosti pisal že pred izidom Kybaliona.

Zato ni upravičeno samodejno sklepati, da je moderni zakon privlačnosti neposredno nastal iz starodavnega sedemdelnega hermetičnega sistema. Lahko pa raziskujemo, kako so se te zamisli povezovale znotraj modernega New Thought in zahodnega ezoterizma.

Filozofska uporabnost Kybaliona je eno vprašanje. Zgodovinski izvor njegovih načel pa drugo.

Na THY-REALITY smo sedem načel že podrobneje predstavili v samostojnem članku Sedem hermetičnih načel — Kybalion, stara hermetika in moderni okultizem. V tej seriji nas bo posebej zanimalo, ali jih lahko uporabimo za primerjavo različnih manifestacijskih sistemov in kje bi bila takšna uporaba preveč poenostavljena.

Wattles: notranja namera in zunanje delovanje

Dve leti po izidu Kybaliona, leta 1910, je Wallace D. Wattles (1860–1911) objavil The Science of Getting Rich, knjigo o doseganju materialne blaginje. [8]

Njegova razlaga je metafizična. Wattles predpostavlja obstoj inteligentne brezoblične substance, v katero naj bi človek z mislijo vtisnil želeno podobo in tako vplival na nastajanje okoliščin.

Toda njegova metoda vsebuje tudi pomemben praktični del.

V enajstem poglavju, Acting in the Certain Way, poudarja, da misel sama ni dovolj. Posameznik mora delovati v okoliščinah, ki so mu trenutno dostopne. Njegova dejanja morajo spremljati notranjo namero.

To je bistvena podrobnost, ki se v poenostavljenih predstavitvah zakona privlačnosti pogosto izgubi.

Če človek zaradi nove predstave o sebi začne bolj odločno iskati priložnosti, vztrajati pri svojem delu ali drugače komunicirati, lahko s tem spremeni verjetnost določenih življenjskih rezultatov.

Toda Wattles je poleg te prepoznavne poti predpostavljal še metafizični vpliv misli na zunanje okoliščine.

Zato njegove metode ne moremo brez spremembe njenega pomena opisati kot zgolj pozitivno mišljenje, niti je ne moremo izenačiti s sodobnimi vedenjskimi pristopi.

Zanimiva je prav kombinacija: notranje prepričanje, jasna namera, domnevna metafizična vzročnost in praktično delovanje. Takšne kombinacije se bodo pozneje ponavljale pod različnimi imeni.

The Secret: ko staro načelo dobi novo občinstvo

Leta 2006 sta film in knjiga The Secret Rhonde Byrne zakon privlačnosti predstavila širokemu mednarodnemu občinstvu.

Tokrat ni treba ugibati, ali je imelo starejše delo neposreden vpliv. Uradna zgodovina projekta pojasnjuje, da je Byrne konec leta 2004 od hčerke dobila Wattlesovo knjigo The Science of Getting Rich. Branje te knjige je bilo pomemben sprožilec nastanka njenega projekta. [9]

To je posebej jasen primer ponovne popularizacije starejših zamisli. Nova je bila oblika predstavitve: sodobni film, izbrani govorci, močna pripoved, globalna distribucija in prilagoditev nauka širokemu občinstvu. Osrednja zamisel o ustvarjalni moči misli pa ni bila nova.

Uradna spletna stran The Secret še danes razlaga zakon privlačnosti z domnevo, da naj bi imele misli lastne frekvence ter da naj bi prek njihovega vpliva na materialni svet privlačili podobne dogodke, predmete in ljudi. [10]

To je presenetljivo blizu zgodnejšemu besednjaku miselnih vibracij.

Vendar znanstveno dejstvo, da možgani proizvajajo električno aktivnost in da različni fizični sistemi nihajo, ne dokazuje obstoja posebne frekvence misli, s katero bi človek neposredno privlačil materialne dogodke.

Zato se moramo vprašati, ali novo besedilo res opisuje nov mehanizem ali pa starejši metafizični razlagi dodaja sodoben znanstveni videz.

Razlikovanje ni pomembno zato, da bi vsak nov pristop vnaprej zavrnili, temveč zato, da ne bi novega izrazoslovja zamenjali za dokaz.

Od zakona privlačnosti do zakona predpostavke in podzavestnega reprogramiranja

Sodobna manifestacijska kultura ni en sam, nespremenljiv nauk.

Neville Goddard je poudarjal občutek že izpolnjene želje in sprejetje določene predpostavke kot resničnosti. Joseph Murphy je v ospredje postavljal podzavest in moč sugestije. Drugi avtorji so poudarjali vizualizacijo, meditativna stanja, čustveno usklajenost ali spreminjanje ustaljenih prepričanj.

Med novejšimi metodami najdemo tudi PSYCH-K, ki uporablja posebne postopke za domnevno spremembo podzavestnih programov, ter različne formulacije dominantne frekvence, pri katerih je poudarek na posameznikovih prevladujočih notranjih stanjih.

Pri slednjih moramo biti posebej previdni, saj isti izraz ni nujno uporabljen za enotno teorijo. Nekateri ga razumejo kot metaforo za ponavljajoče se miselne in vedenjske vzorce, drugi pa z njim opisujejo domnevni širši energijski vpliv.

Razlike med temi sistemi so resnične.

Vendar to še ne pomeni, da vsak od njih predstavlja nov univerzalni zakon.

Metoda je lahko inovativna v postopku, načinu poučevanja, izbiri vaj ali njihovem zaporedju, četudi uporablja starejše temeljne zamisli. Lahko pa tudi trdi, da je odkrila novo obliko vzročnosti.

Šele slednja trditev zahteva dokaz nove zakonitosti.

Če želimo presoditi izvirnost, se zato ne smemo zadovoljiti z vprašanjem, ali ima metoda novo ime. Preveriti moramo, kaj v primerjavi s starejšimi nauki dejansko spreminja in kaj novega lahko napove ali pojasni.

Ko osebna izkušnja postane dokaz

Velik del privlačnosti manifestacijskih metod temelji na zgodbah ljudi, ki poročajo o pomembnih življenjskih spremembah.

Nekdo po začetku vizualizacije dobi želeno zaposlitev. Drugi po delavnici spremeni odnos do sebe. Tretji začne meditirati in opaža izboljšanje svojega počutja.

Takšne izkušnje so lahko iskrene in pomembne. Nekatere metode lahko človeku res pomagajo razviti koristnejše navade, zmanjšati določene oblike stiske ali drugače ravnati v odnosih.

Toda iz dejstva, da se je sprememba zgodila po uporabi določene metode, še ne sledi, da jo je povzročila prav ta metoda.

Na življenjske izide vplivajo številni dejavniki: preteklo delo, druge osebe, dostopne priložnosti, gospodarske razmere, zdravje, naključje in številni procesi, ki jih posameznik ne nadzoruje.

Če želi nekdo dokazati poseben učinek manifestacijske metode, mora zato upoštevati tudi primere, v katerih metoda ni delovala, ter rezultate, do katerih je prišlo brez nje.

Pomembna je raziskava Lucasa Dixona, Matthewa Hornseyja in Nicole Hartley, ki je v treh študijah s skupaj 1.023 udeleženci proučevala prepričanja v manifestacijo. Raziskava je bila prvič objavljena na spletu leta 2023, v revijalni številki pa leta 2025. [11]

Avtorji so ugotovili, da so posamezniki z izrazitejšimi manifestacijskimi prepričanji sebe doživljali kot uspešnejše, imeli večje ambicije in pričakovali večji prihodnji uspeh. Takšna prepričanja so bila povezana tudi z nekaterimi bolj tveganimi finančnimi odločitvami in negativnimi finančnimi izkušnjami.

Vendar raziskava ni dokazala, da prepričanje v manifestacijo povzroča finančne izgube. Prav tako ni potrdila, da bi bili ljudje s takšnimi prepričanji objektivno uspešnejši glede na preverjene kazalnike, kot sta dohodek in izobrazba.

Tu se pokaže pomembna razlika med občutkom uspešnosti in dejanskimi rezultati.

Človek lahko zaradi nekega nauka občuti več upanja in samozavesti. To je lahko osebno koristno. Toda iz takšnega občutka ne moremo samodejno sklepati, da je metoda spremenila zunanje dogodke na način, kot ga opisuje njen avtor.

Različna imena, skupni procesi?

Ko primerjamo zgodovinske in sodobne sisteme, se začne izrisovati skupen nabor vprašanj.

Kako na človeka vplivajo njegove predstave o sebi? Kako pričakovanja oblikujejo zaznavanje? Kako nastajajo navade? Kakšno vlogo imajo čustva, ponavljanje in namera? In kako se notranje spremembe izražajo v ravnanju ter odnosih z drugimi?

To so vprašanja, ki jih lahko vsaj delno raziskujemo z znanstvenimi metodami.

Toda številni manifestacijski sistemi ponujajo še močnejši odgovor: da zavest neposredno vpliva na zunanjo resničnost tudi onkraj poznanih psiholoških, fizioloških in vedenjskih poti.

Ta dodatna trditev zahteva posebno preverjanje.

Prav tako ne smemo vseh zgodovinskih in filozofskih tradicij samodejno vključiti v sodobni zakon privlačnosti.

V hermetizmu, vedanti, budizmu, daoizmu in drugih tradicijah najdemo različne razlage zavesti, namere, vzročnosti in človekove preobrazbe. Toda njihovi temeljni cilji niso vedno izpolnjevanje osebnih želja. V nekaterih primerih je osrednji cilj prav osvoboditev od pretirane navezanosti nanje.

Podobnost posameznih pojmov zato še ne dokazuje enakega nauka ali skupnega zgodovinskega izvora.

Možno je, da različni manifestacijski sistemi opisujejo sorodne vidike človekove notranje preobrazbe. Možno je tudi, da nekatere metode ponujajo koristne postopke, čeprav njihove širše metafizične razlage niso potrjene.

Ali pa gre v posameznem primeru predvsem za novo poimenovanje in promocijo starejših zamisli. Te možnosti moramo preučiti ločeno.

Kaj bomo raziskovali v tej seriji?

Naš cilj ne bo dokazovati vnaprej izbranega zakona niti zavračati vseh metod zgolj zato, ker uporabljajo duhovni besednjak.

Najprej bomo sledili zgodovini in poskušali ugotoviti, kdo je določeno zamisel prvi dokumentirano predstavil, kdo jo je prevzel in kako se je skozi čas spreminjala.

Nato bomo primerjali posamezne manifestacijske prakse: afirmacije, sugestijo, vizualizacijo, zakon predpostavke, meditacijo, spreminjanje podzavestnih prepričanj, vibracijsko usklajenost in druge metode.

Posebej bomo raziskali, ali sedem načel Kybaliona predstavlja uporaben širši filozofski okvir za takšne primerjave. Pri tem bomo razlikovali zgodovinsko povezavo od zgolj vsebinske podobnosti.

Preverili bomo tudi pomembne vzhodne tradicije, njihove razlage zavesti, namere, karme, delovanja in osvoboditve.

Zatem bomo obravnavali znanstvene raziskave pričakovanj, placeba, sugestije, učenja, navad, meditacije, nevroplastičnosti in epigenetike, skupaj s primeri, v katerih pozitivne tehnike ne prinesejo želenega rezultata ali lahko celo učinkujejo nasprotno.

Nazadnje bomo poskušali oblikovati skupno primerjalno razlago, ki bo ohranila dejanske podobnosti, vendar ne bo izbrisala bistvenih razlik. Morda bomo ugotovili, da obstaja več medsebojno povezanih procesov, ne pa en sam zakon, ki bi pojasnjeval vse. Tudi to bi bil pomemben rezultat.

Stara vprašanja pod novimi imeni

Zgodovina zakona privlačnosti kaže, da se njegove ključne zamisli niso pojavile šele z modernimi spletnimi tečaji, motivacijskimi govorci ali sodobnim besednjakom nevroznanosti.

Že dolgo pred njimi so ljudje razpravljali o ustvarjalni moči misli, vplivu prepričanj, pomenu domišljije, odnosu med namero in dejanjem ter možnosti, da zavest vpliva na materialni svet.

V tem smislu številni sodobni nauki niso povsem novi.

Toda zgodovinska starost neke zamisli še ne dokazuje njene resničnosti. Prav tako njena podobnost s starejšo teorijo ne pomeni, da novejša metoda nima nobene uporabne vrednosti.

Zato potrebujemo tri ločena vprašanja.

Od kod zamisel izvira? Kaj avtor z njo dejansko trdi? In kateri dokazi podpirajo zatrjevani učinek?

Šele ko poznamo odgovore, lahko presodimo, ali imamo opravka z novim odkritjem, novo metodo, drugačno interpretacijo ali predvsem novim imenom starejšega nauka.

Morda se zato največja skrivnost zakona privlačnosti ne skriva v eni sami formuli za ustvarjanje želene resničnosti, temveč v dolgi zgodovini človeških poskusov, da bi razumeli razmerje med notranjim in zunanjim svetom.

To razmerje bomo raziskali brez vnaprejšnje zahteve, da se morajo vsi nauki na koncu zliti v eno teorijo.

Kajti šele ko bomo razumeli, kaj različne metode v resnici spreminjajo, bomo lahko smiselno vprašali, ali za njimi obstaja skupen mehanizem — ali pa se podobnost konča tam, kjer se začnejo njihove različne razlage resničnosti.

Viri in nadaljnje branje

  1. Quimby, P. P. (1921). The Quimby Manuscripts (H. W. Dresser, ur.). Thomas Y. Crowell Company. vir Vir
  2. Teahan, J. F. (1979). Warren Felt Evans and mental healing: Romantic idealism and practical mysticism in nineteenth-century America. Church History, 48(1), 63–80. vir Vir
  3. Mulford, P. (1887). Your Forces and How to Use Them (zv. 1). F. J. Needham. vir Vir
  4. Atkinson, W. W. (1906). Thought Vibration; or, The Law of Attraction in the Thought World. New Thought Publishing Company. vir Vir
  5. Atkinson, W. W. (1906). Dynamic Thought; or, The Law of Vibrant Energy. The Segnogram Publishing Company. vir Vir
  6. Three Initiates. (1908). The Kybalion: A Study of the Hermetic Philosophy of Ancient Egypt and Greece. Yogi Publication Society. vir Vir
  7. Deslippe, P. (ur.). (2011). The Kybalion: The Definitive Edition. Tarcher/Penguin. vir Vir
  8. Wattles, W. D. (1910). The Science of Getting Rich. Elizabeth Towne. vir Vir
  9. The Secret. (b. d.). History of The Secret. vir Vir
  10. The Secret. (2020, 29. junij). What Is The Secret? vir Vir
  11. Dixon, L. J., Hornsey, M. J., & Hartley, N. (2025). “The Secret” to success? The psychology of belief in manifestation. Personality and Social Psychology Bulletin, 51(1), 49–65. Prvič spletno objavljeno 8. julija 2023. vir Vir