Zakaj pozitivno mišljenje včasih ne deluje: navade, fantazije in psihološka prožnost
Pozitivne predstave lahko pomagajo, včasih pa zmanjšajo prizadevanje za cilj. Članek razišče fantazije, navade in psihološko prožnost ter poveže upanje z dejanskim ravnanjem.
Sodobna uredniška alegorija razlike med zamišljenim ciljem in dejanskimi koraki. Manjkajoča prečka predstavlja oviro, ki je pozitivno pričakovanje samo ne odpravi; načrtovanje in dejanje lahko omogočita prilagoditev, ne zagotavljata pa uspeha. Slika ne prikazuje psihološkega eksperimenta.
Ko se dober občutek zamenja za napredek
Predstavljajmo si človeka, ki si želi nove zaposlitve. Vsak dan za nekaj minut zapre oči in si predstavlja podpis pogodbe, novo pisarno in olajšanje ob prvi plači. Ob tem mu je res bolje. Toda če zaradi ugodnega občutka redkeje pregleduje razpise, izboljšuje življenjepis ali pošilja prijave, njegova vaja ni nadomestila poti do cilja. Primer je izmišljen, vendar ponazarja vprašanje, ki ga je mogoče raziskovati: kaj se zgodi med predstavo želenega rezultata in dejanjem, ki lahko rezultat dejansko spremeni?
Popularna govorica o manifestiranju pogosto združi upanje, vizualizacijo, prepričanje in domnevno moč misli v eno samo navodilo: osredotoči se na pozitivno in izid bo sledil. Raziskovalna psihologija takšne splošne obljube ne more obravnavati kot enotne preverljive trditve; za posamezne sestavine mora postaviti različna vprašanja in izbrati različne izide. Razločiti mora vsebino misli, pričakovanje, čustveni učinek, vedenje in merljiv izid. Prav med temi stopnjami se pokaže, zakaj lahko ista na videz spodbudna vaja nekoga usmeri v ukrepanje, drugega pa pri njem ne premakne. [1][3]
Kaj sploh pomeni »pozitivno mišljenje«?
Osebni optimizem pomeni splošno pričakovanje, da se bodo stvari razvijale ugodno. Samopotrdilna izjava je določena poved o sebi. Živa domišljijska slika želene prihodnosti je nekaj tretjega, presoja, koliko je cilj realno dosegljiv, pa nekaj četrtega. Te oblike se lahko prekrivajo, niso pa zamenljive raziskovalne spremenljivke. Če jih združimo, lahko iz uspeha ene tehnike naredimo reklamo za drugo, tudi kadar je bila uporabljena drugačna metoda in merjen drugačen rezultat. [1][4][5]
Zato članek ne ugotavlja, da pozitivne misli nasploh škodujejo. Nasprotno: za nekatere načine optimizma obstajajo raziskave, ki kažejo povezave z vztrajnejšim soočanjem s težavami in boljšim počutjem. Vprašanje je bolj natančno: kdaj pozitivna predstava krepi pozornost in delovanje, kdaj pa samo prijeten občutek? Odgovor ni enaka formula za vse ljudi in vse položaje. [5]
Pričakovanje ni fantazija
Gabriele Oettingen in Doris Mayer sta leta 2002 raziskovali razliko med oceno verjetnosti za uspeh in prijetnim sanjarjenjem o že doseženi prihodnosti. V štirih raziskovalnih okoljih — iskanju zaposlitve, romantičnih željah, študijskih preizkusih in okrevanju po operaciji — so bila ugodna pričakovanja povezana z več napora in uspeha, prijetne fantazije pa z manj. To so napovedne povezave v konkretnih vzorcih, ne dokaz, da vsaka pozitivna predstava povzroči slabši izid ali da izid določajo zgolj misli. [1]
Razlika je intuitivna, a pomembna. Izjava »Mislim, da imam možnosti, ker sem pripravljen in poznam zahteve« vsebuje presojo realnosti. Fantazija »Že vidim, kako so mi čestitali in kako je vse urejeno« lahko ustvarja zadovoljstvo, še preden se je človek lotil ovir. Nobeno od obeh notranjih doživetij še ni zunanji dogodek. Pomembno postane, kaj človek z njima naredi. [1][3]
Zakaj prijetno sanjarjenje lahko zmanjša napor
Heather Barry Kappes in Gabriele Oettingen sta leta 2011 v štirih eksperimentih preverjali pozitivne fantazije o idealizirani prihodnosti. Eksperimentalno ustvarjene pozitivne predstave so bile v primerjanih pogojih povezane z nižjimi pokazatelji energije oziroma aktivacije; raziskovalki sta tak učinek obravnavali kot možen mehanizem, ki lahko pomaga pojasniti slabšo vztrajnost pri doseganju ciljev. Raziskavi ne pripisujmo trditve, da je bila izmerjena nekakšna univerzalna energija zavesti: šlo je za psihološke in fiziološke pokazatelje aktivacije znotraj določenih nalog. [2]
Tu je posebej pomembna meja posploševanja. Kratka laboratorijska vaja, ki vodi k občutku »vse je že uspelo«, ni isto kot premišljena priprava na športni nastop, pri kateri športnik razmišlja tudi o izvedbi. Prav tako ne pomeni, da bi moral človek opustiti veselje do želje; podoba želenega izida, dopolnjena z realističnimi koraki in ovirami, ni ista naloga kot samo uživanje v že doseženem rezultatu. Ugotovitev opozarja na ozko tveganje: kadar nas slika izida psihološko že nagradi, lahko zmanjšamo trud za korake, ki bi do izida šele pripeljali. [2][3]
Upanje, povezano z resničnostjo
Pregled raziskav optimizma, ki so ga pripravili Charles Carver, Michael Scheier in Suzanne Segerstrom, povezuje bolj optimistična pričakovanja z zavzetejšim soočanjem s težavami in manjšim umikom od reševanja problemov. Pregled ne dokazuje, da srečen razplet neposredno povzroči določena misel; ugotovljene povezave lahko vključujejo okoliščine, vire pomoči, samoregulacijo in vedenjske strategije. Vseeno je pomembno nasprotje poenostavljeni trditvi, da je pozitivno razmišljanje le škodljivo slepilo. [5]
Upanje lahko pomaga prav zato, ker dopušča ukrepanje. Človeku omogoči, da se loti zahtevne naloge, po zavrnitvi poskusi znova ali poišče pomoč. Če pa mora biti vsak dvom razumljen kot »nizka vibracija« oziroma kot nevarnost za izid, izgubi prav tisto informacijo, ki bi mu pomagala popraviti načrt. Zrel optimizem ni odsotnost ovir; je pripravljenost, da jih vidimo in kljub temu preverimo svoje možnosti. [3][5]
Ko afirmacija trči ob lastno izkušnjo
Raziskava Joanne Wood, Elaine Perunovic in Johna Leeja iz leta 2009 je preverjala samopotrdilne izjave. V dveh eksperimentih so se nekateri udeleženci z nižjim samospoštovanjem po ponavljanju izrazito pozitivne trditve o sebi počutili slabše od primerjalnih skupin. Pri udeležencih z višjim samospoštovanjem so bili učinki omejeno ugodnejši. Izsledka ni dopustno razširiti v trditev, da so vse afirmacije nevarne ali da je izmerjeno stanje trajno poslabšanje duševnega zdravja. [4]
Možna razlaga je razkorak med izrečeno povedjo in tem, kar človek v tistem trenutku prepoznava kot verjetno. Zelo močna trditev lahko pri nekom sproži poudarjeno zaznavanje nasprotnih dokazov o sebi. To pa je še vedno raziskovalna razlaga določenega eksperimentalnega vzorca, ne univerzalna diagnoza uporabnika afirmacij. Zgodovino Couéja, Murphyja in Louise Hay obravnava že članek Afirmacije, sugestija in podzavest: Coué, Murphy in Louise Hay; tukaj preverjamo ožjo empirično trditev. [4]
Težava ni »napačna misel«
Iz razlik med miselnimi strategijami nikakor ne sledi, da posameznikov neuspeh izvira iz »napačnega« mišljenja. Cilji so odvisni od več kot notranjega stanja: od znanja, časa, denarja, zdravstvenih in družbenih razmer, odločitev drugih ljudi in naključnih dogodkov. Psihološke študije strategij doseganja ciljev merijo povprečne učinke na vedenje in dosežke v razmerah, ki jih lahko preučijo. Ne potrjujejo moralne sodbe, da je človek kriv za vsak rezultat, ki ni takšen, kot si ga želi. [5][8][9]
Trditev »če si dovolj verjel, bi uspelo« je poleg tega težko ovreči: ob uspehu se kot razlaga navaja prepričanje, ob neuspehu pa se razglasi, da prepričanja ni bilo dovolj. Takšno krožno pojasnjevanje ne pove, katera opazovanja bi trditev sploh lahko ovrgla. Strožje raziskovalno vprašanje je, ali določena vaja v primerjavi z ustrezno kontrolno skupino spremeni vnaprej opredeljeno vedenje ali izid. To je manj spektakularna, a uporabnejša obljuba. [8][9]
Navade ne poslušajo vsake nove odločitve
Wendy Wood in Dennis Rünger sta v pregledu psihologije navad pojasnila, da se ponavljajoča se dejanja v stabilnih okoliščinah lahko sprožijo samodejno. Človek lahko iskreno sprejme nov cilj, vendar v znanem okolju ponovno opravi staro zaporedje dejanj. To ni dokaz njegovega »nepravilnega značaja«; pomeni, da sprememba namena sama po sebi ne odstrani vseh situacijskih sprožilcev. [6]
Predstavljajmo si nekoga, ki želi vsak večer brati, ob prihodu domov pa telefon vedno odloži ob kavč in samodejno odpira družbena omrežja. Pozitivna misel »tokrat mi bo uspelo« je lahko začetek odločitve. Toda verjetnost novega vedenja se lahko spremeni tudi, če knjigo postavi na vidno mesto, telefon pa drugam. Gre za ilustracijo mehanizma okoliščin in navad, ne za zagotovljen recept. [6]
Kako se navada dejansko oblikuje
Lally in sodelavci so spremljali prostovoljce, ki so izbrali vsakodnevno vedenje in ga poskušali ponavljati v istem kontekstu. Takšne raziskave ponujajo bolj stvaren pogled od popularnih obljub, da nova navada nujno nastane po natančno določenem številu dni. Oblikovanje samodejnosti je postopen proces, njegovo trajanje in potek pa se razlikujeta med ljudmi, nalogami in okoliščinami; enega univerzalnega roka ni mogoče utemeljiti s to raziskavo. Študija tudi ni popoln opis vseh navad v vseh okoljih. [7]
Tako lahko pozitivno mišljenje dobro opravlja eno nalogo — pomaga nam povedati, zakaj bi spremembo želeli — in slabo drugo, če od njega pričakujemo, da bo namesto ponavljanja v realnih razmerah že ustvarilo nov vzorec. Navada se ne spremeni zato, ker jo močneje opisujemo, ampak ker se dovolj pogosto spremeni dejansko vedenje v okoliščinah, v katerih sicer poteka samodejno. [6][7]
Moč okoliščin in meja osebnega nadzora
Iz navad izhaja nekoliko neprijeten sklep za kulturo neomejene osebne moči: nimamo popolnega nadzora niti nad lastnimi odzivi, še manj nad vsemi pogoji zunaj sebe. Kdor ima stabilen urnik, varno okolje ali podporo drugih, lahko lažje uresniči določene spremembe kot nekdo, ki se vsak dan sooča z nepredvidljivimi obveznostmi. Zato povprečni rezultat raziskave ne daje poštene podlage za presojanje posameznikove vrednosti. [6][7]
Hkrati ta omejitev ne pomeni, da je delovanje brez pomena. Pomeni, da si je treba poleg misli zastaviti še vprašanja: katera dejanja so sploh pod mojim vplivom, katere okoliščine lahko prilagodim in kje potrebujem sodelovanje drugih? Razlika med pasivno predajo in pretirano obljubo nadzora ni vedno nova afirmacija, temveč stvaren pregled možnosti. [5][6]
Od namere do določnega »če–potem«
Peter Gollwitzer in Paschal Sheeran sta v meta-analizi iz leta 2006 proučila tako imenovane izvedbene namere: vnaprej določene povezave med situacijo in odzivom. Namesto splošnega »več se bom gibal« lahko človek določi »če bom po službi prišel domov ob običajni uri, bom pred večerjo šel na kratek sprehod«. Pregled 94 neodvisnih testov je poročal o ugodnem povprečnem učinku na doseganje ciljev, toda velikost učinka ne zagotavlja istega rezultata vsakemu človeku ali na vsakem področju. [8]
Takšen načrt od pozitivne misli ne zahteva, da spremeni svet brez posredovanja. Poskuša spremeniti verjetnost, da se ob konkretni priložnosti sproži želeno dejanje. Če razmere niso varne, izvedljive ali pod človekovim nadzorom, bo treba načrt spremeniti. V raziskovalnem smislu je to prednost: pot od namena do izida je vsaj načeloma opazljiva in preverljiva. [8]
Zakaj je merjenje napredka pomembno
Meta-analiza Benjamina Harkina in sodelavcev iz leta 2016 je povzela 138 eksperimentalnih raziskav s skupno 19.951 udeleženci. Posegi, ki so spodbujali spremljanje napredka, so v povprečju povečali spremljanje in izboljšali doseganje ciljev; avtorji poročajo o učinku na doseganje ciljev d = 0,40. Šlo je za različne vedenjske cilje in pristope, zato številka ni preprost odstotek uspeha ali osebna napoved. [10]
Če si nekdo želi napisati knjigo, je občutek, da je bliže cilju, drugačen podatek kot dejansko število pripravljenih strani. Pri drugih ciljih pa je mogoče spremljati izvedene korake, pri katerih je smiselno nekaj tednov pozneje preveriti, ali so se spremenili. Merjenje lahko pomaga odkriti, da načrt ne deluje, preden se razkorak skrije pod vse bolj spodbudne stavke. [10]
Zakaj fantazija potrebuje oviro
Oettingen v teoriji miselnega kontrastiranja opisuje postopek, pri katerem človek najprej prepozna želeno prihodnost, nato pa jo primerja s sedanjimi ovirami. Namen ni, da bi si izrisal katastrofo, temveč da privlačno sliko poveže z realnostjo. Ob dovolj verjetnem uspehu takšno nasprotje lahko podpira dejanja; če je verjetnost uspeha nizka, lahko pomaga opustiti ali preoblikovati neustrezen cilj. Tudi odločitev, da ne bomo vztrajali v nedosegljivem načrtu, je lahko oblika dobre samoregulacije. [3]
Ključen del postopka ni sama pozitivna slika, ampak odnos med prihodnostjo in sedanjo oviro. Kdor želi pridobiti novo spretnost, lahko poleg zadovoljstva ob obvladovanju prepozna težavo s časom, pomanjkanje vadbe ali neustrezno povratno informacijo. S tem ne »privlači« ovire, ampak si ustvari boljše pogoje, da jo obravnava. [3]
Konkreten načrt ni magični ritual
Miselno kontrastiranje se lahko združi z izvedbenimi namerami v pristop, označen kot MCII; v poljudni različici se pojavlja tudi zaporedje želja, izid, ovira in načrt. Pomembno je, da ta okvir ni empiričen dokaz delovanja zakona privlačnosti. Predmet preverjanja je samouravnavanje, torej kako ljudje zastavljajo in uresničujejo cilje, ne prenos mentalnega signala do zunanjih dogodkov. [3][8][9]
Praktični primer je preprost: želja je, da bi človek redno vadil jezik; dober izid je tekočejši pogovor; pogosta ovira je večerna utrujenost; načrt določi kratek dopoldanski termin za vajo. Vaja ne zagotovi znanja in ne odpravi neugodnih razmer, vendar iz nejasne želje naredi nekaj, kar je mogoče izvesti, spremljati in po potrebi popraviti. [8][9]
Kaj kaže meta-analiza in česa ne
Wang, Wang in Gai so leta 2021 v meta-analizi pristopa MCII združili 21 empiričnih prispevkov s 24 neodvisnimi velikostmi učinka in skupaj 15.907 udeleženci. Poročali so o majhnem do srednje velikem povprečnem učinku na doseganje ciljev (g = 0,336). Hkrati so zaznali znake publikacijske pristranskosti in opozorili, da je dejanski učinek lahko manjši. Pri korekciji s postopkom trim-and-fill so navedli približno g = 0,242; gre za oceno, občutljivo na predpostavke metode, ne za univerzalno konstanto. [9]
Dobro raziskovalno vprašanje zato ni »ali metoda zagotovo deluje«, ampak »pri katerih ciljih, za katere ljudi in s kakšno primerjavo opazimo korist«. Dokazi podpirajo razumen poskus strukturiranega načrtovanja, ne trženjske trditve o skoraj nezmotljivem izidu. Raziskave navad, spremljanja napredka in izvedbenih namer tako opisujejo različne vidike vedenjske poti, ki je ni mogoče preprosto zamenjati z besedo »manifestacija«. [6][8][9][10]
Psihološka prožnost ni prisilna sreča
Todd Kashdan in Jonathan Rottenberg sta psihološko prožnost opisala kot sposobnost odzivanja na spreminjajoče se zahteve okoliščin ter prilagajanja misli in vedenja pomembnim ciljem. V tem okviru je lahko koristno, da človek zazna strah, dvom ali razočaranje, ne da bi ga moral najprej odstraniti kot »negativno vibracijo«. Cilj ni nenehno prijetno razpoloženje, temveč ustreznejši odziv. [11]
To je pomembna razlika od strogega pravila, po katerem naj bi moral človek vedno misliti pozitivno. Če se projekt slabo razvija, je nelagodje lahko informacija, da potrebujemo drugačen načrt, pogovor ali odmik. Prožnost ne pomeni, da se vsakemu občutku podredimo; pomeni, da mu ni treba samodejno prepustiti krmila, niti ga ni treba za vsako ceno potlačiti. [11]
Sprejemanje neprijetnih občutkov in dejanje
Ford in sodelavci so v več raziskovalnih zasnovah proučevali, kako se sprejemanje neprijetnih misli in čustev povezuje z odzivanjem na stres in psihološkim blagostanjem. Ugotovitve so skladne z možnostjo, da manj obsojajoč odnos do notranjih doživetij zmanjša dodatno čustveno obremenitev. Vendar je treba ločiti opazovane povezave od široke vzročne trditve in od nasveta, da je človek dolžan sprejeti škodljive zunanje okoliščine. [12]
Psihološka prožnost lahko tako pomeni, da nekdo odide na razgovor kljub tremi, poišče podporo kljub sramu ali spremeni načrt, četudi je razočaran. Ni mu treba dokazovati, da je že srečen, preden naredi smiseln korak. Ta razlika med doživljanjem in ukrepanjem je precej bolj preverljiva kot obljuba, da bodo neprijetni občutki sami priklicali neprijetno prihodnost. [11][12]
Kaj vemo o pristopih, ki prožnost urijo
Sistematični in meta-analitični pregled Macri in Rogge iz leta 2024 je obravnaval 67 različnih študij s skupno 9.123 udeleženci glede sprememb v psihološki prožnosti in neprožnosti v okviru terapije sprejemanja in predanosti (ACT). Avtorja poročata, da so se spremembe teh procesov povezovale z zmanjšanjem psihološke stiske. Toda psihoterapevtske študije niso preizkus univerzalne manifestacijske metode in njihovih ugotovitev ni mogoče preslikati na neodvisne materialne dogodke. [13]
Raziskav ACT ni primerno uporabljati kot samostojnih navodil za zdravljenje, ta članek pa ne daje individualnih zdravstvenih priporočil ali nadomestila za strokovno presojo. Njegov pomen za razpravo je konceptualen: človek lahko dela v smeri izbranih vrednot, četudi se misli in čustva ne obnašajo po idealnem pozitivnem scenariju. To je nasprotje prisile k nenehnemu optimizmu, ne obljuba življenja brez težav. [11][13]
Pozitivna misel ni ena sama metoda: raziskave, izidi in meje
| Pristop | Kaj se preučuje | Kaj raziskave lahko podprejo | Pomembna dokazna omejitev | Viri |
|---|---|---|---|---|
| Realistično pozitivno pričakovanje | Presoja verjetnosti uspeha in spremljanje napora/izida | Napovedne povezave ter raziskovalni pregled optimizma; ugodna pričakovanja so lahko povezana z dejavnejšim soočanjem | Ne dokazuje, da pričakovanje samo povzroči izid ali da lahko določa od drugih neodvisne dogodke | [1] [5] |
| Prijetna fantazija o že doseženem cilju | Idealiziran zamišljen izid ter merila napora ali aktivacije | Opazovalne povezave in omejeni eksperimenti kažejo, da lahko takšne fantazije v določenih pogojih zmanjšajo aktivacijo | Ni dokaz, da je vsaka vizualizacija škodljiva ali da domišljija sama spreminja okolje | [1] [2] [3] |
| Močna pozitivna samopotrditev | Kratkotrajno počutje ob določeni pozitivni izjavi o sebi | Dva eksperimenta sta pokazala neugoden odziv pri delu udeležencev z nižjim samospoštovanjem | Ne velja samodejno za vse afirmacije, vse ljudi ali dolgoročno duševno zdravje | [4] |
| Navada, povezana z okoliščinami | Ponavljanje ravnanja v podobnem kontekstu in postopna avtomatizacija | Pregled in opazovalna študija kažeta pomen kontekstnih znakov in razlik v tempu oblikovanja navad | Ne obstaja univerzalno število dni niti jamstvo, da dobra namera premaga vse ovire | [6] [7] |
| Načrt »če–potem«, mentalno kontrastiranje in spremljanje napredka | Opredeljen sprožilec in dejanje; izidi doseganja ciljev v različnih raziskavah | Meta-analize poročajo o povprečnih koristih nekaterih konkretnih strategij pri doseganju ciljev | Učinki niso medsebojno neposredno primerljivi in ne zagotavljajo uspeha posameznika; podatki ne dokazujejo manifestacije | [8] [9] [10] |
| Psihološka prožnost in sprejemanje čustev | Prilagajanje odzivov, sprejemanje notranjih izkušenj ter ukrepanje v skladu z vrednotami | Pregledi in raznovrstne študije opisujejo povezave s prilagodljivejšim odzivanjem ter izidi duševnega počutja | Ne gre za prisilno veselje, pasivno sprejemanje krivic ali dokaz, da je zunanji uspeh zagotovljen | [11] [12] [13] |
Opomba o dokazih: primerjava zajema različne zasnove raziskav in izide; ne predstavlja lestvice velikosti učinkov ali moči misli.
Kje so meje rezultatov
Poglejmo vrste dokazov. Opazovalna študija lahko pokaže, da se pričakovanja in izidi gibljejo skupaj, ne pa sama po sebi razloči vseh možnih vzrokov. Poskus lahko v izbranih okoliščinah preveri učinek navodila ali vaje, vendar se njegovi rezultati ne prenesejo samodejno v vsako življenjsko okolje. Meta-analiza združi več ocen, a je odvisna od kakovosti izvirnih raziskav, razlik med njimi in morebitnih neobjavljenih ničelnih rezultatov. Ta članek zato ni podlaga za univerzalno številko »moči misli«. [1][2][9]
Enako pomembno je, česa raziskave niso testirale. Povezava med načrtom »če–potem« in več izvedenimi dejanji ne pokaže, da je misel brez posrednega delovanja povzročila povabilo na razgovor, ozdravitev ali dogodek na drugi strani sveta. Članek Kaj placebo in nocebo res dokazujeta o manifestaciji? — Meje pričakovanja, telesa in zunanjega sveta je že ločeno razčlenil meje sklepanja iz placeba in noceba; tukaj je predmet presoje druga pot — od cilja prek navade, odziva in načrta do vedenja. [8][9][10][14]
Kaj to pomeni za zakon privlačnosti?
Velik del obljub pozitivnega mišljenja ima razumljivo človeško jedro: pozornost pomaga izbrati cilj, upanje lahko podpira vztrajanje, določen načrt lahko olajša začetek in prilagodljivost lahko prepreči, da bi nas neprijetni občutki povsem ustavili. Toda iz te sestavljene vedenjske zgodbe ne sledi, da svet izpolnjuje želje zaradi njihove miselne »frekvence«. Če do spremembe pride po dejanjih, učenju, pogovorih in odločitvah drugih, gre za pojasnljive posredne poti, ki jih ni treba prikazovati kot nadnaravni mehanizem. [5][6][8][11]
Zato je bolj pošten zaključek od preprostega »misli pozitivno« tudi zahtevnejši: razloči željo od pričakovanja, prijeten občutek od opravljene naloge, navado od namere in notranjo izkušnjo od zunanjega rezultata. Pri nekaterih ciljih bomo odkrili oviro, ki jo lahko premaknemo. Pri drugih se bodo pokazale meje našega vpliva ali razlog, da cilj preoblikujemo. To ni zanikanje upanja, temveč način, da mu ne pripišemo dokaznega bremena ali nadzora nad dogodki, ki ga doslej obravnavane raziskave ne izkazujejo. [3][9][11]
Viri in nadaljnje branje
- Oettingen, G., & Mayer, D. (2002). The motivating function of thinking about the future: Expectations versus fantasies. Journal of Personality and Social Psychology, 83(5), 1198–1212. vir Vir
- Kappes, H. B., & Oettingen, G. (2011). Positive fantasies about idealized futures sap energy. Journal of Experimental Social Psychology, 47(4), 719–729. vir Vir
- Oettingen, G. (2012). Future thought and behaviour change. European Review of Social Psychology, 23(1), 1–63. vir Vir
- Wood, J. V., Perunovic, W. Q. E., & Lee, J. W. (2009). Positive self-statements: Power for some, peril for others. Psychological Science, 20(7), 860–866. vir Vir
- Carver, C. S., Scheier, M. F., & Segerstrom, S. C. (2010). Optimism. Clinical Psychology Review, 30(7), 879–889. vir Vir
- Wood, W., & Rünger, D. (2016). Psychology of habit. Annual Review of Psychology, 67, 289–314. vir Vir
- Lally, P., van Jaarsveld, C. H. M., Potts, H. W. W., & Wardle, J. (2010). How are habits formed: Modelling habit formation in the real world. European Journal of Social Psychology. vir Vir
- Gollwitzer, P. M., & Sheeran, P. (2006). Implementation intentions and goal achievement: A meta-analysis of effects and processes. Advances in Experimental Social Psychology, 38, 69–119. vir Vir
- Wang, G., Wang, Y., & Gai, X. (2021). A meta-analysis of the effects of mental contrasting with implementation intentions on goal attainment. Frontiers in Psychology, 12, 565202. vir Vir
- Harkin, B., et al. (2016). Does monitoring goal progress promote goal attainment? A meta-analysis of the experimental evidence. Psychological Bulletin, 142(2), 198–229. vir Vir
- Kashdan, T. B., & Rottenberg, J. (2010). Psychological flexibility as a fundamental aspect of health. Clinical Psychology Review, 30(7), 865–878. vir Vir
- Ford, B. Q., Lam, P., John, O. P., & Mauss, I. B. (2018). The psychological health benefits of accepting negative emotions and thoughts. Journal of Personality and Social Psychology, 115(6), 1075–1092. vir Vir
- Macri, J. A., & Rogge, R. D. (2024). Examining domains of psychological flexibility and inflexibility as treatment mechanisms in acceptance and commitment therapy. Clinical Psychology Review, 110, 102432. vir Vir
- THY-REALITY, serija Zakon privlačnosti: Kaj placebo in nocebo res dokazujeta o manifestaciji? — Meje pričakovanja, telesa in zunanjega sveta. Notranja uredniška primerjava placebo/nocebo argumentov, ne neodvisen znanstveni vir.