Infiltracija, destabilizacija in politični prevrati
Raziskovalni članek serije Skrita moč.
Uredniška ilustracija prikritega vplivanja na informacije in javno razpravo. Ne predstavlja dokumentirane rekonstrukcije konkretne operacije.
Kako se začne prikrito poseganje
Politična oblast je na videz odločitev, ki se zgodi pred očmi javnosti: stranke tekmujejo, državljani razpravljajo, parlamenti glasujejo, vlade dobivajo in izgubljajo zaupanje. Toda na odločanje lahko vplivajo tudi dejanja, ki jih volivci ob odločilnem trenutku ne vidijo. Nekdo lahko pridobi zaupnika v organizaciji, financira njenega političnega nasprotnika, širi zgodbe prek naklonjenega medija ali pripravlja pomoč silam, ki želijo zamenjati oblast. Včasih se tak poseg ustavi pri poskusu. Včasih postane izvedena operacija. Včasih njegov resnični učinek ostane sporen tudi desetletja pozneje. Prav zato je treba o skriti moči govoriti z natančnimi glagoli, ne zgolj z velikimi oznakami.
Infiltracija pomeni pridobivanje prisotnosti in informacij znotraj skupine; sama po sebi še ne pomeni, da je infiltrator vodil njene odločitve. Destabilizacija označuje poseganje v odnose zaupanja, javni ugled, financiranje ali delovanje političnega procesa. Prevrat pa je sprememba oblasti, pri kateri je treba posebej raziskati notranje akterje in morebitno zunanjo podporo. Dokument o zamisli ni enak dovoljenju, odobreno financiranje ni enako porabljenemu denarju, pripravljen vojaški načrt pa ni dokaz, da so sredstva prispela na cilj. Kdor preskoči te stopnje, lahko iz resničnega arhiva zgradi napačno zgodbo.
Ta članek zato ne išče enega nevidnega režiserja vseh političnih kriz. Preiskuje tri različno dokumentirane primere: ameriški program COINTELPRO, prikrito delovanje ZDA v Čilu med letoma 1970 in 1973 ter pripravljenost ameriške podpore nasprotnikom brazilskega predsednika Joãoa Goularta leta 1964. Izbral sem jih zato, ker o njih obstajajo uradni pregledi, deklasificirani dokumenti in zapisani institucionalni spori. Iran 1953 in Gvatemala 1954, obravnavana v prejšnjem članku o obveščevalnih službah, ostajata tukaj le širši zgodovinski kontekst, ne nova ponovitev njunih zgodb.
Med uradnimi gradivi je posebno zgovorno neskladje med jezikom ustanov in pravico prizadetih, da vedo, kaj se je dogajalo. V notranjem dopisu je politična skupina lahko »grožnja«, v časopisu »moteča sila«, na ulici pa so to ljudje z različnimi razlogi za protest, podporo ali nasprotovanje oblasti. Ustanove imajo dolžnost preiskovati dejanske nevarnosti in kazniva dejanja; nimajo pa že zaradi te dolžnosti neomejene pravice preoblikovati političnega življenja v tajnosti. To je merilo, po katerem bom presojal vse tri primere — ne glede na to, kateri državi ali političnemu taboru so posamezni ukrepi koristili.
Osrednje vprašanje zato ni zgolj, ali je v arhivu mogoče najti skrivni dokument. Je, kakšno vrsto moči razkriva, katera oseba ali institucija jo je odobrila, kdo jo je dejansko uporabil in kaj je mogoče dokazati o posledicah. Pričakovanje popolne preglednosti nekdanje tajne operacije bi bilo naivno; nadomeščanje manjkajočih podatkov z gotovostjo pa bi bilo enako problematično. V raziskavi skrite moči morata biti možnost razkritja in pravica do dvoma enako resni.
COINTELPRO: ko država vstopi v politično organizacijo
Ameriški FBI je leta 1956 začel program COINTELPRO, kratico za Counterintelligence Program. Njegova institucionalna zgodovina opisuje najprej ukrepanje proti Komunistični partiji ZDA, nato razširitev na Socialist Workers Party, Ku Klux Klan, Black Panther Party in druge skupine. Program je J. Edgar Hoover formalno končal aprila 1971, po razkritjih javnosti. Pomemben del takratnega ozadja so bile tudi dejanske nasilne grožnje, ki so jih ameriške varnostne ustanove preiskovale. Toda nevarnost nekaterih storilcev ni dokaz, da je bila vsaka organizacija, proti kateri je bil usmerjen program, sama po sebi kazniva ali da so bila dovoljena vsa uporabljena sredstva. [1]
FBI v svojem zgodovinskem pregledu priznava, da so agenti v nekaterih primerih infiltrirali skupine, med člani sejali nesoglasja in jih skušali diskreditirati tudi takrat, ko je bilo dokazov o nezakonitem delovanju malo ali nič. Kongresne preiskave so te prakse obravnavale kot problem svobode združevanja in izražanja. To je bistvena razlika med zbiranjem dokazov o določenem kaznivem dejanju in skušanjem preprečiti, da bi določena organizacija sploh učinkovito sodelovala v javni razpravi. V prvem primeru je preiskava usmerjena v dokazljivo ravnanje; v drugem lahko sama država postane skriti politični tekmec. [1] [2]
Eden najbolj pretresljivih primerov zadeva Martina Luthra Kinga ml. in gibanje za državljanske pravice. Preiskava predstavniškega doma ZDA, House Select Committee on Assassinations (HSCA), je pregledala odnose med FBI in časopisom St. Louis Globe-Democrat. Dne 28. marca 1968 je znotraj FBI nastal memorandum z zamislijo za diskreditacijski uredniški prispevek; 30. marca je časopis objavil vsebinsko zelo podoben uvodnik. Odbor je na podlagi besedilne podobnosti in izpovedi o odnosu med uradniki ter časopisom presodil, da je memorandum navdihnil objavo. Pisna sled samega prenosa je bila omejena, zato je sklep treba pošteno pripisati odboru, ne pa ga predstavljati kot popoln zapis vsakega telefonskega pogovora. [3]
King je bil umorjen 4. aprila 1968. Bližina dogodkov lahko v bralcu nemudoma ustvari vzročno zgodbo, vendar jo mora raziskovalec ustaviti tam, kjer se ustavi dokaz. HSCA ni ugotovil, da je James Earl Ray omenjeni uvodnik pred umorom prebral, niti ni našel dokaza, da bi FBI s tem uredniškim prispevkom načrtoval ali omogočil atentat. Odbor je hkrati ostro obsodil protikingovsko kampanjo, ugotavljal tveganja takšnega ravnanja in opozoril, da so lahko javni napadi na osebnost prispevali k nevarnemu ozračju. Dokumentirana diskreditacija in dokazana odgovornost za umor sta različni ugotovitvi. Njuna zamenjava bi bila nepravična tako do zgodovine kot do žrtve. [3]
Primer COINTELPRO pokaže še nekaj: program lahko zavzema majhen delež formalnih obveščevalnih zadev, pa vendar močno poseže v življenje določenih posameznikov in gibanj. Podatek o obsegu dela ni merilo ustavnosti ali moralne sprejemljivosti. Podobno velja obratno: odkrita zloraba ne izniči vseh zakonitih kriminalističnih preiskav iste ustanove. Resnejša presoja ne potrebuje enostavne slike, v kateri je vsako državno ukrepanje zlo ali je vsaka državna varnostna trditev upravičenje. Potrebuje pregled nad konkretnimi dejanji, nadzorom in možnostjo, da prizadeti zahtevajo odgovornost. [1] [2] [3]
Čile leta 1970: dve poti do istega političnega cilja
Na predsedniških volitvah 4. septembra 1970 je Salvador Allende prejel največ glasov, vendar ne absolutne večine; po takratni čilski ustavi je moral o predsedniku odločiti kongres. Deklasificirani memorandum o nastanku projekta FUBELT z dne 16. septembra navaja, da je direktor CIA sodelavcem predstavil odločitev predsednika Richarda Nixona: Allendejeva vlada je za ZDA nesprejemljiva, zato naj CIA prepreči njegov prihod na oblast ali ga odstrani. Dokument omenja do deset milijonov dolarjev, če bi jih bilo treba uporabiti, in izvedbo brez usklajevanja z zunanjim ali obrambnim ministrstvom. To je močan dokument o predsedniškem navodilu, ne pa račun, ki bi dokazoval porabo celotnega zneska ali uspeh operacije. [4]
Telegram CIA z dne 21. septembra 1970 jasno loči dve poti. Track I je pomenila politično oziroma parlamentarno rešitev, s katero bi Allendeju preprečili prevzem predsedstva. Track II je pomenila posebej tajno prizadevanje za vojaško rešitev. V telegramu piše, da o drugi poti niso smeli biti obveščeni niti State Department, veleposlanik, veleposlaništvo niti običajni usklajevalni odbor za prikrite akcije. To razkriva razliko v ravneh pristojnosti in nadzora, ne ene same pregledne verige odločanja. Dokument govori o septembru 1970, ko si je CIA prizadevala spodbuditi vojaški prevrat, ne dokazuje pa že s tem njenega neposrednega vodenja udara septembra 1973. [5] [14] [15]
Drugi dokument navaja, da sta bili posebni operativni enoti pri CIA že vzpostavljeni, ter opisuje ukrepe in zamisli glede časnika El Mercurio, drugih informacijskih poti in stikov z vojaškimi krogi. Pri takšnem branju moramo razlikovati med že vzpostavljenimi organizacijskimi ukrepi, odobritvami, predvidenimi dejavnostmi in podatki, ki so jih operativci šele pridobivali. Že samo dejstvo, da tuja služba preučuje vojaški scenarij in skuša oblikovati politično okolje druge države, odpira resno vprašanje suverenosti. Vendar tudi podroben seznam namer ne more sam nadomestiti poročila o dejanskem izvrševanju in učinkih vsake točke. [6]
Čile ni bil prazno prizorišče, na katerega bi zunanja sila preprosto postavila figure. Domače politične stranke, kongres, mediji, podjetniška združenja, sindikati, vojska in volivci so imeli lastne interese in medsebojne spore. Ameriški vpliv in čilska politična samostojnost nista dve alternativni zgodovini, med katerima bi morali izbrati samo eno. Vprašanje je, kje se konkretno srečata: kdaj tuj denar okrepi domačega akterja, kdaj informacije oblikujejo njegovo izbiro in kdaj se nacionalna politična kriza razvija po lastni dinamiki. O tem morajo odločati dokazi po posameznih obdobjih, ne zgodba, ki vse domače odločitve vnaprej razglasi za tujo režijo.
Financiranje opozicije in september 1973: kaj dokumenti potrjujejo?
Zapisnik odbora 40 Committee z dne 19. novembra 1970 opisuje prikriti program političnega pritiska na novo Allendejevo vlado. V njem je govor o izkoriščanju razhajanj znotraj koalicije Ljudske enotnosti, pridobivanju podatkov o njenih šibkih točkah in nameščanju usmerjenih časopisnih besedil zunaj Čila. Posamezne zamisli so se razlikovale po stopnji pripravljenosti in odobritve. Zato ni pošteno vseh navedenih prijemov razglasiti za enako izvedene. Kljub temu dokument jasno kaže, da cilj ni bil zgolj pasivno opazovanje političnega razvoja, ampak njegovo prikrito usmerjanje. [7]
V memorandumu CIA za odbor 40 Committee z dne 13. julija 1973 je navedeno skupno 6.476.166 ameriških dolarjev odobrene finančne podpore čilski opoziciji od januarja 1971. Colbyjev septembrski memorandum navaja isto vsoto, njegova priložena tabela pa za drugače urejen seznam odobritev izkazuje 6.615.166 dolarjev in sama opozarja na razlike v seštevku. To niso samodejno podatki o izplačilih ali dejanski porabi; tudi neposrednega političnega učinka posameznega zneska ni mogoče izračunati iz odobritve. Med julijskimi možnostmi je bil tudi program za zaostritev razmer in spodbuditev vojaškega posredovanja, ki ga je dokument ocenil kot preveč tveganega vsaj v takratnih okoliščinah. Zapisano zavračanje enega predloga ne izniči drugih prikritih dejavnosti, a preprečuje, da bi vse obravnavane možnosti združili v eno že izvršeno operacijo. [8] [9]
Memorandum direktorja CIA Williama Colbyja Henryju Kissingerju z dne 16. septembra 1973 odkrito opisuje financiranje opozicijskih strank, medijev in določenih organizacij. Kot primer navaja pomoč pri ohranitvi časnika El Mercurio. Obenem trdi, da CIA pri samih dogodkih, ki so 11. septembra 1973 privedli do vzpostavitve vojaške oblasti, ni imela neposredne operativne vloge. To je izjava ustanove o lastnem ravnanju, nastala nekaj dni po udaru. Njene prve navedbe o financiranju so pomembno priznanje; njenega zanikanja neposredne vloge pa ni mogoče povzdigniti v neodvisno dokončno razsodbo. [9]
Pomembno dopolnitev prinaša poročilo CIA kongresu iz septembra 2000, katerega javno dostopno besedilo je mogoče prebrati v prepisu, ki ga hrani Federation of American Scientists; ne gre za preverjen uradni faksimile z vsemi prilogami. Poročilo priznava, da je CIA vedela za vojaške priprave leta 1973, imela obveščevalne stike z nekaterimi načrtovalci in zaradi predhodnega delovanja lahko ustvarjala vtis, da udara ne odklanja. Hkrati zatrjuje, da udara 11. septembra ni sprožila sama. To je pomembno notranje priznanje in obenem institucionalna samoocena, ki jo je treba primerjati z neodvisnimi pričevanji ter posameznimi dokumenti. Vednost in stiki niso samodejno dokaz operativnega poveljevanja čilskim enotam, kakor njihovo priznanje ni zanikanje dokumentirane ameriške destabilizacije. [9] [10] [15]
Različne plasti dokazov je treba brati skupaj: ZDA so izvajale dokumentirano prikrito politično in medijsko delovanje proti Allendejevi vladi, CIA pa v poročilu iz leta 2000 priznava tudi poskuse spodbuditve vojaškega prevrata leta 1970. Vprašanje natančne neposredne vloge CIA pri samem udaru 11. septembra 1973 pa zahteva ožjo dokazno rekonstrukcijo, kot jo omogoča tukajšnji nabor virov. Čilska gospodarska kriza, stavke, razdeljenost družbe, ravnanje civilnih strank in odločitev čilskih vojaških voditeljev so del zgodbe, ne njen nepomemben dodatek. Ne smemo zanikati tuje vpletenosti zato, ker so obstajali domači vzroki, niti iz tuje vpletenosti izbrisati vseh domačih odločitev in odgovornosti. Moralna teža prikritega poseganja je velika že brez dokaza, ki ga še nimamo. [8] [9] [10]
Brazilija 1964: ko pripravljenost pomaga drugače kot izvedena pomoč
Leta 1964 je Brazilija doživljala ostro politično krizo in spopad med predsednikom Joãoom Goulartom ter njegovimi nasprotniki. Telegram ameriškega zunanjega ministra Deana Ruska z dne 30. marca govori o podpori silam proti Goulartu in posebej opozarja na vprašanje politične legitimnosti. Ameriški odločevalci so razmišljali o finančni, gospodarski in vojaško-logistični pomoči ter o tem, kako bi nasprotniki predsednika lahko utemeljili prevzem oblasti. To ni zgolj poznejša domneva o ameriški naklonjenosti: gre za dokumentiran notranji pogled Washingtona. Hkrati zapis ne nadomešča zgodovine brazilskih strank, civilne družbe, vojske in sporov, ki so nastali v državi sami. [11]
Telegram z dne 31. marca opisuje sprejete odločitve za odpošiljanje tankerjev z gorivom in pomorske skupine ter pripravo zračnega prevoza približno 110 ton opreme, tudi za obvladovanje nemirov; dejansko raztovarjanje goriva in izvedba zračnega prevoza sta bila pogojena z nadaljnjim političnim razvojem in prošnjo ustrezno legitimiranih brazilskih nasprotnikov Goularta. Operacija je dobila ime Brother Sam. Dokument navaja pogoje, pod katerimi bi bilo treba pomoč dejansko sprožiti, in v opombah tudi poznejše popravke prvotnih navodil: število načrtovanih tovornih letal je bilo popravljeno z deset na šest. Majhna podrobnost razkrije veliko metodološko napako, če jo spregledamo. Arhivski telegram ni zamrznjen posnetek že končane operacije, ampak sled spreminjajočih se načrtov in odločitev. [12]
V telekonferenci 1. aprila 1964 je veleposlanik Lincoln Gordon poročal, da se je upor proti Goulartu že dovolj okrepil in v tistem trenutku ni potreboval dodatne ameriške spodbude. Obenem je svaril, da bi javno izražena ameriška podpora lahko politično koristila Goulartu. Gre za sprotno oceno človeka, vpletenega v diplomatsko dogajanje, ne za neodvisno analizo vseh razlogov, zaradi katerih je brazilski prevrat uspel. Iz pregledanih telegramov je zato mogoče utemeljeno govoriti o ameriški politični podpori in logističnih pripravah, ne pa trditi, da so ameriške enote same izvedle prevrat ali da je pripravljena oprema v celoti prispela in odločila o izidu. [13]
Brazilija tako odpira vprašanje, ki je drugačno od čilskega in od COINTELPRO. Če vlada pripravi tankerje in vojaško podporo za primer, da bi jih nasprotniki druge vlade potrebovali, je že ta pripravljenost pomembna politična odločitev. Za razlago padca domače oblasti pa je treba dodatno pokazati, ali je bila pomoč dejansko aktivirana, kdaj, v kakšni obliki, kdo jo je prejel in kakšen pomen so imeli domači dogodki. Dokler niso pregledani celotna logistična sled in brazilski zgodovinski ter človeškopravni viri, mora biti vzročni sklep omejen. Etike takšnih priprav to ne odpravi; zgodovino pa varuje pred napačnim pripisovanjem dogodkov. [11] [12] [13]
Trije mehanizmi, tri dokazne meje
| Primer | Vrsta posega | Kaj pregledani dokumenti podpirajo | Česa sami po sebi ne dokazujejo |
|---|---|---|---|
| COINTELPRO — ZDA, 1956–1971 | Infiltracija, razdvajanje in diskreditacija domačih skupin | FBI-jevi in kongresni viri potrjujejo takšne prakse; HSCA pripisuje vpliv FBI na primer časopisne diskreditacije Martina Luthra Kinga [1]–[3]. | Ne dokazujejo, da je obravnavani uvodnik povzročil atentat ali da je FBI z njim izvedel umor. |
| Čile — 1970–1973 | Tajno politično financiranje, vplivanje na medije, poskusi vojaškega posega | FRUS dokumentira predsedniške usmeritve leta 1970, razločitev Track I/II in odobritve podpore opoziciji; poročilo CIA iz 2000 obravnava stike z vojaškimi akterji [4]–[10], [14], [15]. | Odobreni zneski niso nujno enaki izplačilom; dokumentirano delovanje ne dokazuje samodejno neposrednega poveljevanja udaru 11. septembra 1973. |
| Brazilija — 1964 (Brother Sam) | Politična podpora in priprave logistične pomoči nasprotnikom Goularta | Telegrami potrjujejo načrtovanje pomorskih in zračnih zmogljivosti ter pogoje za njihovo uporabo [11]–[13]. | Načrt in pripravljenost ne dokazujeta dostave celotne pomoči niti njene odločilne vloge pri uspehu prevrata. |
Kdo ima pravico poseči v odločitev drugih?
Ti trije primeri niso tri različice iste operacije. COINTELPRO je posegal v domače politične organizacije z infiltracijo in diskreditiranjem. V Čilu je mogoče dokumentirati prikrito financiranje političnih akterjev, medijsko vplivanje in načrtovanje dveh različnih poti proti Allendejevemu predsedstvu. V Braziliji se v pregledanih dokumentih posebej jasno pokaže pripravljenost na diplomatsko in logistično pomoč nasprotnikom vlade. Vsem je skupna težava nadzora nad močjo, toda postopki, neposredni cilji in dokazljivi učinki so različni. Če jih imenujemo zgolj »skrivni prevrati«, izgubimo razlike, zaradi katerih so zgodovinsko razumljivi. [1] [4] [5] [11] [12]
V politični razpravi se pogosto srečata dve obrambni drži. Prva vztraja, da državne ustanove praviloma vedo, kaj delajo, zato je treba njihovo tajnost sprejeti kot pogoj varnosti. Druga iz vsakega dokumentiranega prikritega posega sklepa, da so vsi veliki dogodki načrtovani iz istega središča. Toda arhivi ne podpirajo ne avtomatskega zaupanja ne avtomatske vsepovezanosti. Razkrivajo konkretne odločitve, neusklajene interese, uspešne in neuspešne načrte ter poznejše poskuse ustanov, da lastno zgodovino pojasnijo ali omejijo. O njih je mogoče soditi natančneje, če ne zahtevamo, da vsak dokument potrdi že izbrano svetovno razlago.
Prikrito poseganje je etično problematično zato, ker lahko drugim odvzame možnost poštenega političnega odločanja, ne da bi sploh vedeli, kdo spreminja pogoje izbire. Kadar država spodkopava pravice svojih državljanov ali v tajnosti oblikuje politične možnosti prebivalcev druge države, se vprašanje moči sreča z vprašanjem dostojanstva. Kritika ne sme postati izgovor za sovraštvo do narodov, katerih vlade so sprejele sporne odločitve. Zgodovinska odgovornost pripada preverljivim ustanovam in osebam; človekova pravica do politične samostojnosti pa velja tudi za ljudi, s katerimi se ne strinjamo.
Prihodnje raziskave morajo dopolniti izvorna poročila Churchove komisije, operativne spise o Čilu, uradni faksimile in priloge poročila CIA iz leta 2000 ter brazilske zgodovinske perspektive; posebej je treba preveriti dejansko logistično izvedbo operacije Brother Sam. Toda odprte vrzeli ne zmanjšajo teže tistega, kar je že dokumentirano: organizirana diskreditacija političnih gibanj, skrivno financiranje tuje opozicije in pripravljanje podpore nasprotnikom druge oblasti so bili resnični instrumenti državne politike. Svoboda ne zahteva, da poznamo vsako skrito podrobnost, preden postavimo vprašanje nadzora. Zahteva pa, da iz razkritih dejanj ne izmišljamo novih, temveč od oblasti terjamo dokaze, meje pristojnosti in odgovornost.
Viri in nadaljnje branje
- Federal Bureau of Investigation (FBI). And Justice for All, 1954–1971. Uradna institucionalna zgodovina; razdelek »Cointelpro«. vir Vir
- U.S. Senate, Senate Select Committee to Study Governmental Operations With Respect to Intelligence Activities (Churchova komisija, 1975–1976). Church Committee, uradni zgodovinski pregled. Celotno končno poročilo tudi pri C2 še ni bilo neposredno sistematično pregledano. vir Vir
- U.S. House of Representatives, House Select Committee on Assassinations (1979). Findings on MLK Assassination, Part 2E, zlasti razdelka »Manipulation of the media« in »Analysis of the impact of the FBI-inspired editorial«; uradni prepis pri National Archives. vir Vir
- U.S. Department of State, Foreign Relations of the United States (FRUS), 1969–1976, zvezek XXI, dokument 94 (16. 9. 1970). Genesis of Project FUBELT. vir Vir
- FRUS, 1969–1976, zvezek E–16, dokument 22 (21. 9. 1970). Message From the Central Intelligence Agency to the Station in Chile, Track I in Track II. vir Vir
- FRUS, 1969–1976, zvezek E–16, dokument 19 (1970; nedatirani memorandum). Memorandum Prepared in the Central Intelligence Agency, priprava dejavnosti v Čilu. vir Vir
- FRUS, 1969–1976, zvezek XXI, dokument 184 (19. 11. 1970). Minutes of the Meeting of the 40 Committee. vir Vir
- FRUS, 1969–1976, zvezek E–16, dokument 138 (13. 7. 1973). Memorandum for the 40 Committee: Chile — Request for Funds to Support Opposition Political Parties and Private Sector Organizations through June 1974. vir Vir
- FRUS, 1969–1976, zvezek E–16, dokument 145 (16. 9. 1973). Memorandum From Director of Central Intelligence Colby to Kissinger. vir Vir
- Peter Kornbluh / National Security Archive, George Washington University (9. 9. 2016). CIA Cover-Up on Chile. Sekundarna arhivska analiza in povezave; javno besedilo poročila CIA iz leta 2000 je pri C2 dodatno preverjeno v prepisu [15]. vir Vir
- FRUS, 1964–1968, zvezek XXXI, dokument 194 (30. 3. 1964). Telegram From the Department of State to the Embassy in Brazil, Ruskovo navodilo. vir Vir
- FRUS, 1964–1968, zvezek XXXI, dokument 198 (31. 3. 1964). Telegram From the Department of State to the Embassy in Brazil, načrt Brother Sam in naknadni popravki. vir Vir
- FRUS, 1964–1968, zvezek XXXI, dokument 201 (1. 4. 1964). Teleconference Between the Department of State and the Embassy in Brazil. vir Vir
- U.S. Department of State, Office of the Historian. Note on U.S. Covert Actions, FRUS 1969–1976, zvezek E–12. Uredniška zgodovinska sinteza nadzora nad prikritimi akcijami. vir Vir
- Central Intelligence Agency / National Intelligence Council (18. 9. 2000). CIA Activities in Chile: Report to Congress (Hincheyjevo poročilo). Besedilni prepis dokumenta hrani Federation of American Scientists; pristnosti in popolnosti uradnega faksimila s prilogami pri C2 ni bilo mogoče samostojno preveriti. vir Vir