SerijaSkrita moč: rodbine, tajna združenja in nevidni mehanizmi oblasti Del 21 / 55

Propaganda Due: ko skrivna loža postane politična mreža

Dne 17. marca 1981 so preiskovalci v Castiglion Fibocchi v Toskani prišli do dokumentov, ki so razpravo o tajnih združenjih v Italiji za vedno premaknili iz sveta govoric v arhive državnih ustanov.

Umetniška upodobitev odkritja dokumentarnih sledi tajne lože P2. Prizor ni rekonstrukcija preiskave leta 1981 in ne prikazuje dejanskih oseb ali dokumentov.

Dne 17. marca 1981 so preiskovalci v Castiglion Fibocchi v Toskani prišli do dokumentov, ki so razpravo o tajnih združenjih v Italiji za vedno premaknili iz sveta govoric v arhive državnih ustanov. Med gradivom, povezanim z Liciem Gellijem, so bili seznami imen iz državne uprave, oboroženih sil, obveščevalnih služb, bank in medijev. Sprožili so politično krizo, zatem pa izredno parlamentarno preiskavo. Vprašanje ni bilo več samo, ali obstajajo neformalna poznanstva med vplivnimi ljudmi, ampak ali je zasebna organizacija skušala pridobiti moč prek povezav, ki jih javnost ni mogla nadzorovati. [7] [8] [1]

Propaganda Due, znana kot P2, je zato posebej pomemben zgodovinski primer. Obstajajo zaseženi notranji zapisi, ohranjen politični program, parlamentarna poročila in posebna zakonodaja, ki je ložo razpustila. Vendar je prav toliko pomembno razlikovati med obstojem organizacije, pristnostjo nekega seznama, načrti njenih voditeljev, dejansko izvršenimi dejanji in sodno dokazano odgovornostjo posameznikov. Če te ravni pomešamo, lahko iz resnične prikrite mreže sestavimo mit o vsemogočnem središču; če jih prezremo, lahko dokumentirano zlorabo prikrijemo kot zgolj nenavadno družabno članstvo. [2] [5] [8]

Od posebne lože do Gellijevega omrežja

P2 ni nastala iz nič leta 1981. Ime Propaganda ima starejšo zgodovino znotraj italijanskega prostozidarstva, medtem ko je Licio Gelli v šestdesetih in sedemdesetih letih postopoma prevzemal ključno organizacijsko vlogo. Njegova prednost ni bila le obredna avtoriteta. Znanje, kdo se s kom lahko poveže, koga je treba sprejeti v diskretnem okolju in komu omogočiti dostop do ljudi na pomembnih položajih, je bilo lahko politično vrednejše od vsakega notranjega naziva. Italijanska parlamentarna komisija je pozneje rekonstruirala, kako se je ta posebna loža odmikala od običajnega delovanja prostozidarskih skupin. [2] [10]

Leta 1976 je bilo delovanje lože formalno suspendirano, vendar so dokumenti, ki jih je proučevala komisija, pokazali nadaljnje Gellijevo mreženje. Ključna razlika je med formalno upravno potezo in resničnim prenehanjem odnosov, sprejemanja oseb, izmenjav informacij in političnih stikov. Prav v tej razliki se pokaže ena izmed najbolj uporabnih lekcij primera P2: organizacija lahko spremeni uradni status, ne da bi njen dejanski vpliv izginil z istim datumom. Vprašanje, koliko so posamezni vodilni možje Velikega orienta vedeli in dovoljevali, je bilo predmet spora in ni enako vprašanju odgovornosti celotnega prostozidarstva. [10] [9]

Uradni zgodovinski pregled Grande Oriente d’Italia priznava, da je P2 sčasoma postala omrežje visokih uradnikov, vojaških oseb, podjetnikov in novinarjev ter da je organizacija izgubila značilnosti običajne lože. Hkrati Veliki orient poudarja njeno iztirjenje in svojo poznejšo odločitev o izključitvi Gellija. Takšno pričevanje je dragoceno prav zato, ker prihaja iz institucije, ki je morala razložiti tudi lastne napake, vendar ga je treba brati skupaj s parlamentarno oceno. Dejanja P2 niso dokaz, da so vse italijanske prostozidarske lože sodelovale v enotnem političnem načrtu. [9] [10] [2]

Zaseg leta 1981 in vprašanje pristnosti seznama

Preiskava 17. marca 1981 v Castiglion Fibocchi je razkrila seznam imen in drugo arhivsko gradivo. To še ni isto, kot če bi preiskovalci našli dokument, ki sam zase in brez preverjanja dokazuje vsako politično povezavo, pripisano katerikoli osebi na seznamu. Parlamentarna komisija je zato namenila posebno poglavje razliki med autenticità in attendibilità: prvo pomeni, ali gre za pravi dokument P2, drugo pa, kako zanesljivo in popolno odraža članstvo. Komisija je za pristnost uporabila primerjave računovodskih evidenc, prejšnjih seznamov, pisarniških zapisov in drugih zaseženih dokumentov. [7] [8]

V parlamentarnem gradivu se pojavlja številka 962 domnevnih pripadnikov; zgodovinski pregled Velikega orienta navaja 953 imen. Te razlike ne smemo prikriti ali sami poravnati, saj je lahko posledica drugačne opredelitve gradiva oziroma štetja. Pomembnejši je komisijin rezultat: po navedenih preverjanjih je bila evidenca avtentičen upravni dokument lože, vendar je ostalo odprto, ali zajema vse člane in ali so bile posamezne osebe evidentirane pravilno. Ime v dokumentu je pomembno zgodovinsko sidro, ni pa že samo po sebi sodba o kaznivem dejanju. [8] [9]

Nezadovoljstvo ljudi, ki so zanikali članstvo, ali možnost netočnega vpisa nista brezpredmetna ugovora. Parlamentarna preiskava ju je morala upoštevati; gradivo je maja 1981 prišlo tudi v parlamentarno obravnavo. Toda tudi izpodbijanje posameznih imen ne razveljavi materialnega dokaza, da je Gellijeva administracija sistematično vodila osebne in finančne zapise o omrežju. Prav ta del razlikuje P2 od zgodbe o neznanem svetu zarotnikov: za obstoj mreže ni treba verjeti anonimnemu viru, saj obstaja preverjan predmet državne preiskave. Za krivdo posameznika pa moramo še vedno vprašati, kaj je dejansko počel. [8] [2] [18]

Obveščevalne službe in državne institucije

Najresnejši problem P2 ni bilo število znanih imen, ampak položaj nekaterih ljudi in možnosti, ki jih je ta položaj dajal. Anselmijino poročilo obravnava pripadnike vojaškega poveljstva, policijskih oziroma varnostnih organov in italijanskih obveščevalnih struktur. Med osebami na seznamih so bili po poročilu tudi vodilni možje SISMI, SISDE in CESIS. Takšna navzkrižna prisotnost odpira vprašanje neformalnih kanalov med ljudmi, ki bi morali opravljati javne naloge po pravilih svojih institucij, ne po zaupnih pričakovanjih zasebnega kroga. [13] [2]

Varnostne službe pri svojem delu upravičeno varujejo določene informacije; to je druga vrsta tajnosti kot zakrit osebni sistem vplivanja, ki lahko posega v njihovo odločanje. Javna odgovornost zato ni zahteva, da se razkrijejo vse operativne podrobnosti. Je zahteva, da obstajajo zakonite pristojnosti, preverljiva imenovanja, pristni nadzor in možnost ugotavljanja, kdo je uporabil službo v zasebnem interesu. Komisija se je pri obravnavi P2 ukvarjala prav z vprašanjem posegov v javne funkcije, kar je bilo pozneje pomembno tudi za pravno opredelitev prepovedanih tajnih združenj. [13] [4] [5]

Seznam generalov in obveščevalcev še ne pokaže poveljniške verige za vsako odločitev. Nekateri so bili lahko povezani zaradi kariernih interesov, drugi zaradi politične usmeritve, tretji zaradi zasebnih koristi ali posebnih obveznosti. Pravna in zgodovinska odgovornost zahteva rekonstrukcijo konkretnega sestanka, posredovanega navodila, zaščite, kadrovske odločitve ali prikritja. Če ne vemo, kdo je ukaz izdal in ali je bil izvršen, lahko govorimo o dokumentiranem tveganju in povezavi, ne pa že o dokazanem poveljevanju v vsaki zadevi. [2] [13]

*Piano di rinascita democratica*: načrt za spreminjanje države

Med dokumenti, povezanimi s P2, je najpomembnejši politični načrt Piano di rinascita democratica — Načrt demokratične prenove. Besedilo je bilo objavljeno v parlamentarnih prilogah, navedenih kot Doc. XXIII, n. 2-quater/3/VII-bis, na straneh 611–625. Njegov jezik je navzven predstavljal program kot poskus obnove učinkovitega demokratičnega sistema. Toda seznam predlaganih postopkov kaže, kako naj bi izbrani, medsebojno povezani posamezniki postopoma pridobivali odločilne položaje v politiki, medijih, sindikatih in ustanovah. To je dokaz političnega namena in zamisli o organiziranem vplivanju. [11] [3]

Načrt obravnava politične stranke, časopise, sindikate, vlado, sodstvo in parlament; pri nekaterih korakih govori o finančnih sredstvih ter o majhnem krogu posebej izbranih ljudi. V njem je celo ocenjena okvirna vsota 30–40 milijard tedanjih lir kot zadoščajoča za pridobitev ključnih položajev — to je predvidena vsota v dokumentu, ne dokaz, da je bil tolikšen denar dejansko porabljen. Med navedenimi medijskimi cilji so določeni časopisi in revije. Značilen stavek La RAI-TV va dimenticata pa pokaže, da besedila ne smemo poenostaviti v trditev, da je načrt v enaki meri predvideval neposreden prevzem vsake italijanske televizijske hiše. [11]

Program vsebuje tudi predloge institucionalnih in ustavnih reform, med drugim na področju sodstva in razmerja med vlado ter parlamentom. Posamezno reformno idejo je mogoče najti tudi v povsem javni politični razpravi; sama podobnost kasnejšega zakona z eno od postavk iz načrta ne dokaže, da je zakon nastal po ukazu P2. Dokazna pot mora pokazati pobudnike, razprave, glasovanja, komunikacijo in dejanske povezave. V nasprotnem primeru bi zamenjali dokumentirani načrt s trditvijo, da so vse poznejše politične spremembe njegov izdelek. [11] [2]

Denar, Banco Ambrosiano in medijska moč

P2 je zadevala tudi poslovno in medijsko moč, vendar ne zgolj v običajnem pomenu, da so se člani poznali z bankirji. Parlamentarna komisija je raziskovala odnose med Liciem Gellijem, Umbertom Ortolanijem, Robertom Calvijem, Banco Ambrosiano ter založniškim okoljem Rizzoli in Corriere della Sera. Njeno poročilo je obravnavalo, kako so se finančni posli, dolgovi in osebne zaščite prepletali z možnostjo vplivanja na uredniške in podjetniške odločitve. Gre za konkreten mehanizem, pri katerem lahko posojilo ali kapital postane način pritiska na informiranje javnosti. [12] [2]

Takšen sklep je resnejši od ugotovitve, da je kakšen znan novinar sodeloval pri zaprtem večernem srečanju. Medijska moč ne zahteva vedno javnega ukaza, naj se objavi določena naslovnica. Lahko nastane skozi lastništvo, financiranje, imenovanja, dolgove in razmerja odvisnosti. Toda prav zato je potrebna previdnost: če je bankir sodeloval v posameznem poslu ali je uredništvo poslovalo s skupino, iz tega ne sledi, da je vsak novinar deloval po ukazih lože. Parlamentarna ugotovitev o mreži je pomembno dokazno sidro; odgovornost konkretne osebe pa je drugo vprašanje. [12]

Podrobni tokovi lastništva, bančni bilanci in kapitalski položaji sodijo v ločeno serijo Who Owns the World?. V »Skriti moči« nas zanima predvsem mehanizem: kdo je imel dostop do odločujočih oseb, kakšne protistoritve bi lahko zahteval in kako je zasebna odvisnost prešla v javno moč. P2 tu ni zgolj obredna zgodba; postane zgodovinski primer, zakaj se vprašanje medijske neodvisnosti ne konča pri uredniškem kodeksu, če financiranje medija ustvarja pritisk. [12] [11]

Škandal, padec vlade in parlamentarna preiskava

Razkritje zapisov P2 je leta 1981 sprožilo politično krizo. Uradna zgodovina italijanskih vlad potrjuje, da se je vlada Arnalda Forlanija končala 26. maja 1981, v neposrednem obdobju javne afere. Na položaj predsednika vlade je nato 28. junija 1981 prišel Giovanni Spadolini. Ta kronologija kaže institucionalno težo škandala, ne pa razloga, da bi vsako politično odločitev naslednjih desetletij pripisali P2. V demokratični državi sta zamenjava vlade in javna razprava lahko znaka odziva sistema, ne le njegova šibkost. [14] [9]

Parlament je 23. septembra 1981 sprejel zakon št. 527 in ustanovil posebno preiskovalno komisijo. Njen mandat je segal od izvora in organizacije P2 do poskusov vplivanja na javne funkcije, stikov z drugimi ustanovami in morebitnega odmika državnih organov od njihovih pristojnosti. Komisijo je vodila Tina Anselmi, ki je pozneje predstavila sklepno večinsko poročilo. Obsežnost gradiva ni samo retoričen izraz: arhivski indeks iz leta 1995 beleži šest končnih poročil, šestnajst zvezkov stenografskih zapisov in osemindevetdeset tomov prilog, ki so evidentirani tudi v regionalnih arhivskih katalogih. [4] [1] [3] [20]

Portret Tine Anselmi na javnem dogodku leta 1989.
Tina Anselmi na predstavitvi enciklopedije Il Parlamento Italiano, 12. aprila 1989. Slika: dati.camera.it / Italian Chamber of Deputies CC BY-SA 4.0

Toda parlamentarna preiskava ni bila glasovanje brez razhajanj. Po zaključku dela leta 1984 je poleg večinskega poročila nastalo pet manjšinskih poročil. Že sam obstoj ločenih presoj je opozorilo, da je treba ugotovitve komisije brati v zgodovinskem in političnem kontekstu. Nekatere dokazne sklope so člani lahko interpretirali drugače; večinskega sklepa zato ni pošteno imenovati brezpogojno soglasje, obenem pa obstoj nasprotnih mnenj ne odpravi zaseženih listin, konkretnih arhivskih ujemanj in sprejete zakonodaje. [3] [15] [16] [19]

Zakaj je Italija sprejela poseben zakon

Italijanska ustava v 18. členu ščiti svobodno združevanje, hkrati pa prepoveduje tajna združenja ter združenja, ki zasledujejo politične cilje z organizacijami vojaškega značaja. Zakon št. 17 z dne 25. januarja 1982 je to ustavno načelo konkretiziral in razpustil P2. Zakon ne temelji zgolj na predstavi, da je zasebnost sama po sebi sumljiva. V prvem členu opredeli prepovedano tajno združenje tudi glede na prikrivanje obstoja, namenov, dejavnosti ali članstva ter dejavnosti, usmerjene v poseganje v izvajanje javnih funkcij. [6] [5]

Pravno jedro je zato razmerje med pravico posameznika do združevanja in dolžnostjo uradne oblasti, da deluje odgovorno. Ljudje lahko ustanovijo strokovno skupino, versko združenje ali zasebni klub in pri tem ohranijo del notranje zasebnosti. Problem nastane, ko skrita mreža poskuša pridobiti neuraden vpliv na javne ustanove, ki bi morale odgovarjati volivcem, zakonodaji in ustreznim nadzornim organom. Zakon ni razglasil vseh prostozidarjev za kriminalno združenje; usmerjen je bil v specifično obliko tajnega poseganja v ustavni red. [5] [6] [9]

To razlikovanje je koristno tudi zunaj italijanskega primera. Politična odgovornost se ne izčrpa s tem, da je neka odločitev formalno podpisana v pravilni pisarni. Če je resnično nastajala na zasebnem sestanku, kjer so bile nasprotne strani izključene in razlogi nikoli niso bili predstavljeni, je lahko pravni postopek navzven pravilno izveden, njegova demokratična vsebina pa osiromašena. P2 dokazuje, da je takšno vprašanje lahko predmet resnične državne preiskave; ne daje pa prostega dovoljenja za obtožbo vsakega nejavnega pogovora kot nezakonite zarote. [4] [5]

P2, terorizem in meja sodno dokazanega

Pri P2 se zgodba dotakne tudi najtežjih italijanskih zločinov obdobja političnega nasilja. Pomemben je sodni primer bombnega napada na železniško postajo v Bologni 2. avgusta 1980. Vrhovno kasacijsko sodišče je v odločbi, dokončani novembra 1995, obravnavalo med drugim zavajanje preiskave. Javni prepis sodbe izrecno navaja pravnomočno obsodbo Licia Gellija in drugih zaradi krive obdolžitve (calunnia) v okviru zavajanja preiskave. To je bistveno močnejši dokaz kot gola govorica o povezavi P2 s terorizmom, vendar je še vedno treba natančno povedati, za katero dejanje gre. [17]

Pravnomočna obsodba zaradi dejanj, povezanih z zavajanjem preiskave, ni sama po sebi sodna ugotovitev, da je P2 kot celota organizirala bombni napad. Po isti logiki ni dovolj, da se v dveh arhivih pojavi ista oseba, da bi dokazali istovetnost P2 z omrežjem Gladio ali podrejenost italijanskih obveščevalnih služb enemu poveljstvu. Takšne povezave so lahko predmet nadaljnje raziskave, vendar morajo stati na svojevrstnih dokumentih in sodbah. Zato širšo zgodbo o prikritih obrambnih mrežah obravnavamo posebej, pri tem članku pa ostanemo pri P2 in tistem, kar je mogoče natančno pripisati njenemu zgodovinskemu delovanju. [17] [13]

S tem ne zmanjšamo pomena zavajanja preiskave: ko je posledica kaznivega dejanja smrt nedolžnih, je preprečevanje resnice tudi dodatna družbena škoda. Vendar odgovornost žrtev zahteva natančnost, ne večje in večje obtožbe. Če sodni dokument potrdi določeno kršitev, jo moramo povedati jasno; če ne potrdi drugega dejanja, ga ne smemo podtakniti kot dokazano. Tak pristop omogoča tudi razlikovanje med sodbo, širšo parlamentarno presojo in zgodovinarjevo interpretacijo. [17] [2]

Kaj P2 v resnici pokaže o skriti moči

Iz primera P2 je mogoče izluščiti preverljiv vzorec: poseben zasebni krog se je preoblikoval v omrežje ljudi na vplivnih položajih; ohranjeni so bili podatki o članih oziroma stikih in načrt političnega vplivanja; izbrani člani so bili povezani s službami, bankami in mediji; iz razkritja je nastala parlamentarna preiskava, nato pravni odziv. To ne zahteva domneve, da je svet vodila ena sama tajna rodbina, niti pretvarjanja, da so bili vsi vplivi popolnoma razjasnjeni. Dokazano je dovolj, da nas zanima, kako je omrežje lahko delovalo, in kje so bile institucije ranljive. [2] [8] [11] [12] [5]

Pravo vprašanje ni le, kateri simbol je bil na vratih lože, ampak kdo je vedel, kdo je odločal in komu je bilo treba položiti račune. Če imajo ljudje v državnih ustanovah skrite vzajemne obveznosti do zasebne skupine, se pred javnostjo lahko pojavi dvojna zvestoba: uradna dolžnost in neuradno pričakovanje. Toda nobena demokracija ne deluje brez zaupanja, diskretnih pogovorov in osebnih poznanstev. Meja je tam, kjer zasebni dogovor prevzame mesto zakonite pristojnosti, onemogoči nadzor ali prikrije dejanskega odločevalca. [4] [5]

P2 je zato hkrati zgodba o resnični prikriti mreži in zgodba o možnosti njene razgradnje z dokumenti, preiskavo ter javno odgovornostjo. Ni dokaz, da vsaka tajna družba nadzira svet, prav tako ni argument, da bi morali pred vsakim sumom zapreti oči. Natančno razločevanje med seznamom, načrtom, izvedenim dejanjem in sodbo ni ovira raziskovanju skrite moči; je edini način, da raziskava razkrije resnične mehanizme, ne da bi iz njih naredila novo nedotakljivo legendo. [2] [3] [5] [17]

Nadaljevanje: Okultizem: znanje, skrito pred neposvečenimi.

Dokumentarni viri in arhivske povezave

Povezave vodijo do dokumentov, arhivskih zapisov ali fotografij na spletnih straneh njihovih izvornih ustanov.

Viri in nadaljnje branje

  1. Camera dei deputati, IX legislatura: uradni katalog dokumentacije komisije P2. parlamentarni katalog. Pojasnilo dokazne uporabe: Doc. XXIII, n. 2 in raznovrstne priloge; katalog potrjen, vsi tomi niso brani. Dostop do vira. Vir
  2. Tina Anselmi, Relazione della Commissione parlamentare di inchiesta sulla Loggia P2 (1984), prepis z indeksom. parlamentarno poročilo - izvorni dokument. Pojasnilo dokazne uporabe: Vsebinsko pregledani izbrani deli, NE celotno poročilo; vir je prepis. Dostop do vira. Vir
  3. Camera dei deputati, Archivio storico: Indici degli atti della Commissione P2 (1995). uradni arhivski indeks. Pojasnilo dokazne uporabe: Uvod, inventar tomov 2-quater/1, /3, /7, /8 in manjšinska poročila; PDF besedilo dostopno, web screenshot ni uspel. Dostop do vira. Vir
  4. Legge 23 settembre 1981, n. 527: istituzione della commissione P2. zakon. Pojasnilo dokazne uporabe: Člen 1: naloge parlamentarne preiskave; datum in naslov potrjena. Dostop do vira. Vir
  5. Legge 25 gennaio 1982, n. 17: associazioni segrete e scioglimento della loggia P2. zakon. Pojasnilo dokazne uporabe: Člen 1: zakonska definicija, razlikovanje tajnosti in posega v javne funkcije; razpustitev P2 po naslovu in nadaljnjih določbah. Dostop do vira. Vir
  6. Senato della Repubblica: Costituzione, art. 18. ustavno besedilo. Pojasnilo dokazne uporabe: Pravica združevanja in prepoved tajnih združenj. Dostop do vira. Vir
  7. Relazione Anselmi, Capitolo II, I: Il sequestro di Castiglion Fibocchi. parlamentarno poročilo - odsek. Pojasnilo dokazne uporabe: 17.3.1981, preiskava in zasegi; prepis/izsek, ne sodba. Dostop do vira. Vir
  8. Relazione Anselmi, Capitolo II, II: Autenticità e attendibilità delle liste. parlamentarno poročilo - odsek. Pojasnilo dokazne uporabe: Kritična presoja 962 domnevnih imen, pristnost in možna nepopolnost; razlikovanje dokumenta od posameznega članstva. Dostop do vira. Vir
  9. Grande Oriente d’Italia: 1945–2005, zgodovinski pregled P2. organizacijska retrospektiva. Pojasnilo dokazne uporabe: GOI opisuje notranjo odgovornost in izključitev Gellija; izrecno interesni vir; navaja 953 imen. Dostop do vira. Vir
  10. Relazione Anselmi, la seconda fase della Loggia P2: dal 1974 al 1981. parlamentarno poročilo - odsek. Pojasnilo dokazne uporabe: Posebni status po 1976 in razlika med načelno suspendirano ložo ter dejanskimi aktivnostmi. Dostop do vira. Vir
  11. Piano di rinascita democratica, prepis iz parlamentarnih prilog, Doc. XXIII n. 2-quater/3/VII-bis, 611–625. primarni politični načrt. Pojasnilo dokazne uporabe: Naslov, izvirna opomba in načrt o strankah, časopisih, sindikatih, sodstvu; program ≠ izvršitev. Dostop do vira. Vir
  12. Relazione Anselmi, Capitolo III, IV: Il mondo degli affari e l’editoria. parlamentarno poročilo - odsek. Pojasnilo dokazne uporabe: Sinteza komisije o Banco Ambrosiano, Rizzoli, Sindoni in Calviju; sklep komisije, ne pripis kazenske odgovornosti vsakemu imenu. Dostop do vira. Vir
  13. Relazione Anselmi, Sezione I: Gli apparati militari e i servizi segreti, prikaz strani 88. parlamentarno poročilo - odsek. Pojasnilo dokazne uporabe: Povezave z vodji SISMI, SISDE, CESIS; poimensko prepisan odlomek komisije. Dostop do vira. Vir
  14. Camera dei deputati: kronologija italijanskih vlad, 1980–1982. uradni parlamentarni kronološki pregled. Pojasnilo dokazne uporabe: Forlani 18.10.1980–26.5.1981; Spadolini od 28.6.1981. Dostop do vira. Vir
  15. Senato della Repubblica: Relazione di minoranza di Massimo Teodori, 30.7.1984. parlamentarni katalog manjšinskega poročila. Pojasnilo dokazne uporabe: Obstoj in datum manjšinske presoje potrjena, vsebina poročila ni integralno analizirana. Dostop do vira. Vir
  16. Senato della Repubblica: Relazione di minoranza di Altero Matteoli, 30.7.1984. parlamentarni katalog manjšinskega poročila. Pojasnilo dokazne uporabe: Obstoj in datum druge manjšinske presoje; ne sklepaj o vsebini brez branja. Dostop do vira. Vir
  17. Bologna, 2 agosto 1980: definitiva sentenza di Cassazione a Sezioni Unite, 23.11.1995. sodni dokument - javni prepis. Pojasnilo dokazne uporabe: Sodna presoja povezanih primerov; ne izpeljuj, da je P2 kot celota pravnomočno obsojena za načrtovanje bombnega napada. Dostop do vira. Vir
  18. Camera, Bollettino Commissioni 21.5.1981: dokumenti in seznami P2. parlamentarni zapis. Pojasnilo dokazne uporabe: Kronologija predaje seznamov parlamentu, potrjeno v indeksiranem odlomku, celoten PDF neprebran. Dostop do vira. Vir
  19. Camera, Bollettino Commissioni 10.7.1984: sprejetje končnega poročila. parlamentarni zapis. Pojasnilo dokazne uporabe: Glasovanje večina/manjšina, 34 za 4 proti po prepoznanem odlomku; brez posplošitve o soglasju. Dostop do vira. Vir
  20. Regione Toscana: Atti delle commissioni parlamentari d’inchiesta, P2. arhivski katalog. Pojasnilo dokazne uporabe: Inventar večine, manjšinskih poročil in gradiv; bibliografsko sidro, ni pregled vseh izvodov. Dostop do vira. Vir