Slovenščina in sanskrt: sorodstvo, dvojina in skupni indoevropski koreni

Ne: sanskrt ni “mati slovenščine”

V 18. in 19. stoletju je evropske učenjake presenetila izjemna starost in slovnična ohranjenost sanskrta. Ker je v nekaterih pogledih zelo arhaičen, je dolgo ustvarjal vtis, da je skoraj neposredna oblika prvotnega indoevropskega jezika. Sodobno primerjalno jezikoslovje tega ne razume tako. Sanskrit je ena od vej, ne skupni prednik vseh drugih indoevropskih jezikov. Tudi sam se je skozi čas spreminjal. [2]

Rodovno razmerje je približno takšno: praindoevropščina → balto-slovensko/slovensko območje → praslovenščina → slovenščina na eni strani ter praindoevropščina → indoiranščina → indoarijščina → vedski in klasični sanskrt na drugi. Zato podobnosti med slovenščino in sanskrtom najpogosteje niso dokaz neposrednega stika, temveč ohranjeni del veliko starejšega skupnega jezikovnega dedovanja. [1][2]

Kaj pomeni, da sta jezika sorodna

Sorodstvo v zgodovinskem jezikoslovju ni določeno po tem, koliko besed “zveni podobno”. Raziskovalci primerjajo cele sisteme: glasove, pregibanje, besedotvorje, zaimke, števnike in osnovno besedišče. Če se isti glasovni odnosi ponavljajo v mnogih besedah in se z njimi da rekonstruirati starejše oblike, dobimo dokaz skupnega izvora. [1][2]

To je tudi razlog, zakaj sta lahko dve res sorodni besedi danes videti precej različni, dve nesorodni pa presenetljivo podobni. Jezik se skozi stoletja spreminja po vzorcih. Primerjalna metoda poskuša prav te vzorce rekonstruirati, namesto da bi gradila sklepe iz posameznih vizualnih ali zvočnih podobnosti.

Mati, brat in stari družinski besednjak

Pri nekaterih osnovnih besedah je skupni izvor posebej viden. Slovenska mati nadaljuje praslovensko mati; Snoj jo povezuje s praindoevropsko obliko, iz katere izvirajo tudi staroindijsko mātár-, latinsko māter, grško mḗtēr in germanske oblike, iz katerih je nastal angleški mother. [4]

Podobno slovenski brat izhaja iz praslovenskega bratrъ / bratъ in je soroden staroindijskemu bhrātar-, latinskemu frāter in angleškemu brother. To ni niz medsebojnih izposojenk, temveč razvejanje starejšega indoevropskega sorodstvenega izraza. Prav take besedne družine so bile med klasičnimi primeri, na katerih se je razvijalo primerjalno jezikoslovje. [5]

Če namesto posameznih naključnih podobnosti postavimo ob bok več dobro etimološko potrjenih osnovnih besed, postane skupno indoevropsko ozadje precej bolj otipljivo. Oblike spodaj niso medsebojne izposojenke; primerjalni slovarji jih povezujejo prek starejših indoevropskih korenov. [4][5][9][10][11][12]

Dva, tri, sedem, sto: števniki kot jezikovni fosili

Števniki so pogosto zelo star del besedišča. Slovensko dva/dve Snoj izpeljuje iz praindoevropskih oblik, ki so dale tudi staroindijsko duvā́/dvé, grško dýō in latinsko duo. Tudi tri ima primerljive stare oblike: praslovensko trьje in staroindijsko tráyaḥ sta nadaljevanji skupne indoevropske dediščine. [6]

Posebej nazoren je par sedem — saptá in sto — śatám. Oblike niso identične, vendar se ujemajo z znanimi zgodovinskimi glasovnimi spremembami. Slovensko in indo-iransko območje spadata med jezike, v katerih so se nekateri praindoevropski palatalni zaporniki razvili v sičnike — pojav, tradicionalno imenovan satem. Zato “sto” in śatam nista zanimiva zato, ker bi bila skoraj ista, temveč zato, ker njuna razlika sledi širšemu sistemu glasovnih sprememb. [7]

Števnike je koristno pogledati skupaj, ker prav zaporedje ponavljajočih se ustreznosti pokaže več kot en sam osupljiv par. Sanskrtske oblike 1–4 se pregibajo po spolu in sklonu, zato tabela pri njih navaja slovarsko oziroma osnovno obliko; namen ni trditi, da so sodobne besede enake, temveč pokazati sorodne oblike in redne glasovne premike. [6][7][13]

Dvojina: redka skupna dediščina

Najbolj privlačna vzporednica je dvojina. Praindoevropščina je poleg ednine in množine poznala posebno slovnično število za dva. Vedski sanskrt jo je uporabljal široko pri samostalnikih, pridevnikih, zaimkih in glagolih; slovenščina jo je, po dolgem razvoju prek slovenskega sistema, ohranila kot živo slovnično kategorijo do danes. [3][6]

To ne pomeni, da je slovenska dvojina “prišla iz sanskrta”. Bolje jo je razumeti kot dva ločena preživela potomca starejše indoevropske kategorije. Številni drugi indoevropski jeziki so dvojino izgubili ali jo ohranili le v sledovih. Prav zato je primerjava zanimiva: pokaže, kako lahko dva geografsko oddaljena jezika vsak po svoji poti ohranita starodavno značilnost. [3]

Dvojino lahko najlepše ponazorimo z zelo kratkim, didaktično sestavljenim stavkom (ni citat iz starega besedila): Midva sva brata. — आवां भ्रातरौ स्वः (*āvāṃ bhrātarau svaḥ*). Sanskrtski āvām pomeni »midva / naju dva« v imenovalniku, bhrātarau je dvojina samostalnika bhrātṛ »brat«, svaḥ pa 1. oseba dvojine glagola »biti«. V slovenščini se dvojina prav tako pokaže v midva, sva in brata. Primer ne dokazuje neposrednega slovensko-sanskrtskega stika; lepo pa pokaže, da sta obe veji ohranili slovnično potrebo po posebnem označevanju natanko dveh. [3][14][15]

Skupni pregibni svet — vendar z različnim razvojem

Sanskrt in zgodnje slovenske stopnje sta bila močno pregibna jezika: samostalniki so se spreminjali po sklonih in številu, glagoli pa po osebi, številu in drugih slovničnih kategorijah. Del teh sistemov se da povezati s praindoevropsko slovnico. Slovenščina je ohranila šest sklonov in dvojino; sanskrt ima drugačno razporeditev in bogatejši staroindijski pregibni sistem. [1][2][3]

Podobnost v tipu slovnice zato ni dokaz, da sta bila jezika v neposrednem stiku. Pomembnejše je, da se posamezne končnice in kategorije lahko zgodovinsko rekonstruirajo. Hkrati sta se obe veji skozi tisočletja močno preoblikovali, zato današnje slovnične strukture niso preprosto kopije praindoevropskega sistema.

Ali je med Sloveni in Indijo obstajal neposreden jezikovni most?

Skupna indoevropska dediščina sama po sebi ne zahteva poznega neposrednega stika med govorci praslovenščine in sanskrta. Obstajajo pa pomembne zgodovinske plasti stika med zgodnjimi slovenskimi in iranskimi govori v evrazijskem prostoru; te lahko pojasnjujejo posamezne izposojenke ali dodatne podobnosti, vendar gre za drugo vprašanje od skupnega indoevropskega izvora. [1][2]

Sanskrt je pozneje v evropske jezike, tudi slovenščino, vstopal predvsem kot kulturni in strokovni vir: z izrazi, povezanimi z indijsko filozofijo, religijo, jogo, književnostjo in jezikoslovjem. Takšne novejše izposojenke je treba ločiti od podedovanih besed, kot sta mati in brat.

Brižinski spomeniki in sanskrtski rokopisi: dve zelo različni pisni zgodovini

Najstarejša ohranjena slovenska besedila, Brižinski spomeniki, sodijo v zgodnji srednji vek in kažejo slovenščino na slovenskem razvojnem kontinuumu. Sanskrit ima bistveno starejšo besedilno tradicijo, vendar tudi tu ni ene same “večne” pisave: v različnih obdobjih in pokrajinah so sanskrtska besedila zapisovali z različnimi pisavami. Zato podobnost ali različnost črk ne pove nič odločilnega o jezikovnem sorodstvu. [1][8]

Jezikovna genealogija se rekonstruira iz jezika, ne iz pisave. Latinica, s katero danes pišemo slovensko, in devanagari ali starejše indijske pisave so kulturni sistemi zapisovanja. Jezikovne povezave so mnogo starejše od njihovih današnjih grafičnih oblik.

Kaj lahko primerjava res pove — in česa ne

Primerjava slovenščine in sanskrta je najbolj zanimiva prav takrat, ko ji ni treba pripisovati skrivnostne neposredne povezave. Resnična zgodba je že dovolj presenetljiva: besede, slovnične kategorije in glasovni sistemi lahko skozi več tisoč let in po zelo različnih zgodovinskih poteh ohranijo prepoznavne sledove skupnega izvora. [1][2][3]

Hkrati primerjalna metoda zahteva disciplino. Podobnost ni sama po sebi etimologija. Za trditev o sorodstvu potrebujemo ponavljajoče se glasovne ustreznosti, zgodovinsko verjeten razvoj in primerjavo z drugimi jeziki iste družine. Ko ta merila uporabimo, dobimo precej bolj zanimivo sliko od seznama “enakih besed”: slovenščina in sanskrt sta oddaljena sorodnika, vsak s svojo dolgo in samostojno zgodovino.