SerijaZakon privlačnosti Del 13 / 24

Kybalion kot sistem mentalne preobrazbe: kako se vanj umeščajo metode manifestacije?

Kybalion kot notranje povezan sistem sedmih načel: kako se vanj umeščajo različne manifestacijske metode in kje se primerjava ustavi?

Sedem steklenih perspektiv predstavlja sedem načel Kybaliona kot primerjalno orodje, ne kot dokaz starodavnih ali znanstveno potrjenih kozmičnih zakonov.

Zakaj Kybalion ni le še ena manifestacijska metoda

Afirmacije, vizualizacija, samosugestija, usmerjanje čustev, mentalno predstavljanje želenega izida in načrtovanje ravnanja pogosto nastopajo pod skupno oznako »manifestacija«. Toda te prakse ne trdijo vedno istega. Pri nekaterih je cilj izboljšati pozornost, vedenje ali notranjo naravnanost; drugi avtorji zatrjujejo, da zavest vpliva na sam potek zunanjih dogodkov. Če jih primerjamo zgolj po podobnih besedah, lahko spregledamo prav tisto, kar jih razlikuje.

Kybalion, objavljen leta 1908 pod imenom »Three Initiates«, zahteva drugačno izhodišče. Ne predstavi sedmih povsem neodvisnih vaj, temveč sedem med seboj povezanih načel, ki naj bi sestavljala širši hermetični pogled na resničnost. Že v poglavju o mentalni transmutaciji — zavestni preobrazbi mentalnih stanj — avtorji izrecno omenijo afirmacije, zanikanja in druge postopke šol »mentalne znanosti« ter jih predstavijo kot različne izraze domnevno širše hermetične umetnosti. To je trditev avtorjev *Kybaliona*, ne neodvisno ugotovljeno dejstvo o zgodovinskem izvoru ali učinkovitosti vseh teh metod. [1]

Zato je temeljno vprašanje tega članka drugačno kot pri običajni vzporedni primerjavi: če Kybalion beremo kot povezan notranji sistem, katere manifestacijske prakse lahko razumemo kot delne izraze njegovih idej in kje se takšna razlaga ustavi? Sedem načel ni sedem zaporednih korakov, ki bi jih morali opraviti od prvega do zadnjega. V tem članku jih bomo obravnavali kot povezane predpostavke, ki tvorijo okvir za razlago mentalnega ustvarjanja, spreminjanja stanj, nihanj in vzročnosti.

O zgodovini nastanka knjige in njeni povezavi s staro hermetično tradicijo je THY-REALITY že objavil ločen članek »Sedem hermetičnih načel: Kybalion, stara Hermetika in moderni okultizem«. Tu ne bomo podvajali te razprave. Pomembno pa je vedeti, da je Kybalion moderno delo in da njegovega lastnega predstavljanja starodavne dediščine ne smemo nekritično enačiti z dokazano zgodovino vseh sedmih načel. [1][2]

Sedem povezanih načel: kakšna je njihova skupna logika?

Mentalizem: izhodiščna predstava o resničnosti

Kybalion uči, da je vesolje v svoji temeljni naravi mentalno in da obstaja znotraj uma »Vsega« (The All). To ni zgolj praktična zamisel, da človek z drugačnim odnosom spreminja svoje vedenje. Gre za metafizično tezo o naravi resničnosti kot celote. Prav zato mentalizem v okviru knjige služi kot podlaga za močnejšo trditev: da bi mentalna preobrazba lahko segala onkraj posameznikovega notranjega doživljanja. [1]

Korespondenca: domnevna povezanost ravni

Načelo korespondence predpostavlja podobne zakonitosti na različnih ravneh obstoja. V Kybalionu to ni zgolj opažanje, da naša samopodoba vpliva na naše ravnanje. Takšno psihološko razlago lahko uporabimo kot sodobno analogijo, ne smemo pa je podtakniti kot popoln pomen izvirnega načela. [1]

Vibracija: razlike med stanji

Vibracija je v besedilu razlagalno načelo, po katerem naj bi se pojavi in stanja razlikovali po stopnjah gibanja oziroma vibracije. Na tej podlagi knjiga predstavi možnost spreminjanja mentalnih stanj. Podobno izrazje najdemo že pri Atkinsonu, ki je o miselnih vibracijah pisal pred izidom Kybaliona (1906), pozneje pa tudi pri Abraham-Hicksu in sodobnih avtorjih. Iz rabe iste besede ne sledi, da opisujejo isto merljivo količino ali enak mehanizem. [1][3][4]

Polarnost: osrednji praktični prehod

Polarnost uči, da navidezna nasprotja lahko predstavljajo različni stopnji istega pojava. Pri mentalni transmutaciji ima zato posebno vlogo: avtorji trdijo, da je mogoče mentalno stanje preusmerjati od enega pola k drugemu. Pomemben je izvirni namen — zavestno delovanje na lastno notranje stanje — ne popularni sklep, da zadostuje prisilno ponavljanje pozitivnih izjav. [1]

Ritem: nihanje in domnevna nevtralizacija

Ritem v Kybalionu pomeni zamahovanje, vračanje, cikličnost in nihanje, tudi pri razpoloženju. Knjiga obenem uči o možnosti nevtralizacije njegovega neželenega psihičnega vpliva s pomočjo polarnosti. To je precej natančnejše od enačenja ritma z jutranjo rutino, vsakodnevno afirmacijo ali ponovitvijo vaje. Ponavljanje je lahko lastnost metode; Kybalionov ritem govori predvsem o domnevnem načelu nihanja. [1]

Vzrok in posledica: dejavnost znotraj domnevnega reda

Šesto načelo trdi, da se pojavi ne dogajajo brez vzrokov, in hermetično mojstrstvo predstavi kot premik od pasivnega podleganja okoliščinam k zavestnejšemu povzročanju učinkov. To v sodobni primerjavi odpira koristno vprašanje, ali izbrana metoda vodi do dejanskega dejanja, vendar takšne povezave ne smemo zamenjati za dokaz, da vsaka želja neposredno povzroči zunanji dogodek. [1]

Mentalni spol oziroma dvojni vidik mentalnega ustvarjanja

Sedmo načelo avtorji predstavijo s pojmoma »moški« in »ženski« vidik ter ga v poglavju o mentalnem spolu razložijo s podobama »I« in »Me«: vidikom volje, ki usmerja, in vidikom, ki sprejema vtise ter ustvarja miselne podobe. Avtorji ju predstavljajo kot vidika domnevnega univerzalnega metafizičnega načela; pri razlagi uporabljajo tudi podobe in analogije. Njuna predstavitev ni empiričen dokaz prirojenih psiholoških lastnosti moških in žensk, niti ju ni pravilno prevesti samo v »pobudo in povratno informacijo«. [1]

Sedmerica tako sestavlja notranje povezan nauk: mentalna narava sveta naj bi omogočala mentalno preobrazbo; različne ravni naj bi si ustrezale; stanja naj bi imela »vibracijske« stopnje in pole, se ritmično spreminjala, vstopala v vzročne nize, njihovo ustvarjanje pa naj bi vključevalo dva komplementarna vidika uma. To je rekonstrukcija Kybalionovega sistema, ne znanstvena potrditev njegovih trditev.

Mentalna transmutacija: praktično središče nauka

Tretje poglavje Kybaliona je za ta članek pomembnejše, kot bi sklepali iz samih sedmih naslovov. »Mentalna transmutacija« pomeni spreminjanje notranjih stanj, občutij, lastnosti ali načinov mišljenja v druga stanja. V takšnem pomenu opisuje dejavnost, ki jo je mogoče primerjati z različnimi metodami samosugestije ali mentalnega urjenja. Toda knjiga iz tega izpelje še močnejši sklep: ker naj bi bilo vesolje mentalno, naj bi bilo mogoče prek razvite mentalne umetnosti spreminjati tudi določene zunanje pogoje. [1]

Ti dve trditvi je treba strogo razlikovati. Prva govori o delu z lastnim doživljanjem oziroma mentalnim stanjem. Druga govori o domnevni neposredni moči uma nad zunanjimi okoliščinami in drugimi ljudmi. Ne moremo je potrditi že s tem, da nekdo po afirmacijah postane mirnejši ali lažje opravi razgovor. Prav tako je ne smemo skriti pod ožjo razlago »v resnici gre samo za psihologijo«, saj bi s tem izbrisali pomemben del tega, kar avtorji sami zatrjujejo.

V Kybalionu se praktični del najbolj neposredno poveže s polarnostjo: posameznik naj bi lahko uravnaval in preobražal svoje stanje. Vibracija mu daje avtorsko razlago sprememb, ritem pojasnjuje nihanja, mentalni spol pa avtorsko razumevanje volje in nastajanja predstav. Mentalizem in korespondenca naj bi pojasnila, zakaj bi bile posledice po nauku lahko širše od osebnega počutja; vzrok in posledica pa podaja sliko delovanja znotraj domnevnega reda. Niti sedmerica niti mentalna transmutacija nista dodatna znanstveno potrjena sila. [1]

Pomembna je še zgodovinska smer avtorjeve trditve: Kybalion se predstavi kot širši ključ, s katerim naj bi bilo mogoče razumeti številne tedanje mentalne prakse. Iz tega ne sledi, da so Coué, Goddard ali vsi poznejši učitelji dejansko prevzeli metode iz njega. Neodvisno nastale metode je mogoče po pojmih primerjati s tem sistemom, tudi če med njimi ni dokazane genealoške povezave.

Metode manifestacije znotraj celotnega modela

Ko je notranja logika Kybaliona jasna, postane primerjava uporabnejša. Ne sprašujemo več, katera tehnika je »isto« kot posamezno načelo. Sprašujemo se, katere prvine širšega modela praksa poudari, katere izpusti in v čem se od njega razlikuje. Ena praksa je lahko podobna več načelom; dva sistema lahko uporabljata isti izraz in mu pripisujeta različne pomene.

V spodnji tabeli uporabljamo tri oznake. A pomeni neposredno trditev ali povezavo znotraj samega Kybaliona; B pomeni vsebinsko podobnost, ki jo ugotovimo ob primerjanju različnih besedil; C pomeni našo sodobno razlagalno analogijo. Nobena od oznak sama ne pomeni znanstvene potrditve.

Praksa ali nauk Umeščanje v sistem Vrsta povezave in meja
Afirmacije, zanikanja in »mentalna obravnavanja«, ki jih omenja Kybalion Mentalizem, polarnost, mentalna transmutacija A: avtorji jih umeščajo med formule širše mentalne umetnosti, a jih pogosto označijo za nepopolne oziroma »neznanstvene« po merilih lastnega nauka. To ni neodvisna presoja učinkovitosti. [1]
Couéjeve afirmacije Preusmerjanje notranje naravnanosti, ponavljanje kot metoda B: vsebinska sorodnost s transmutacijo in polarnostjo; ponavljanje samo po sebi ni načelo ritma. [11]
Goddardova vizualizacija in občutek izpolnjene želje Mentalizem; ustvarjanje predstav; primerjalno korespondenca B: podobnost v metafizični vlogi zavesti, brez dokaza neposredne materializacije. [12]
Abraham-Hicksovo čustveno usklajevanje Vibracija, polarnost, spreminjanje občutenega stanja B: sorodna avtorska govorica, ne skupna izmerjena »frekvenca«. [4][14]
Silvove vaje Pozornost, sproščanje, mentalno predstavljanje B/C: primerljiv poseg v notranje stanje; ne pomeni potrditve širših trditev metode. [5]
PSYCH-K Trditve o preoblikovanju prepričanj B/C: analogija s transmutacijo; mišično testiranje in »Balance« terjata neodvisno preverbo. [6][16]
Sethove verjetne resničnosti in Zelandov Transurfing Mentalizem, različne ravni oziroma različice resničnosti B: metafizične podobnosti, a tudi lastne trditve in pomembna odstopanja. [7][8][15]
Izbrane rabe DFP Prevladujoča notranja naravnanost, metafora frekvence C: primerjalna analogija; nepovezanih rab DFP ne združujemo v eno doktrino. [9]
Izvedbene namere in načrtovana dejanja Vzročnost prek vedenja in okoliščin C: sodobna primerjava, ne potrditev kozmologije Kybaliona. [10]

Najpomembnejši rezultat tabele ni razglasitev vseh metod za dele iste šole. Je ugotovitev, da Kybalion ponuja celovit avtorski model, ki ga je mogoče uporabiti pri primerjalnem branju. Metode so lahko delni pojmovni ustrezniki — ne nujno njegove zgodovinske podvrste, še manj pa potrjene izvedbe iste kozmične zakonitosti.

Kaj v praksi lahko opazujemo — in česa ne moremo sklepati

Če nekdo z rednim mentalnim urjenjem jasneje opredeli cilj, si lažje predstavlja nalogo, bolj premišljeno izbere naslednji korak in vztraja pri pomembnem opravilu, imamo na voljo razumljive možne povezave med mislijo, čustvi, ravnanjem in posledico. To ne zahteva predpostavke, da imajo misli merljivo »kozmično frekvenco«. Prav tako ne dokazuje, da je izid nastal zaradi enega samega mentalnega vzroka.

Sodobne raziskave izvedbenih namer na primer preučujejo konkretne načrte vrste »če nastopi položaj X, bom storil Y«. Metaanaliza Gollwitzerja in Sheerana (2006) je pri obravnavanem sklopu študij poročala o pomembnem povprečnem učinku te strategije na doseganje ciljev (d = 0,65). To je dokaz v določenem raziskovalnem okviru samoregulacije, ne dokaz mentalizma, korespondence ali zunanje materializacije želja. [10]

Tudi afirmacije niso samodejno koristne vsem. V raziskavi Wood, Perunovic in Lee (2009) so določene pozitivne izjave pri udeležencih z nizko samopodobo v preizkušenih razmerah lahko poslabšale trenutno počutje. Iz tega ne sledi, da so vse oblike samosugestije nekoristne, pač pa da je treba obravnavati konkretno prakso, njene pogoje in učinke, ne zgolj njene podobnosti z načelom polarnosti. [13]

Metafizično možnost, da bi zavest vplivala na zunanje dogodke na način, ki še ni pojasnjen, lahko obravnavamo kot odprto hipotezo, vendar je takrat pošteno povedati, kakšen dokaz bi jo lahko ločil od naključja, spremembe vedenja, vpliva drugih ljudi ali selektivnega spomina. Odsotnost dokaza sama ne potrjuje neresničnosti — prav tako pa še ne potrjuje resničnosti hipoteze. Naš namen ni vnaprej zapreti vprašanja, ampak ga pravilno postaviti.

Coué, Goddard in Abraham-Hicks: različni poudarki iste primerjalne sheme

Pri Couéju je osrednji praktični element samosugestija, zlasti ponavljanje stavka, ki naj bi spreminjal notranjo naravnanost. To lahko primerjamo s transmutacijo stanj in polarnostjo, vendar Couéjeve metode ne smemo kar razglasiti za izvedbo vseh sedmih načel. Ponavljanje je značilnost vaje, ne dokaz Kybalionovega ritma. [11]

Neville Goddard zavesti, domišljiji in občutku že izpolnjene želje pripisuje močnejšo ustvarjalno vlogo. Zato je vsebinsko bližji metafizični predpostavki mentalizma in Kybalionovemu govoru o nastajanju mentalnih podob. Toda njegova trditev o zvezi med predpostavko in zunanjim svetom ni zgolj opis povečane samozavesti. Če jo skrčimo na spremembo vedenja, izgubimo del nauka; če jo sprejmemo kot dokazano, presežemo razpoložljivo dokazno osnovo. [12]

Abraham-Hicks govori o čustvenih stanjih in »vibracijski« usklajenosti. Primerjava z vibracijo, polarnostjo in spremembami razpoloženja je smiselna na ravni izrazja in avtorjevega nauka. Ni pa upravičeno iz tega sklepati, da obstaja znanstveno potrjena skupna fizikalna frekvenca vseh opisanih stanj ali da pozitivno čustvo zanesljivo povzroči želeni dogodek. [4][14]

Prav v teh razlikah je vrednost celovitega modela: razkrije lahko, katere plasti mentalne transmutacije različni avtorji poudarjajo, ne da bi njihove trditve zlili v eno povsem enako teorijo.

Silva, PSYCH-K, Seth, Zeland in DFP: meje umestitve

Silvova metoda uči postopke sproščanja, usmerjanja pozornosti in mentalnega predstavljanja. Takšno prakso je mogoče primerjati z zavestnim oblikovanjem notranjih stanj. Toda ta podobnost ne potrjuje vseh razlag o načinu delovanja ali dosegljivih izidih, ki jih lahko pripisujejo njeni zagovorniki. [5]

PSYCH-K govori o spreminjanju prepričanj in opisuje postopke, med katerimi so mišično testiranje ter tako imenovani »Balance«. Namen spreminjanja prepričanj je primerljiv z idejo transmutacije; to pa nikakor ni samostojen dokaz veljavnosti mišičnega testiranja ali predpostavk o podzavesti, kot jih opisuje organizacija. [6][16]

Sethov nauk in Zelandov Transurfing uporabljata širše metafizične predpostavke o verjetnih oziroma alternativnih različicah resničnosti. Mentalizem in korespondenca sta tu zanimivi primerjalni kategoriji, vendar oba sistema ohranjata lastne pojme, mehanizme in zatrjevane možnosti. Ne moremo ju brez ostanka podrediti Kybalionu ali dokazati njunih trditev s tem, da se deloma pojmovno ujemata. [7][8][15]

Pri Dominant Frequency Projection (DFP) moramo biti še posebno previdni, saj se izraz pojavlja v različnih, med seboj ne nujno povezanih rabah. Kadar »frekvenca« pomeni prispodobo prevladujoče pozornosti, prepričanj ali navad, jo lahko analitično primerjamo s pojmom vibracije. Iz te primerjave pa ne nastane nova potrjena sila ali enoten avtorski sistem. Razlike med rabami so podrobneje opisane v članku Dominant Frequency Projection: novo odkritje ali novo ime starejših procesov?. [9]

S temi primeri postane razvidno, da različne metode ne zajemajo istega obsega: nekatere so postopki za delo z notranjim stanjem, druge so širši metafizični nauki, tretje pa izrazje, ki ga lahko uporablja več nepovezanih avtorjev. Kybalion je lahko primerjalni notranji model, ne pa merilo, ki bi vse njihove posebnosti izbrisalo.

En primer: kako bi model uporabili brez obljube izida?

Predstavljajmo si človeka, ki želi zamenjati službo. Ne dobi nobenega zagotovila, da bo uspel. Lahko pa uporabi različne prakse za urejanje svojega odnosa do cilja. V okviru sodobne interpretacije Kybaliona bi začel pri mentalizmu, torej pri vprašanju, kakšno vlogo daje svojim mislim in predstavam. Korespondenca bi ga spodbudila k preverjanju domnevne povezave med notranjo samopodobo in ravnanjem. Vibracija bi bila v izvirnem avtorskem jeziku razlaga spreminjanja mentalnih stanj, v sodobnem opisu pa največ previdna metafora — ne izmerjeni signal, s katerim neposredno premika svet. [1]

Pri polarnosti bi opazoval, ali se lahko od popolne nemoči premakne k realističnejšemu občutku možnosti. Pri ritmu bi upošteval, da se razpoloženje in zagon spreminjata; tu ne gre zgolj za urnik vaj, temveč za vprašanje, kako se odzove na njihovo nihanje. Vzrok in posledica bi ga usmerila k temu, kar dejansko počne: pripravi življenjepis, izpopolnjuje znanje, se prijavi na razpis in spremlja odzive. Mentalni spol bi po izvirni metafori povezoval voljo, ki usmerja, ter ustvarjanje in oblikovanje mentalnih podob. To ne predpostavlja prirojenih lastnosti katerega koli biološkega spola. [1]

Preverljiv izvedbeni načrt bi bil na primer: »Če bo v sredo ob 18. uri čas za pripravo prijave, bom izbral dva oglasa in dokončal eno prijavo.« Tak korak je mogoče opazovati in spremljati. Če človek pozneje najde novo zaposlitev, pa tega ne smemo samodejno pripisati »vibraciji«. Če je ne najde, prav tako ne smemo sklepati, da je napačno mislil. Na izid vplivajo tudi delodajalci, zdravstvene in družbene razmere, diskriminacija, naključje in razmere na trgu dela. [10]

Praktični primer je torej analitična uporaba sedmerice, ne izvirni sedemstopenjski ritual iz Kybaliona in ne obljuba rezultata. Omogoča, da lažje razločimo delo z notranjim stanjem od dejanskega delovanja in domnevnega neposrednega metafizičnega učinka.

Tri ravni presoje: izvirni nauk, uporabnost in dokazni mehanizem

Prva raven je razlaga nauka. Vprašamo, kaj avtorji dejansko trdijo. Kybalion ima izrazito metafizično jedro in ne uči zgolj vsakodnevne motivacije. Goddard, Abraham-Hicks ali Zeland prav tako ne predstavljajo samo preprostih nasvetov o boljših navadah. Najprej jih moramo razumeti pod njihovimi lastnimi pogoji. [1][4][8][12]

Druga raven je presoja posamezne prakse. Sprašujemo se, ali afirmacija, vizualizacija, sprostitev ali izvedbena namera v konkretnih okoliščinah prinese opaženo spremembo. Vaja lahko koristi, škodi ali nima opaznega učinka; to je vprašanje za ustrezno raziskavo, ne za podobnost izrazov. [10][13]

Tretja raven je presoja pojasnitve. Če oseba po spremembi mišljenja doseže cilj, lahko razmišljamo o različnih vzročnih poteh: boljšem načrtovanju, večji vztrajnosti, socialnih okoliščinah, sreči ali drugih dejavnikih. Da bi dokazali neposredno zunanje delovanje mentalne sile, bi potrebovali dodatno, neodvisno preverjanje, ki te možnosti razlikuje. Uporabnost vaje in resničnost njenega domnevnega mehanizma nista ista stvar.

Takšna presoja ne zahteva, da metafizične hipoteze vnaprej razglasimo za nemogoče. Zahteva pa, da jih označimo kot hipoteze, dokler zanje nimamo ustrezne preverbe. Podobno se zgodovinsko vprašanje, ali neka metoda izhaja iz Kybaliona, ne razreši samo s pojmovnim ujemanjem. Gre za različna vprašanja in potrebujejo različne vrste dokazov.

Sklep: celovit sistem, delne podobnosti, odprte meje

Kybalion sedmih načel ne predstavlja le kot priročnega nabora oznak za tuje metode. Gradi povezan pogled, v katerem naj bi bila mentalna narava resničnosti temelj, mentalna transmutacija pa praktična umetnost spreminjanja stanj in, po avtorjevi trditvi, tudi določenih zunanjih pogojev. V tem notranjem smislu lahko posamezne afirmacijske, vizualizacijske in druge metode razumemo kot delne izraze ali sorodne načine dela z mislimi, predstavami in občutji. [1]

Toda pojmovna umestitev ni isto kot zgodovinski izvor, osebna uporabnost ali potrjen skupni vzročni mehanizem. Nekatere metode uporabljajo le del podobnih idej, nekatere jim dajejo drugačen pomen, druge pa dodajajo lastne trditve o stvarnosti. Celovit pogled nam pomaga bolje razumeti sorodnosti in razlike, ne pa izbrisati njihovega pomena.

Zato je najnatančnejši sklep dvojni: Kybalion je vredno brati kot notranje povezan avtorski sistem mentalne preobrazbe, ne zgolj kot sedem ločenih primerjalnih etiket. Obenem nobena primerjalna tabela sama ne dokazuje, da vse manifestacijske metode delujejo po istem zakonu. Prav razlikovanje med notranjo logiko nauka, prakso in dokazom omogoča resno, odprto in pošteno raziskovanje manifestacije.

Viri in nadaljnje branje

  1. Three Initiates. The Kybalion (celotno primarno besedilo, posebej poglavje II). Project Gutenberg. vir Vir
  2. THY-REALITY. »Sedem hermetičnih načel: Kybalion, stara Hermetika in moderni okultizem.« Objavljeni ločeni članek, namenjen zgodovinski obravnavi; tukaj se nanj sklicujemo brez ponavljanja zgodovinske razprave. vir Vir 1 Vir 2
  3. Atkinson, William Walker. Thought Vibration; or, the Law of Attraction in the Thought World (primarni avtorski opis miselnih vibracij; ne znanstvena validacija). vir Vir
  4. Abraham-Hicks Publications. About Abraham (uradna predstavitev trditev nauka). vir Vir
  5. The Silva Method. The Silva Techniques (uradni opis vaj in terminologije). vir Vir
  6. PSYCH-K Centre International. Originator of PSYCH-K (uradna predstavitev sistema in njegovih trditev). vir Vir
  7. Seth Center. Glossary of Terms (organizacijski opis pojmov verjetnih resničnosti in prepričanj; ni celoten prvotisk). vir Vir
  8. Vadim Zeland. Принципы Трансерфинга (uradna avtorjeva predstavitev konceptov; trditve niso neodvisno potrjene). vir Vir
  9. Leslie Laryea. »Dominant Frequency Projection: A Practical Guide to Internal Coherence« (avtorska razlaga metaforičnega pojma; druge rabe DFP so popisane v članku Dominant Frequency Projection: novo odkritje ali novo ime starejših procesov?). vir Vir
  10. Gollwitzer, Peter M., in Sheeran, Paschal. »Implementation Intentions and Goal Achievement: A Meta-analysis of Effects and Processes.« Advances in Experimental Social Psychology 38 (2006), 69–119. vir (dokazi o samoregulaciji, ne o Kybalionu). Vir
  11. Coué, Émile. Self Mastery Through Conscious Autosuggestion, angleški prevod iz leta 1922. Project Gutenberg, predvsem navodila za ponavljanje. vir (primarno besedilo, zgodovinske trditve niso avtomatično potrjene). Vir
  12. Goddard, Neville. Feeling Is the Secret (1944), ponatis besedila na arhivskem spletišču, poglavje 1. vir (besedilni prepis, ne preverjen faksimile prve izdaje). Vir
  13. Wood, Joanne V., W. Q. Elaine Perunovic in John W. Lee (2009). »Positive Self-Statements: Power for Some, Peril for Others.« Psychological Science, 20(7), 860–866. vir (omejen zaključek iz dveh poskusov). Vir
  14. Abraham-Hicks Publications. »Emotional Guidance Scale«, odlomek iz Ask and It Is Given. vir (avtorski metafizični opis, ni empirična študija). Vir
  15. Vadim Zeland. »Шелест утренних звезд«, javno dostopen odlomek avtorjevega besedila o zunanji nameri. vir (samopis sistema, ne njegova znanstvena potrditev). Vir
  16. PSYCH-K Centre International. »Basic Workshop«. vir (uradni opis mišičnega testiranja in Balance; neodvisna veljavnost testa ni izkazana s tem opisom). Raziskovalna opomba: Raziskovalni pregled primerja neposredno dostopne izvirne odlomke, avtorsko-organizacijske opise in relevantne znanstvene povzetke. Izvorne knjižne izdaje vseh predstavljenih sistemov niso bile v celoti ponovno prebrane; iz organizacijskih opisov ni mogoče sklepati o učinkovitosti njihovih metod. Primerjalni zaključki so analitični, ne dokaz ene univerzalne zakonitosti. Vir

Viri in opombe: Pri viru [1] so za to razlago posebej pomembna poglavja II, III, IX–XV; elektronski prepis Project Gutenberg vsebuje poznejšo izdajo (1912), prva izdaja knjige pa je izšla leta 1908. Različico prepisa in leto prve izdaje moramo razlikovati. Viri organizacij ali avtorjev pričajo o tem, kaj sami trdijo, ne o učinkovitosti. Avtorstva Kybaliona ne razrešujemo na osnovi podobnosti naukov.