Prajñāpāramitā in razvoj praznine — kako se je zgodnji nauk o ne-jazu razširil v trditev, da so vsi pojavi prazni lastnega bistva?

Kaj pomeni Prajñāpāramitā?

Sanskrtsko: prajñā — modrost oziroma razločujoče spoznanje, pāramitā — popolnost, dovršitev. Torej Popolnost modrosti. Toda modrost tu ne pomeni: veliko podatkov, veliko prebranih knjig, ali sposobnost zmagati v filozofski razpravi. Pomeni uvid, ki ne reificira pojavov. Bodhisattva se ne sme oklepati: sebe, drugih, poti, dosežka, budovstva, niti same modrosti kot neke trdne stvari. To je eden najradikalnejših elementov Prajñāpāramitā literature.

Prajñāpāramitā ni ena sutra. Prajñāpāramitā ni naslov ene same knjige, temveč velika družina mahajanskih besedil. Sem sodijo različne obsežne in kratke kompozicije: Aṣṭasāhasrikā Prajñāpāramitā, večje različice z 18.000, 25.000 in 100.000 vrsticami, Vajracchedikā Prajñāpāramitā — Diamantna sutra, Prajñāpāramitāhṛdaya — Srčna sutra, in številna druga besedila. Zato ne obstaja: en trenutek, ko je nekdo napisal Prajñāpāramitā. Korpus je rasel, se širil, se krajšal, se prevajal, in se redakcijsko spreminjal skozi stoletja.

Kako zgodnja je?

Tu imamo izjemno pomemben rokopisni dokaz. Gāndhārski rokopis na brezovem lubju vsebuje Prajñāpāramitā besedilo, ki je zelo blizu predhodniku poznejše Aṣṭasāhasrike. Radiokarbonska analiza ga z visoko verjetnostjo umešča med 47 in 147 n. št. Falk in Karashima na podlagi besedila sklepata, da je Prajñāpāramitā tradicija, sorodna Lokakṣemovi poznejši kitajski različici, obstajala že: v drugi polovici 1. stoletja n. št. Rokopis pa je lahko celo kopija starejšega predhodnika. To je zelo pomembno. Prajñāpāramitā je zato: eden najzgodnejših materialno izpričanih mahajanskih tekstualnih tokov.

Toda Aṣṭasāhasrikā ni zamrznjena prvotna knjiga. Tudi tu moramo biti previdni. Današnja sanskrtska Aṣṭasāhasrikā Prajñāpāramitā je rezultat: dolge besedilne zgodovine. Že starejše filološke raziskave so pokazale, da je besedilo dobivalo dodatke in spremembe skozi čas. Gāndhārski rokopis je zato bolje razumeti kot zgodnjega sorodnika oziroma predhodnika tekstualne družine ne kot identično kopijo današnje sanskrtske Aṣṭasāhasrike.

Kaj je bilo pred mahajansko praznino?

Najprej anattā — ne-jaz. V zgodnjem budizmu smo že videli, da oblika ni jaz, občutek ni jaz, zaznava ni jaz, oblikovanja niso jaz in zavest ni jaz. Zakaj? Ker so minljivi, pogojeni, podvrženi spremembi, in niso popolnoma pod našim nadzorom. To je ena temeljnih zgodnjih analiz.

Anattā ni samo trditev »človek nima duše«. To bi bilo preozko. Zgodnji budizem ne odstrani enega jaza zato, da bi nato našel: pravi skriti jaz za njim. Osebo analizira kot procese, agregate, čutna področja, pogojene dogodke. Problem je identifikacija. To je moje. To sem jaz. To je moj jaz. Anattā razgrajuje prav to.

Drugi veliki temelj je odvisno nastajanje. Paṭiccasamuppāda. Pojavi nastajajo zaradi pogojev: ko so določeni pogoji prisotni, nastanejo določeni pojavi; ko pogoji prenehajo, lahko preneha tudi njihov rezultat. To pomeni, da budistična analiza že zelo zgodaj razume svet kot pogojen in relacijski proces. To bo pozneje postalo izjemno pomembno za razumevanje praznine.

Toda ne smemo prehitro narediti enačbe. Kasnejša Madhyamaka bo zelo jasno povezala: odvisno nastajanje in praznino. Toda če bi to popolnoma razvito enačbo preprosto položili nazaj v najzgodnejše Nikāye ali najzgodnejšo Prajñāpāramitā, bi zgodovino preveč poravnali. Pravilneje je reči: zgodnji nauk o pogojenosti daje pomembno konceptualno ozadje. Prajñāpāramitā praznino razširi. Madhyamaka pa bo to razmerje pozneje: filozofsko sistematizirala.

Suññatā obstaja že v zgodnjih suttah. Da. Kot smo že videli: MN 121 Cūḷasuññata Sutta in MN 122 Mahāsuññata Sutta uporabljata pojem: suññatā. Zato trditev: »mahajana je izumila praznino« ni pravilna. Toda zgodnja uporaba praznine ni preprosto enaka poznejši Prajñāpāramitā.

MN 121 — prazno česa? V MN 121 je praznina zelo konkretna. Neko področje je lahko: prazno določene prisotnosti. Na primer: ni vasi, ni ljudi, ni neke motnje. Toda še vedno je prisotno: nekaj drugega. Meditativna praksa nato postopoma opušča vedno več vsebin. Praznina je tukaj tesno povezana z odsotnostjo določenega pojava in s subtilizacijo meditativne izkušnje. To ni še ista tekstualna funkcija kot v Prajñāpāramiti.

Zato anattā in śūnyatā nista sinonima

Povezana sta. Vendar nista zamenljiva. Anattā v zgodnjem budizmu predvsem razgrajuje: identifikacijo s sebstvom. Prajñāpāramitā pa praznino začne uporabljati mnogo širše pri agregatih, dharmāh, bodhisattvi, budovstvu, dosežku, poti, modrosti. Prav tu se pokaže pomemben razvoj.

Zgodnja Prajñāpāramitā in pet agregatov. Lokakṣemova zgodnja kitajska različica Prajñāpāramite že vsebuje gledanje na pet agregatov z vidika: praznine. Sodobna raziskava njenega jezika kaže, da je retorika praznine že pomemben element te zgodnje tekstualne plasti. Torej ne gre več samo za vprašanje: »Je kateri agregat jaz?« Pojavi se širše vprašanje: Kako sploh razumeti status samih agregatov?

Toda tu moramo paziti na svabhāvo. V poznejši indijski budistični filozofiji bo osrednji izraz: svabhāva. Približno: lastna narava, obstoj iz sebe, samostojno bistvo. Madhyamaka bo praznino zelo jasno razlagala kot odsotnost svabhāve. Toda tega natančno oblikovanega poznejšega filozofskega modela ne smemo avtomatično pripisati vsakemu najzgodnejšemu Prajñāpāramitā odlomku.

Torej kaj bomo rekli? Da zgodnja Prajñāpāramitā: radikalizira nereifikacijo, opisuje pojave in agregate kot prazne, ruši njihovo fiksiranje, in zavrača njihovo jemanje kot trdnih temeljev. Poznejša Madhyamaka bo to logiko izrazila mnogo bolj sistematično z jezikom: svabhāve. Tako ohranimo: kontinuiteto brez projekcije poznejšega sistema nazaj v zgodnejšo plast.

Zakaj so tudi dharme problem?

Predstavljajmo si zgodnjo analizo: oseba ni trajni jaz. Sestavljena je iz agregatov, čutnih procesov, mentalnih dejavnikov. Toda tu se lahko pojavi novo oklepanje. Morda ni trajnega človeka. Toda kaj če rečemo: osnovni elementi analize sami obstajajo popolnoma trdno? Prajñāpāramitā napade tudi: to možnost.

Ne samo oseba, tudi njeni analitični deli niso zadnji metafizični temelj. To je eden najpomembnejših premikov. Budistične kategorije so uporabne. Agregati pomagajo razgraditi: jaz. Čutna področja pomagajo analizirati: izkušnjo. Toda Prajñāpāramitā opozori: ne spremeni teh orodij analize v nove substance. To je zelo radikalna poteza.

Orodje lahko postane novo oklepanje. Najprej rečemo: ni trajnega jaza. Nato se lahko začnemo oklepati: »resnično obstaja samo pet agregatov.« Prajñāpāramitā odreže tudi ta korak. Ne zato, ker agregati: nikoli ne delujejo. Ampak zato, ker ne smejo postati: nov metafizični absolut.

Kočija ponovno pomaga. Spomnimo se kočije. Ni zgolj kolo, os ali jarem. Ni pa niti neka skrivnostna substanca poleg svojih delov. Ime: kočija uporabljamo za določeno sestavo, funkcijo in odnos delov. To je dober uvod v razmišljanje: odvisno in konvencionalno označujemo stvari. Toda kasnejša mahajanska analiza gre še dlje. Tudi deli nimajo popolnoma neodvisnega statusa.

Ali potem nič ne obstaja?

Ne. To bi bil nihilizem. Pojavi učinkujejo: bolečina boli, ogenj opeče, hrana nasiti, besede ranijo in dejanja imajo posledice. Budistična praznina zato ni trditev, da ničesar ni. Problem je kako stvari obstajajo, ne ali se sploh pojavljajo.

Praznina ni neka skrita absolutna snov. To je enako pomembno. Praznina ni eter, energija, kozmična zavest, Brahman, prostor za pojavi ali absolutna snov. Če bi iz praznine naredili: najbolj resnično stvar v vesolju, bi ponovno naredili prav tisto, proti čemur je bila kritika usmerjena: reifikacijo.

Zakaj je to pomembno za bodhisattvo?

Ker bodhisattva lahko ustvari zelo subtilen novi jaz. Jaz rešujem bitja. Jaz nabiram zasluge. Jaz razvijam pāramite. Jaz bom postal Buda. Tako se duhovna praksa spremeni v projekt identitete. Prajñāpāramitā poskuša odstraniti tudi: to.

Radodarnost brez trikotnika oklepanja. Bodhisattva daje. Toda ne sme se trdno oprijeti: darovalca, prejemnika, darila. To ne pomeni: nihče ničesar ne da. Pomeni dejanje se izvrši brez gradnje metafizičnega in egoističnega trikotnika: jaz – ti – moja zasluga.

Tukaj se modrost poveže s sočutjem. Bodhisattva ne uporablja praznine za umik od drugih. Uporablja jo za neegoistično delovanje. Če ne utrjuje: sebe kot rešitelja, drugega kot fiksne žrtve, in dejanja kot svoje večne zasluge, lahko pomoč postane manj posesivna. To je eden od razlogov, zakaj Prajñāpāramitā tako močno poveže: modrost in bodhisattvino pot.

Diamantna sutra bo to izostrila. Pozneje bomo videli znameniti paradoks: bodhisattva naj vodi nešteta bitja proti osvoboditvi, vendar naj se ne oklepa pojma: bitje. To zveni protislovno. Toda prav namen je razbiti reifikacijo brez razbitja: sočutnega delovanja.

Prazna je lahko tudi sama pot. To je naslednja radikalna poteza. Človek se lahko oklepa: Bude, Dhamme, nirvāṇe, poti, pāramit, praznine. Prajñāpāramitā ruši tudi: duhovne predmete oklepanja. Tako postane zelo blizu logiki, ki smo jo že srečali pri splavu iz MN 22. Dhamma je potrebna. Toda je ne nosiš na glavi, ko opravi svojo funkcijo.

Kontinuiteta brez identitete

To je dobra formula za odnos do zgodnjega budizma. Prajñāpāramitā ni MN 22 z novim naslovom niti MN 121 v sanskrtu. Toda uporablja in radikalizira motive, ki imajo starejše vzporednice: ne-oklepanje, ne-jaz, pogojenost, praznino, instrumentalno funkcijo nauka. Gre za kontinuiteto in transformacijo hkrati.

Kaj pa nirvāṇa? Tudi nirvāṇe ni dobro reificirati. Praktikant lahko začne misliti: »tam obstaja absolutna večna stvar, imenovana nirvāṇa, ki jo bom nekoč posedoval.« Mahajanska praznina bo tudi takšno predstavo: problematizirala. Ne zato, ker bi osvoboditev postala nesmiselna. Ampak zato, ker se tudi osvoboditev ne sme spremeniti v nov predmet metafizičnega posedovanja.

To pripravlja teren za Madhyamako. Kasneje bo Nāgārjuna sistematično analiziral: nastajanje, vzročnost, gibanje, čas, jaz, nirvāṇo, same budistične kategorije. In pokazal: če jim pripišemo neodvisno lastno naravo, nastanejo protislovja. Tam bo povezava med odvisnim nastajanjem in praznino postala filozofsko eksplicitna. Toda tega ne bomo avtomatično brali nazaj v vsak Prajñāpāramitā odlomek.

Prajñāpāramitā ni Madhyamaka v obliki sutre

To je pomembna varovalka. Prajñāpāramitā je sutrska literatura. Poetična. Paradoksalna. Religiozna. Meditativna. Ritualna. Polemika in hvalnica. Madhyamaka pa je poznejša: filozofska sistematizacija. Med njima je močna zgodovinska in konceptualna povezava. Nista pa: isto besedilo v dveh oblikah.

Tudi zgodnja Prajñāpāramitā se razvija od znotraj. Novejše raziskave zgodnjih kitajskih in gāndhārskih različic kažejo, da niti znotraj najzgodnejšega korpusa ni nujno obstajala ena popolnoma izdelana teorija praznine od prvega stavka naprej. Pojmovni poudarki se razvijajo tudi: znotraj same tekstualne tradicije. To je pomembna lekcija. Mahajana ni samo: razvoj po zgodnjem budizmu. Tudi posamezne mahajanske tradicije imajo: svojo notranjo zgodovino razvoja.

Subhūti. Pomemben govorec v Prajñāpāramitā literaturi je Subhūti. To je zanimivo. Ni nov izmišljeni mahajanski bodhisattva. Je učenec iz starejšega Budovega sveta. Nova literatura torej vzame: stare like, stara prizorišča, staro formulo sutre, in jim da: novo doktrinarno vlogo.

To je značilen način razvoja mahajane. Staro ni nujno zavrženo, temveč reinterpretirano. Subhūti postane veliki glas Prajñāpāramite. Śāriputra bo v Srčni sutri poslušal Avalokiteśvaro. Budistični svet Nikāy in Āgam je še vedno: prisoten. Toda njegova notranja hierarhija se spremeni.

Paradoksalni jezik. Prajñāpāramitā pogosto govori na način, ki namerno destabilizira pojem. Nekaj je imenovano X, vendar se ne sme prijeti kot resnično neodvisni X, in prav zato se konvencionalno imenuje X. Tak jezik ni: slabo pisanje. Je metoda. Namen je uporabi pojem, vendar ga ne zamrzni.

To bo ključno za Diamantno sutro. Diamantna sutra bo skoraj sistematično: rezala skozi pojme. Bodhisattva. Bitje. Zasluga. Dharma. Buda. Popolnost. Prav zaradi tega se imenuje: Vajracchedikā — nekaj, kar reže kakor diamant.

Srčna sutra bo naredila drugo stvar. Srčna sutra bo ogromno Prajñāpāramitā tradicijo: stisnila. Oblika je praznina. Praznina je oblika. Ni očesa, ušesa, nosu, jezika, štirih plemenitih resnic ali dosežka. Če ta stavek beremo brez celotnega ozadja, zveni: nihilistično. Zato mora priti: po tem članku, ne pred njim.

»Ni štirih plemenitih resnic« ne pomeni »Buda se je motil«. Pomen je tudi budistične analitične kategorije ne smejo postati: samostojne metafizične stvari. Dukkha. Izvor. Prenehanje. Pot. So: ključni praktični okvirji. Toda niso: absolutne substance.

To je izredno radikalen odnos do lastnega nauka. Budizem s tem reče nekaj nenavadnega: uporabi nauk. Zelo resno. Toda ne spremeni ga v predmet oklepanja. To je eden najbolj zanimivih mostov med zgodnjim splavom Dhamme in mahajansko Prajñāpāramito.

Ali praznina uniči karmo? Ne. Če bi praznina pomenila: nič nima posledic, bi bila v konfliktu z osnovno budistično prakso. Toda pogojenost pomeni prav: stvari vplivajo druga na drugo. Dejanje spremeni pogoje. Navada spremeni um. Meditacija spremeni zaznavanje. Etika spremeni posledice. Če bi bile stvari popolnoma fiksne in samostojne: sprememba sploh ne bi bila mogoča.

Prav praznost omogoča spremembo. To bo pozneje postalo zelo pomemben argument. Če bi imel človek nespremenljivo bistvo: jezen človek, ki obstaja po lastni fiksni naravi, ne bi mogel prenehati biti jezen. Če bi bila nevednost: nespremenljiva substanca, ne bi bilo prebujenja. Prav zato odsotnost fiksne samostojne narave ni: grožnja osvoboditvi. Je lahko: pogoj njene možnosti.

Toda pazimo: to je že bolj sistematična filozofska razlaga. Takšna formulacija je posebej jasna pri Madhyamaki. V Prajñāpāramiti imamo predvsem: tekstualno prakso nereifikacije, praznosti, neprijemanja. Zato bomo vedno ločili: sutrski jezik od poznejše filozofske razlage sutre.

Praznina in dve resnici. Poznejša Madhyamaka bo sistematizirala razlikovanje: konvencionalne resnice in končne resnice. Konvencionalno govorimo: oseba, skodelica, karma, pot, Buda. Končna analiza ne najde: neodvisnega bistva teh pojavov. Toda ta popolnoma izdelani model dveh resnic ne bomo preprosto pripisali najzgodnejši Prajñāpāramiti. Tudi to je poznejša sistematizacija.

Kaj se je torej zgodilo? Najvarnejši zgodovinski zemljevid je zgodnji budizem razvije: ne-jaz, pogojenost, ne-oklepanje, in več načinov govora o praznini. Različne budistične analitične tradicije nato: sistemizirajo dharme. Zgodnja Prajñāpāramitā začne: radikalneje uporabljati praznino tudi za te analitične elemente, za bodhisattvino pot in za sam duhovni dosežek. Pozneje Madhyamaka to: filozofsko sistematizira skozi problem lastne narave. To ni ena ravna črta, ampak zgodovinsko sorodna mreža razvoja.

Zakaj je Prajñāpāramitā tako pomembna? Ker skoraj sistematično odstranjuje: varno mesto za oklepanje. Ne oklepaj se: jaza. Ne oklepaj se: agregatov. Ne oklepaj se: poti. Ne oklepaj se: budovstva. Ne oklepaj se: zasluge. Ne oklepaj se: praznine. Ne oklepaj se niti: modrosti, ki razume ne-oklepanje. To je njena velika radikalnost.

Zakaj »popolnost modrosti«? Ker modrost ni samo: poznati pravilen nauk. Popolna modrost je ne narediti niti iz pravilnega nauka novega predmeta identitete. »Jaz razumem praznino.« »Moj pogled je končni.« »Jaz sem naprednejši.« Tudi to je lahko: oklepanje. Prajñāpāramitā obrne svoj nož tudi: proti lastnemu uporabniku.

Zato praznina sama ne sme postati pogled. Ta ideja bo pozneje zelo jasno formulirana pri Nāgārjuni. Toda že logika Prajñāpāramite je če iz praznine narediš absolutno stvar, si zgrešil njeno funkcijo. Praznina ni nova metafizična destinacija, temveč kritika reifikacije.

Zaključek

Prajñāpāramitā ne začne iz nič. Pred njo imamo: anattā, minljivost, odvisno nastajanje, zgodnje suññatā prakse, ne-oklepanje nauka. Toda njen razvoj ni mogoče skrčiti na preprosto formulo: anattā se je spremenila v śūnyatā. Natančneje: Prajñāpāramitā vzame širši budistični problem oklepanja in ga radikalizira. Vprašanje ni več samo: »Kje je trajni jaz?« Ampak vse bolj: »Česa se še vedno oprijemamo kot neodvisno trdnega?« Osebe? Agregatov? Dharm? Poti? Nirvāṇe? Budovstva? Praznine same? Odgovor Prajñāpāramite je ne naredi iz ničesar zadnjega predmeta oklepanja. Poznejša Madhyamaka bo to izrazila v natančnejšem filozofskem jeziku: pojavi so prazni: neodvisne lastne narave. Toda Prajñāpāramitā je veliki tekstualni laboratorij, v katerem ta način mišljenja postane osrednja modrost bodhisattve. Iz njega bosta nastali dve najbolj slavni kratki obliki:

Diamantna sutra in Srčna sutra. Pred njima pa zdaj poznamo njihov svet. S tem je prehod v mahajansko Prajñāpāramitā okolje zaokrožen. Naslednja obravnava se zato usmeri k eni najbolj prepoznavnih kratkih oblik te tradicije: Srčni sutri.

Viri in literatura

Primarna besedila in referenčne izdaje

• 84000: The Perfection of Wisdom in Eight Thousand Lines (Toh 12).
• SuttaCentral: MN 121, MN 122 in MN 22.

Raziskovalna in preveritvena literatura

• Falk, Harry, and Seishi Karashima. “A First-Century Prajñāpāramitā Manuscript from Gandhāra – parivarta 1.” Annual Report of the International Research Institute for Advanced Buddhology 15 (2012): 19–61.
• Conze, Edward. “The Composition of the Aṣṭasāhasrikā Prajñāpāramitā.” Bulletin of the School of Oriental and African Studies 14.2 (1952): 251–262. DOI 10.1017/S0041977X00083865.
• Karashima, Seishi. A Critical Edition of Lokakṣema’s Translation of the Aṣṭasāhasrikā Prajñāpāramitā. Tokyo: International Research Institute for Advanced Buddhology, Soka University, 2011.
• Anālayo, Bhikkhu. “Orality and Writing in Early Prajñāpāramitā.” Annual Report of the International Research Institute for Advanced Buddhology 27 (2024): 77–93.

Opomba: preveritveni viri so del uredniškega aparata. Kjer izvirna uporabljena izdaja med rekonstrukcijo ni bila ohranjena, standardna referenčna izdaja ni predstavljena kot domnevni prvotni vir članka.