Deveti korak: Izmeri njegovo vedenje

Človeka ni treba prisiliti, če ga lahko oceniš

Najpreprostejši sistem vedenjskega usmerjanja ne potrebuje policista. Potrebuje samo razliko med ugodnim in neugodnim vedenjem. Naredi to in plačaš manj. Naredi ono in plačaš več. Premakni porabo energije na drugo uro in dobiš ugodnejšo ceno. Vozi previdneje in dobiš nižjo zavarovalno premijo. Telovadi dovolj in dobiš popust ali nagrado. Vse to že obstaja v različnih oblikah. In marsikje je koristno. Toda civilizacijska sprememba je večja od posameznega popusta.

Vedenje postane ekonomska spremenljivka. Ko se to zgodi, sistem ne potrebuje več samo zakonov. Lahko uporablja cene. Točke. Popuste. Bonuse. Dostop. Prednost. Višjo premijo. Nižjo premijo. In človek se začne prilagajati, še preden mu je karkoli formalno prepovedano.

Avtomobil že lahko ocenjuje voznika

V zavarovalništvu obstaja model, ki se imenuje usage-based insurance oziroma telematika. Ideja je preprosta. Namesto da zavarovalnica oceni tveganje samo po starosti, zgodovini nesreč, tipu vozila in kraju bivanja, lahko začne meriti vaše dejansko vedenje za volanom. Nacionalno združenje ameriških zavarovalnih regulatorjev pojasnjuje, da telematika lahko spremlja:[3] prevožene kilometre, čas vožnje, lokacijo, hitro pospeševanje, močno zaviranje, ostro zavijanje in druge podatke. Zavarovalnica nato te informacije uporabi pri določanju premije.

To ni futurističen scenarij. To je obstoječ poslovni model. In sam po sebi ni nujno slab. Previden voznik lahko plača manj kot nevaren voznik. Toda poglejmo princip. Cena storitve se začne prilagajati vedenju posameznika, ki ga sistem meri v realnem času oziroma skozi digitalni profil. Ko enkrat sprejmemo princip, ostane odprto samo še vprašanje področja uporabe. Danes vožnja. Jutri zdravje. Energija. Mobilnost. Potrošnja. Ogljik. Kaj pa, če nekega dne ne bo več vprašanje, ali se vedenje meri? Ampak samo še: katero vedenje je dovoljeno nagraditi in katero kaznovati?

Telo že proizvaja točke

Tudi zdravje se vse bolj spreminja v tok podatkov. Pametne ure štejejo korake, srčni utrip, vadbo, spanje in druge kazalnike. To je lahko izjemno koristno. Toda podatki niso več nujno samo za vas. John Hancock ima na primer program življenjskega zavarovanja Vitality, v katerem lahko stranka za zdravo vedenje zbira točke. Višji status lahko pomeni večje nagrade in do 25-odstotni prihranek pri premiji določenih produktov.[4]

Program z Apple Watch povezuje mesečni strošek naprave tudi s količino zbranih točk za vadbo. Spet: prostovoljno. Spet: lahko koristno. Toda princip je jasen. Zdravstveno vedenje je izmerjeno, prevedeno v točke in povezano z ekonomsko koristjo. Kaj pa, če prihodnji sistem ne bo več spraševal samo, ali želimo sodelovati in dobiti popust, ampak zakaj bi skupnost enako obravnavala nekoga, ki ne dosega predpisanih zdravstvenih ciljev?

Takšno vprašanje bi marsikomu zvenelo racionalno. Prav v tem je njegova moč. Velike spremembe redko pridejo kot očitna kazen. Pridejo kot optimizacija.

Tudi dom postaja merljiv

Pametni števec ne meri samo, koliko elektrike ste porabili v enem mesecu. Lahko zagotavlja veliko natančnejše podatke o časovnem vzorcu porabe. Evropska komisija spodbuja širjenje pametnih števcev, dinamičnih cen in interoperabilnega dostopa do merilnih podatkov. Do konca leta 2024 je imelo pametni števec elektrike približno 60 odstotkov evropskih gospodinjstev, v petnajstih državah EU pa je bila razširjenost že nad 80 odstotkov.[5] Uradni razlogi so razumni.[6][7]

Natančnejši računi. Boljše upravljanje omrežja. Več obnovljivih virov. Cenejša energija, ko je ponudbe veliko. Možnost, da gospodinjstvo prestavi porabo v manj obremenjene ure. Toda poglejmo, kaj to pomeni tehnično. Sistem ne ve več samo, koliko energije ste porabili. Vedno bolje ve tudi kdaj jo porabljate. In evropski energetski sistem se že razvija v smeri, kjer naj bi cenovni signali spodbujali gospodinjstva, da prilagajajo porabo razmeram v omrežju.

To se imenuje fleksibilnost. V ugodni obliki pomeni, da lahko pralni stroj vklopite ob dveh ponoči namesto ob sedmih zvečer in morda plačate manj. Isti princip pa lahko zapišemo tudi drugače: cena postaja signal, s katerim sistem spreminja čas vašega vedenja.

Ni ukaz. Ni prepoved. Je spodbuda. In pogosto je spodbuda učinkovitejša od ukaza.

Ogljik spremeni vsakdanje življenje v računovodsko kategorijo

Zdaj pridemo do področja, kjer se pot začne še bolj približevati življenjskemu slogu. Ogljik. EU je že vzpostavila ETS2, nov sistem trgovanja z emisijami za goriva v stavbah, cestnem prometu in dodatnih sektorjih. Sistem bo po sedanjem načrtu polno operativen leta 2028. Pomembno: gospodinjstva in vozniki ne bodo neposredno kupovali emisijskih kuponov. Obveznost je na dobaviteljih goriv. Toda cena ogljika je namenoma oblikovana kot tržni signal, ki naj vpliva na investicije in porabo.[1]

Komisija to pove odkrito: cilj je spodbuditi prenove stavb in mobilnost z nižjimi emisijami. Ni skrivnosti. To je politika. Vprašanje te serije pa je naslednje: Kaj se zgodi, če se logika ogljičnega merjenja s podjetja in dobavitelja nekoč premakne neposredno na posameznika? To vprašanje ni izmišljeno.

Osebni ogljični proračun je bil že testiran

Leta 2011 je v Veliki Britaniji potekal štiritedenski potrošniški poskus osebnih ogljičnih kvot, ki sta ga raziskovala Carbon Trust in Coca-Cola Enterprises. Udeležencem so določili dnevni proračun 20 kilogramov CO₂e. Namen ni bil zapreti ljudi v njihove domove. Šlo je za raziskavo, kako bi koncept osebnega ogljičnega proračuna deloval v praksi in kako bi ga ljudje razumeli. To je pomembna razlika. Toda eksperiment dokazuje nekaj drugega:[2] ideja, da se posameznikova vsakodnevna potrošnja prevede v osebni ogljični račun, ni fantazija. Bila je dovolj konkretna, da je bila testirana na ljudeh. In tu se začne vprašanje, ki ga je prelahko odpraviti s posmehom. Kaj pa, če bo nekoč podnebna politika prešla skozi naslednje zaporedje:

1. Država meri emisije gospodarstva.

2. Podjetje meri emisije izdelka.

3. Sistem ocenjuje ogljični profil posameznika.

Danes takšen univerzalni obvezni osebni ogljični račun v EU ne obstaja. Toda koncept obstaja. Tehnologija obstaja. Podatkovna infrastruktura obstaja. In dovolj velik del naših transakcij, poti in porabe je že digitalen, da bi bilo tehnično povezovanje nekoč bistveno lažje kot pred dvajsetimi leti. To je razlog za opozorilo. Ne trditev, da je sistem že uveden. Opozorilo, da je postal izvedljiv.

Merjenje spremeni tudi človekov odnos do samega sebe

Ko vsak korak postane številka, se nekaj spremeni tudi v glavi človeka. Ne vpraša se več samo, ali je nekaj dobro zanj, ampak tudi: kakšen rezultat sem dobil?

Koliko korakov? Koliko kalorij? Koliko točk? Koliko emisij? Koliko minut produktivnosti? Kolikšna ocena? Merjenje lahko pomaga. Toda merjenje lahko tudi spremeni vrednoto v rezultat. In rezultat je mogoče primerjati z normo. Norma pa je vedno določena nekje. Nekdo določi, koliko je dovolj. Nekdo določi, kaj je zdravo. Nekdo določi, kaj je trajnostno. Nekdo določi, katero vedenje je tvegano. Nekdo določi, kateri prag prinese nagrado. In nekdo lahko prag pozneje spremeni.

Kaj pa, če prihodnji socialni kredit sploh ne bo imel imena »socialni kredit«?

Ljudje si socialni kredit pogosto predstavljajo kot eno centralno državno številko. Morda je to preveč primitivna predstava. Kaj pa, če ni potrebna ena številka? Kaj pa, če je dovolj več ločenih ocen? Zavarovalniški profil. Kreditni profil. Ogljični profil. Zdravstveni profil. Vedenjski profil. Profil tveganja. Ocena goljufije. Ocena zaupanja naprave. Ocena vožnje. Vsak sistem ima svojo legitimno razlago. Vsak ocenjuje samo majhen del človeka. Toda človek živi skozi vse te sisteme hkrati.

In če se nekoč povežejo prek digitalne identitete, denarja ali interoperabilnih podatkovnih standardov, lahko nastane nekaj, kar je funkcionalno zelo podobno ocenjevanju celotnega človeka — tudi če nikoli ne obstaja en sam zaslon z napisom SOCIAL CREDIT SCORE. To je pomembno razumeti. Prihodnja kontrola ni nujno centralizirana v eni tabeli. Lahko je distribuirana med deset sistemov, ki vsi odločajo o majhnem delu vašega življenja. Skupni rezultat pa je lahko enak.

Najprej nagrada, nato pričakovanje

Vsak sistem vedenjskega usmerjanja ima naravno evolucijo. Na začetku je nagrada. Če želiš, sodeluješ. Če ne želiš, ne sodeluješ. Nato dovolj ljudi sodeluje, da postane novi model normalen. Potem se začne vprašanje:

Zakaj bi tisti, ki ne sodelujejo, dobili enake pogoje?

In tu se prostovoljna nagrada lahko spremeni v posredno kazen. Ne zato, ker je nekdo nujno že na začetku načrtoval kaznovanje. Ampak zato, ker ekonomija sistema začne razlikovati med tistimi, ki podatke dajejo, in tistimi, ki jih ne. Med tistimi, ki se prilagodijo, in tistimi, ki se ne. Med »dobrim« in »slabim« profilom. To je trenutek, ko moramo biti posebej pozorni. Ker od tod naprej svoboda ni več samo vprašanje:

Ali ti je nekaj dovoljeno?

Postane tudi:

Ali si lahko privoščiš, da tega ne narediš?

Ni treba prepovedati vožnje, če jo lahko podražiš

Ni treba prepovedati določene porabe energije, če jo lahko narediš bistveno dražjo ob napačnem času. Ni treba človeku ukazati, naj telovadi, če lahko njegovo vedenje povežeš z ekonomskimi ugodnostmi. Ni treba formalno omejiti življenjskega sloga, če ga lahko ovrednotiš skozi dovolj veliko število cenovnih signalov. To je veliko mehkejša oblika moči. In zato lahko postane veliko bolj sprejemljiva. Človek ima še vedno izbiro. Na papirju. Toda vsaka izbira ima svojo ceno. In sistem lahko začne določati, katera izbira bo poceni in katera draga. To je vedenjsko upravljanje brez vidne palice.

Kaj pa, če je to šele priprava?

Kaj pa, če so pametni števci samo merilniki? Kaj pa, če je telematika samo pravičnejše zavarovanje? Kaj pa, če so zdravstvene točke samo motivacija? Kaj pa, če je ETS2 samo učinkovit način zmanjševanja emisij? Vse to je lahko res. Toda kaj pa, če se čez čas ti sistemi začnejo povezovati? Digitalna identiteta pove, kdo ste. Digitalni denar pove, kaj plačujete. Pametni števec meri energijo. Telefon meri gibanje.[1]

Avtomobil meri vožnjo. Ura meri telo. Platforma meri pozornost. Trgovec meri potrošnjo. Algoritem pa iz vsega tega oblikuje profil. Takrat vprašanje ni več, ali sistem ve dovolj. Ve. Vprašanje je samo še: kdo sme profil uporabiti in za kaj? To je politično vprašanje prihodnosti. In če ga ne rešimo, preden je infrastruktura popolnoma zgrajena, ga bomo morda reševali šele takrat, ko bo cena izstopa previsoka.

Človek, ki je popolnoma izmerjen, je pripravljen na naslednji korak

Najprej smo človeka prestrašili. Nato razdelili. Zlomili njegovo zaupanje. Naredili ga odvisnega. Vzeli mu zasebnost. Identiteto spremenili v digitalni ključ. Denar v infrastrukturo, ki jo je mogoče upravljati. Zdaj izmerimo njegovo vedenje. Ko je vedenje izmerjeno, lahko dobi ceno. Ko dobi ceno, ga je mogoče usmerjati. Ko se usmerjanje normalizira, človeka ni več treba siliti. Začne se prilagajati sam. In potem pride naslednji korak. Če je človek dovolj odvisen od sistemov, ki jih samo uporablja, ni več potrebno, da bi karkoli zares posedoval.

Dovolj je, da mu je omogočen dostop. Dokler izpolnjuje pogoje. Najprej izmeriš človeka. Nato izmeriš njegovo vedenje. Nato vedenju določiš ceno. In nekega dne morda človek sam postane skupek pogojev, ki jih mora izpolnjevati, da njegovo življenje ostane poceni, udobno in dostopno.