Končna postaja: Človek brez verig

Ne potrebuješ zapora, če nadzoruješ vrata

Stari zapor je človeka fizično zaprl. Novi sistem tega morda sploh ne potrebuje. Dovolj je, da nadzoruje vrata. Vrata do denarja. Vrata do identitete. Vrata do dela. Vrata do informacij. Vrata do potovanja. Vrata do platform. Vrata do zdravstvenih storitev. Vrata do družbenega in ekonomskega življenja. European Digital Identity Wallet je danes pravno zasnovan kot prostovoljen sistem. Evropska ureditev izrecno zahteva tudi varovalke pred diskriminacijo ljudi, ki ga ne uporabljajo.[1]

Toda ista infrastruktura je zasnovana za široko uporabo pri javnih storitvah, bančništvu, SIM karticah, potovanjih, izobraževanju, zaposlitvah, podpisovanju dokumentov, receptih in plačilih.[1] To ni skrivnost. To je njen namen kot infrastrukture. Današnje pravilo je: lahko uporabljaš. Toda zgodovina prava pozna nekaj, kar tehnologija ne pozna: pravila se spreminjajo. Tehnološka infrastruktura pa lahko ostane. In ko infrastruktura enkrat obstaja, je veliko lažje spremeniti pravilo kot ponovno graditi celoten sistem.

Kaj pa, če se nekega dne ne spremeni tehnologija, ampak samo pogoj uporabe? Kaj pa, če prostovoljni ključ postane praktično nujen ključ? Ni treba nikomur prepovedati življenja brez njega. Dovolj je, da je življenje brez njega počasnejše, dražje, bolj zapleteno in polno dodatnih ovir. Svoboda lahko ostane zapisana v zakonu. V praksi pa lahko postane premium funkcija za najbolj vztrajne.

Ne potrebuješ prepovedi, če lahko izklopiš dostop

Denar je druga vrata. Digitalni evro danes še ni izdan. Sedanja zasnova Evropske centralne banke izrecno zavrača tako imenovani programabilni denar, pri katerem bi centralna banka določala, za kaj, kje ali kdaj ga sme posameznik porabiti. To je pomembna sedanja meja. Toda tehnična razlika med denarjem in infrastrukturo za dostop do denarja ostaja. Leta 2022 je Kanada v okviru izrednih ukrepov finančnim institucijam omogočila zamrznitev finančnih produktov oseb in podjetij, povezanih z nezakonitimi blokadami. Do 23. februarja je bilo po uradnih podatkih zamrznjenih 246 finančnih produktov.[2][3]

Ni bilo treba pobrati bankovcev iz sefov. Ni bilo treba fizično zaseči vsakega premoženja. Sistem je lahko deloval prek dostopa. To je eden najpomembnejših precedensov celotne poti. Ko je denar popolnoma odvisen od posredniške infrastrukture, oblast ne potrebuje nujno nadzora nad vsakim vašim evrom. Dovolj je, da lahko nadzira vašo možnost uporabe sistema. To je razlika med lastništvom in dovoljenjem. Med imeti nekaj in imeti dostop do nečesa.

In to je tudi razlog, zakaj gotovina ni samo staromodna tehnologija. Je redundanca. Je možnost transakcije brez stalnega dovoljenja tretje osebe. Če izginejo vse vzporedne poti, postane eno samo stikalo veliko pomembnejše.

Ne potrebuješ tajnega agenta, če človek nosi senzor sam

Stari nadzor je bil drag. Potreboval je ljudi. Kamere. Prisluškovanje. Sledenje. Danes veliko dela opravimo sami. Telefon nosimo s seboj prostovoljno. Pametna ura meri telo prostovoljno. Avtomobil beleži vožnjo. Spletna stran beleži vedenje. Platforma pozna interese. Trgovec pozna nakupe. Delodajalec lahko meri produktivnost. Zavarovalnica lahko nagrajuje določeno vedenje. Federal Trade Commission je dokumentirala, da lahko pri tako imenovanem surveillance pricing podjetja uporabljajo lokacijo, zgodovino brskanja, pretekle nakupe in celo vedenjske signale na spletni strani za oblikovanje individualiziranih cen ali ponudb.[4]

Mednarodna organizacija dela dokumentira širjenje algoritmičnega upravljanja, kjer programski sistemi razporejajo, spremljajo, merijo in ocenjujejo delo ljudi.[5] Vse to je mogoče upravičiti z učinkovitostjo. In pogosto je res učinkovitejše. Toda popoln nadzor prihodnosti morda ne bo videti kot človek, ki vas opazuje. Morda bo videti kot okolje, v katerem skoraj vse okoli vas proizvaja podatke o vas. Takrat človeka ni treba spremljati. Človek postane lastni oddajnik.[5]

Nato sistem ne pozna samo dejanj. Pozna telo.

Internet of Bodies ni izraz iz znanstvenofantastičnega romana. World Economic Forum ga uporablja za naprave, ki so lahko nošene, pritrjene na telo, implantirane ali zaužite in ustvarjajo biometrične ter vedenjske podatke. Neuralink je že začel klinične preizkuse implantiranega brezžičnega možgansko-računalniškega vmesnika na ljudeh. DARPA je v programu N3 financirala razvoj visokozmogljivih dvosmernih brain-machine interfaces za zdrave pripadnike vojske. Cilj ni bil samo branje signalov, ampak tudi pisanje v več neuralnih kanalov.[6][7][8]

WHO v pregledu BCI, nevromodulacije in drugih nevrotehnologij obravnava podatkovna, varnostna in tveganja dvojne rabe (ang. dual-use), UNESCO pa v svojem etičnem okviru izrecno uporablja pojme kognitivni svobodi (ang. cognitive liberty) in mentalni zasebnosti (ang. mental privacy) ter cerebralno in mentalno integriteto ter poudarja avtonomijo in svobodo misli. Zakaj? Ker je meja postala tehnično dovolj resnična, da jo je treba pravno in etično braniti. Današnji medicinski implantat ni orodje množičnega nadzora. Današnji BCI ni dokaz prisilne transhumanizacije. Toda če smo skozi celo serijo sledili eni logiki, je vprašanje neizogibno: kaj se zgodi, ko tehnologija, ki je bila ustvarjena za zdravljenje, postane dovolj uporabna za delo, vojsko, izobraževanje, produktivnost in komercialno uporabo?[9][10]

Kaj se zgodi, če nekega dne konkurenčna prednost ni več samo boljši računalnik? Kaj če je boljši človek tisti, ki je bolj priključen? Takrat se zadnja meja nadzora premakne. Iz okolja v telo. Iz telesa v živčni sistem. In potencialno iz živčnega sistema v prostor, ki smo ga stoletja razumeli kot najbolj zasebnega od vseh: v misel.

Popolna kontrola ne potrebuje popolnega nadzornika

Največja napaka bi bila, da si končno postajo predstavljamo kot sobo, v kateri sedi deset ljudi in na zaslonu upravlja planet. Morda je prihodnost veliko bolj banalna. Ena institucija upravlja identiteto. Druga plačilno infrastrukturo. Tretja zdravstvene podatke. Četrta oglaševanje. Peta mobilnost. Šesta delovno okolje. Sedma podatke iz telesa. Vsaka zase ima razumen razlog. Vsaka zase ima pogodbo, pravilnik, namen, varnostni okvir in službo za skladnost.

Noben akter ne potrebuje popolne slike. Dovolj je, da sistemi postanejo interoperabilni. Dovolj je, da se identiteta lahko poveže z atributom. Atribut z dostopom. Dostop s plačilom. Plačilo z vedenjem. Vedenje s tveganjem. Tveganje z oceno. Ocena z odločitvijo. Takrat popolna kontrola ni nujno eno samo poveljstvo. Lahko je rezultat sistema, v katerem je vsaka posamezna odločitev videti tehnična, racionalna in lokalna. In ravno zato je lahko težje vidna.

Človek lahko ostane formalno svoboden

To je najbolj neprijeten del. Na končni postaji vam morda nihče ne odvzame volilne pravice. Lahko še vedno govorite. Lahko imate profil. Lahko kupujete. Lahko potujete. Lahko delate. Lahko imate svoje mnenje. Toda vsaka od teh svoboščin je lahko vse bolj odvisna od digitalnega ekosistema. Če je račun aktiven. Če je identiteta veljavna. Če platforma dovoljuje dostop. Če algoritem ne zazna tveganja. Če ponudnik ne spremeni pogojev.

Če infrastruktura deluje. Če vas sistem prepozna kot upravičenega uporabnika. Takšen človek je na papirju svoboden. Toda vprašanje svobode ni več samo kaj mi zakon dovoljuje, ampak brez koliko posrednikov sploh še lahko živim. To je veliko neprijetnejše vprašanje.

Najboljši zapor ima storitev za pomoč uporabnikom

Stari totalitarizem je bil grd. Zato so ga ljudje prepoznali. Novi sistem je lahko lep. Ima aplikacijo. Ima biometrijo. Ima podporo 24/7. Ima personalizacijo. Ima brezstično plačilo. Ima instantno odobritev. Ima AI asistenta. Ima pametno mesto. Ima varen digitalni ID. Ima avtomatsko preverjanje. Ima vse, kar človeku prihrani čas. In morda mu počasi odvzame potrebo po tem, da zna karkoli narediti brez sistema. Takrat nadzor ni več sovražnik udobja.

Nadzor postane njegova cena. Človek pa je ne plača naenkrat. Plačuje jo po koščkih. S podatki. Z odvisnostjo. Z lastništvom. Z zasebnostjo. Z možnostjo anonimnosti. Z možnostjo alternativne poti. Z možnostjo, da preprosto reče ne.

In ko pride do konca, morda ne bo vedel, da je prišel

To je resnična končna postaja. Ne svet, v katerem človek ve, da je zasužnjen, ampak svet, v katerem ne pozna več dovolj svobode, da bi znal primerjati. Ne bo več spraševal, zakaj ga mora sistem identificirati, ampak zakaj identifikacija ne deluje. Ne bo spraševal, zakaj mora nekdo vedeti, kaj kupuje, ampak zakaj plačilo ni šlo skozi. Ne bo spraševal, zakaj delodajalec meri njegovo vedenje, ampak kakšna je njegova ocena. In ne bo spraševal, zakaj mora biti priključen, ampak zakaj nima signala.

Morda je prav to trenutek, ko je pot končana. Ne takrat, ko sistem zmore nadzorovati človeka, ampak takrat, ko si človek ne zna več predstavljati življenja zunaj njega.

Toda tu se serija ne sme končati

Če bi se končala tukaj, bi bil njen rezultat samo strah. In strah je bil prvi korak poti. S tem bi ponovili isti mehanizem, pred katerim opozarjamo. Zato končna postaja ni zadnji članek. Ker nobena infrastruktura ni vsemogočna. Noben sistem ne obstaja brez ljudi. Nobena tehnologija sama ne odloči, kakšna bo družba. Noben zakon ni nespremenljiv. Nobena navada ni večna. In nobena generacija ni prisiljena nadaljevati po poti samo zato, ker jo je prejšnja začela.

Naslednji korak zato ni še več strahu. Naslednji korak je obrat. Ne proti tehnologiji. Ne proti napredku. Ne proti vsakemu sistemu. Ampak proti odvisnosti, zaradi katere človek brez sistema ne zna več stati na lastnih nogah. Kajti resnična nasprotna sila popolni kontroli ni kaos. Je človek, ki zna misliti. Ki zna ustvariti. Ki zna nekaj narediti sam. Ki zna sodelovati z drugimi brez posrednika. Ki zna ohraniti zasebnost.

Ki zna posedovati. Ki zna preverjati. Ki zna reči ne. In ki se še spomni, da udobje ni isto kot svoboda. Človek brez verig še ni nujno svoboden. Toda človek, ki razume, kje so nevidne verige, jih lahko začne trgati.