Od osvoboditve do izpolnjevanja želja – kaj je trg spremenil v starodavnih učenjih?

Ko praksa obljubi rezultat

Na prvi pogled se zdi razlika nepomembna. Človek odpre knjigo, obišče delavnico ali posluša vodeno vajo, ker želi živeti bolje. Morda bi rad manj trpel, imel več miru, uredil odnose ali si izboljšal finančni položaj. Nič posebej nenavadnega ni v tem, da ljudje pri učenju iščejo korist. V nekaterih sodobnih duhovnih ponudbah se zgodi nekaj bistveno večjega: namesto vprašanja, kaj nas veže na želeni izid, v središče stopi navodilo, kako naj bi ta izid priklicali oziroma »manifestirali«. V ospredju ni sprememba odnosa do želje, ampak obljuba njene izpolnitve.

Na uradni spletni strani The Secret je manifestiranje predstavljeno kot postopek, povezan z zakonom privlačnosti, in pojasnjeno skozi zaporedje »ask, believe, receive« — prositi, verjeti, prejeti. To je preverjena samopredstavitev ponudnika, ne dokaz, da obstaja univerzalen naravni mehanizem, ki misli zanesljivo spreminja v zunanje dogodke. Prav tako ni dokaz, da vse sodobne duhovne prakse obljubljajo enako. Vendar je ta formula dovolj jasna, da lahko vprašamo, katero predstavo o človeku in o želji prodaja. [9][10]

Postavimo jo ob drug znan stavek. V Bhagavadgīti 2.47 Krišna Arjuni govori o delovanju in o tem, naj se ne naveže na njegove sadove. Različni prevodi izraz za upravičenje do delovanja ubesedijo različno. Besedilo ni priročnik za odpoved vsakemu delu; Arjuna se mora prav odločiti in delovati. V okviru njegovega dialoga je pomembno, da človek ne zamenja svoje dolžnosti s popolnim nadzorom nad rezultatom. Različni prevodi in komentarji poudarjajo različne razsežnosti tega nauka, toda primerjava z izbrano oglaševalsko obljubo nadzora nad izidom razkrije bistveno razliko v poudarku. [1][18]

Ne gre za to, da bi bila ena poved »starodavna in zato resnična«, druga pa »nova in zato lažna«. To bi bila poceni zamenjava argumenta za koledar. Razlika je v vrsti obljube. Ena uči, kako delovati brez navezanosti, druga prodaja metodo, s katero naj bi želena prihodnost postala dosegljiva. Besede, kot so zavest, energija, namera ali notranja moč, se lahko pojavijo v obeh okoljih, vendar enak besednjak še ne zagotavlja enakega cilja. Zato je treba pri vsaki ponudbi najprej vprašati: kaj se tukaj pravzaprav obljublja, da se bo spremenilo — človekov odnos do izida ali sam izid?

Osvoboditev ne pomeni boljšega seznama želja

Verz 1.2.2 Kaṭha Upaniṣade razlikuje śreyas (dobro) in preyas (prijetno): moder človek ju razločuje in daje prednost dobremu. Ob tem se opiramo na zgodovinski prevod s Šankarovim komentarjem, ne na domnevno edino možno interpretacijo. Besedilo ne zahteva, da bi bila vsaka prijetna izkušnja slaba. Opozarja pa, da izbira prijetnega in izbira dobrega nista nujno ista odločitev. Izpolnitev posamezne želje namreč še ne odgovori na vprašanje, ali je bila ta želja tudi dobra izbira. To je drugačna obljuba od seznama korakov za pridobivanje vedno novih zaželenih predmetov. [2]

Zgodnjebudistični govor SN 56.11 v okviru štirih plemenitih resnic obravnava dukkha (pogosto prevedeno kot trpljenje ali nezadovoljivost), njegov izvor v hrepenenju, njegovo prenehanje in pot do prenehanja. V različnih prevodih se ključni pojmi ne prekrivajo povsem z vsakdanjimi slovenskimi besedami, kakršni sta »želja« ali »sreča«. Pomembno pa je, da cilj ni po preprosti logiki čim bolj učinkovito zadovoljiti hrepenenje. Cilj je prepoznati njegovo vlogo pri nastajanju trpljenja in usmeriti prakso drugače. Ta govor tudi ne govori o tem, da bi moral vsak človek zavrniti vsakodnevne potrebe ali se odreči skrbem za družino. [3][4]

V Patañjalijevih Jogasūtrah 2.3 je navezanost (rāga) navedena med petimi kleśami oziroma ovirami. To tukaj povzemamo po strokovnem pregledu iz Stanfordove enciklopedije, ne po na novo preverjenem kritičnem prevodu suter. Če sodobna ponudba vsako jogijsko vajo predstavi kot orodje za večjo storilnost, privlačnejšo samopodobo ali hitrejše doseganje ciljev, se lahko njena uporabna vrednost za posameznika poveča, obenem pa se spremeni tisto, kar je v izhodiščnem filozofskem okviru razumljeno kot problem. O tem ni mogoče sklepati iz vsake sodobne ure joge; to je primerjava izbranih ciljev, ne sodba o vseh učiteljih. [8]

Prav tako bi bilo napačno izenačiti mokṣo v določenih hindujskih filozofskih tradicijah, budistično nirvāṇo in kaivalyo klasične joge ter jih zvesti na skupen cilj »sprostitve«. Gre za pojme iz različnih filozofskih, religijskih in praktičnih okvirov, ki različno razumejo jaz, osvoboditev in naravo trpljenja. Prav takšna raznovrstnost nas varuje pred všečno pripovedjo o enem starodavnem »Vzhodu«, ki je svetu nekoč ponujal popolnoma enak nauk. Indijska filozofska zgodovina vsebuje med seboj tekmujoče razlage delovanja, kontemplacije, dolžnosti in odpovedi. [7][18]

Skupno vprašanje, ki ga je vendarle mogoče zastaviti, je ožje: ali praksa človeku pomaga videti mejo njegove oblasti nad zunanjimi okoliščinami in lastnimi vzgibi ali pa mu obljublja, da bo ob pravilni notranji tehniki zunanje okoliščine obvladoval? To ni neznatna slogovna razlika. Če se mir oglašuje predvsem kot sredstvo za višjo storilnost, lahko v ospredje spet stopi navezanost na rezultat — prav tista, ki jo nekateri obravnavani nauki postavljajo pod vprašaj. Tu ne govorimo o prepovedi uspeha, temveč o premiku poudarka, pri katerem praksa izgubi možnost, da bi kritično pogledala tudi samo željo.

So bila starodavna učenja res proti vsakdanji sreči?

Kritika trženja bi bila nezanesljiva, če bi temeljila na predstavi, da so bile stare tradicije popolnoma ravnodušne do zdravja, družine, premoženja ali uspeha. V zgodnjebudističnem govoru AN 5.41 je pošteno pridobljeno premoženje predstavljeno kot sredstvo, s katerim gospodinjec skrbi zase, za družino in sodelavce, pomaga drugim, se varuje pred nesrečo ter izpolnjuje družbene in verske obveznosti. Ta nauk ne slavi neomejenega kopičenja. Toda očitno tudi ne trdi, da bi bila vsaka materialna dobrina sama po sebi duhovni neuspeh. [5]

Še bolj neposreden preizkus ponuja AN 5.43. Besedilo našteje stvari, ki jih ljudje razumljivo želijo, med drugim dolgo življenje, srečo in ugled. Nato jasno loči zaželenost teh stvari od načina njihovega pridobivanja: po prevodu Ṭhānissara Bhikkhuja jih ni mogoče pridobiti zgolj z željami ali molitvami; besedilo usmeri pozornost k ustrezni poti ravnanja. Poudarek se premakne na ustrezno ravnanje in pot prakse. To je versko-filozofski nauk, ne eksperimentalna raziskava manifestiranja; prav tako ga ne smemo razglasiti za polemiko s sodobno knjigo, ki je nastala mnogo pozneje. Ponuja pa razliko med »nekaj si želeti« in »ravnati na način, ki je po tem nauku primeren za želeni cilj«; ne obljublja eksperimentalno zajamčenega izida. [6]

Takšni primeri preprečujejo dva enako slaba sklepa. Prvi bi trdil, da je vsaka sodobna duhovna storitev izdajstvo tradicije, ker se ukvarja z vsakdanjim življenjem. Drugi bi na podlagi dejstva, da so nekatera stara besedila priznavala blaginjo, vse današnje obljube bogastva razglasil za neposredno nadaljevanje starodavne modrosti. Iz nauka, da je dobro poskrbeti za družino, ne sledi splošni zakon o materializiranju prihodkov s pravilno mislijo. Prav tako iz kritike hrepenenja ne sledi prepoved, da človek išče zdravljenje, varnost ali dostojno preživetje.

Ključ je v razliki med legitimnim življenjskim ciljem in trditvijo o zanesljivi tehniki za njegovo pridobitev. Če nekdo pravi, da meditira zato, da bi bil manj razdražljiv pri delu, s tem še ne trdi, da so stari učitelji obljubljali napredovanje v službi. Če podjetje trdi, da je mogoče s pravilnim mišljenjem priklicati določen rezultat, pa je to že določna trditev o delovanju sveta. Ta zahteva drugačno vrsto utemeljitve in drugačno odgovornost ponudnika. Izročila zato niso bila ne enotno sovražna življenjskim dobrinam ne preprosto zgodnja različica današnjega oglaševanja. [5][6][7]

Kako cilj prakse postane tržna obljuba

Knjiga lahko pomaga človeku razmišljati, ne da bi mu jamčila konkreten rezultat. Tržno sporočilo pa je pogosto grajeno okoli hitro razumljive koristi: zakaj bi izbrali prav ta izdelek? Najpreprostejši odgovor je rezultat: več obilja, boljše zdravje, boljši odnosi, več vpliva. Za prodajo ni nujno, da izvorno besedilo tem rezultatom daje osrednjo vlogo; dovolj je, da se nekaj njegovega jezika in avtoritete prilega novi obljubi. To ne pomeni, da je vsaka takšna prilagoditev nepoštena, pomeni pa, da je treba opazovati, katero vprašanje iz izvirnega okvira izgine.

Kataloški promocijski opis Choprove knjige The Seven Spiritual Laws of Success govori o dobrem počutju, zdravju, izpolnjujočih odnosih in materialnem obilju, ki naj bi sledili življenju v skladu z »duhovnimi zakoni«. Naslov je zgovoren že sam: izraz »duhovni zakoni« postane nosilec obljube »uspeha«. Knjigo je mogoče brati na različne načine, in brez podrobne študije njenega celotnega besedila ni upravičeno vsake njene strani skrčiti na eno prodajno geslo. Toda založniški opis nedvoumno pokaže, na katere želje se sklicuje nagovor občinstva. Ne dokazuje pa, da te trditve držijo, niti da je iz knjige mogoče brez preostanka izpeljati katerikoli klasični indijski sistem. [11]

Pri The Secret je način nagovora še neposrednejši. Uradna stran The Secret uči postopek »ask, believe, receive« ter zakon privlačnosti predstavlja kot podlago manifestiranja želenega; ponudnik hkrati trži knjige, filme in digitalne izdelke. To je njegov tržni in duhovni opis metode, ne neodvisna potrditev njenega delovanja. Z vidika te raziskave je pomembno, kaj uradni ponudnik trdi, ne koliko ljudi se po tej metodi dejansko počuti bolje. Tega iz prodajnega opisa ni mogoče ugotoviti. Ne moremo tudi avtomatično sklepati, da so vsi uporabniki vsebine razumeli enako ali da njihove osebne izkušnje sledijo enemu samemu modelu. [9][10]

Za takšno ponudbo je posebej priročna beseda »zakon«. V vsakdanjem jeziku zveni kot nekaj stabilnega, splošnega in neodvisnega od našega dvoma. Če ponudnik metodo predstavlja kot neomejen zakon, lahko poslušalec osebno usmeritev razume kot obljubo nujnega izida: pravilno ravnaj in rezultat bo sledil. Toda beseda v naslovu izdelka ni dokaz naravnega zakona. Trditev, da želje vplivajo na naše odločitve in pozornost, prav tako ni enaka trditvi, da misli po univerzalnem mehanizmu zagotavljajo dogodke zunaj našega nadzora. Temeljita presoja takšnih učinkov sodi v nadaljnji članek o dokazih; tu pa je že mogoče ugotoviti, da se je spremenila vrsta obljube. [9][11]

Tržni obrat zato ni nujno v tem, da je nekdo za duhovno vsebino prvič zaračunal. Poučevanje, podpora učiteljem in izdajanje besedil so poznani tudi zunaj današnjega wellness trga; sama prisotnost plačila zato ni zadosten dokaz vsebinskega obrata. Odločilna točka je lahko trenutek, ko se nekdaj zahtevna vaja soočenja z navezanostjo prevede v obljubo učinkovitejše navezanosti na ciljni rezultat. Takrat duhovni izraz ne govori več nujno o osvoboditvi človeka od določene odvisnosti, ampak lahko postane orodje, ki njegovo odvisnost od izida naredi privlačnejšo.

R13-E01 — Kaj se spremeni, ko cilj postane obljuba?

Kako brati: To je primerjava poudarkov, ne enačenje različnih verskih tradicij in ne trditev o neposrednem izvoru sodobnih komercialnih metod iz navedenih starodavnih besedil. Različni prevodi in komentarji se razlikujejo. Pri The Secret in Chopri gre za njune oziroma založnikove tržne trditve, ne dokaz o učinkovitosti. [1][2][3][4][5][6][9][10][11][18]

Kje se je zgodil premik: pri prevodu, učitelju ali kupcu?

Najlažja zgodba pravi, da je nekoč obstajala nedotaknjena modrost, potem pa jo je zahodni trg v celoti pokvaril. Toda takšna zgodba prezre zgodovino sprememb, sporov in prilagajanj znotraj samih tradicij. Andrea R. Jain v raziskavah moderne, zlasti posturalne joge opisuje spreminjanje njenih oblik ob potrošniški kulturi, protikulturi in podjetniškem znamčenju. Njeno delo obenem problematizira preprosto iskanje ene same izvirne, avtentične joge, s katero bi vse poznejše prakse samodejno razglasili za neveljavne. [12][13][14]

To ne zmanjša odgovornosti trga. Nasprotno: omogoča natančnejšo kritiko. Če govorimo o konkretni spremembi cilja, nam ni treba dokazovati, da je bila zgodovina prej povsem enotna. Lahko primerjamo določen zgodovinski nauk in jasno pripisano tržno trditev ter označimo različna cilja, ne da bi trdili, da med njima obstaja neposredna zgodovinska povezava. Bhagavadgītā 2.47 v kontekstu delovanja opozarja na odnos do sadov; sodoben oglas lahko prav sadove postavi v središče in proces razglasi za način njihove pridobitve. To je preverljiva vsebinska primerjava, ne dokaz, da je oglaševalec neposredno črpal iz tega verza. [1][9]

Spremembo soustvarjajo različni akterji. Učitelj lahko iz kompleksne tradicije izbere del, ki se mu zdi uporaben; založnik poišče naslov, ki obljubo hitro prevede v prepoznavno korist; uporabnik med obilico ponudb izbere tisto, ki najbolj odgovarja njegovim potrebam. Nekateri udeleženci so dejavni, kritični in dobro vedo, da so vstopili v sodobno interpretacijo. Drugi lahko iz besede »starodavno« sklepajo na kontinuiteto ali avtoriteto, ki ju ponudnik ni dokazal. Brez neposrednih raziskav o določenih skupinah ne smemo trditi, da vsi kupci mislijo enako. [12][14]

Jeff Wilson v poglavju o trženju čuječnosti opisuje, kako ponudniki prodajajo podobo načina življenja, strokovnost učiteljev, spremljevalne izdelke in obljubljene rezultate. Tu je uporabljen javno dostopen povzetek poglavja, ne njegov celoten plačljivi tekst. R13 zato ne potrebuje novega pregleda aplikacij ali ponovnega opisovanja zgodovine čuječnosti. Pomembnejša je misel, da se pri menjavi konteksta premakne merilo vrednosti. Vprašanje »ali razumeš naravo navezanosti?« se lahko umakne vprašanju »ali ti je program izboljšal uspešnost?«. Merilo se ne prenese nevtralno; z njim se spremeni tudi to, katero izkušnjo sploh razumemo kot uspeh. [15]

Ravno zato sodobna duhovnost ni preprosto kraja, ki bi se zgodila v enem zgodovinskem trenutku, niti nedolžna evolucija, ki je ni dovoljeno kritizirati. Gre za mrežo prevodov, selekcij, ekonomskih spodbud in novih potreb. Pri vsaki konkretni ponudbi je treba preveriti, kako opisuje izvor, kako omejuje svoje trditve in ali prizna, da sodobni cilj morda ni več isti kot cilj izročila, na katero se sklicuje. Pravica do nove interpretacije ne pomeni pravice, da se nova interpretacija prodaja kot nespremenjen izvirnik.

Ko se neuspeh vrne posamezniku

Kaj se zgodi, ko je uspeh predstavljen kot rezultat pravilne misli, namere ali notranjega stanja, človek pa želenega rezultata ne doseže? Logika določene absolutne obljube lahko ponudi dva odgovora: bodisi je bila obljuba preširoka bodisi je posameznik nekaj storil narobe. Drugi odgovor lahko ohrani obljubo nedotaknjeno, čeprav za posamezno podjetje brez dodatnih podatkov ne moremo sklepati, da ga namenoma uporablja. Na strani The Secret je izrecno navedeno, da dvom lahko »prekliče« manifestiranje; gre za konkreten primer ponudnikove razlage neuspeha, ne pa za dokaz, da enako ravnajo vsi učitelji ali da vsak uporabnik zaradi tega utrpi škodo. [9]

Carrette in King v kritični razpravi o prodaji duhovnosti opozarjata na premik, v katerem se verske in duhovne vsebine oblikujejo okoli zasebnega posameznika ter njegovih potreb. V sodobnih razpravah o čuječnosti in neoliberalizmu se pojavlja sorodno vprašanje: ali se pritisk, ki izvira iz dela, družbenih neenakosti ali drugih okoliščin, prevaja v nalogo posameznika, naj popravi predvsem svojo pozornost in odnos? Narativni in kritični pregled Chachignon, Le Barbenchon in Dany iz leta 2024 ta prenos sistemskih pritiskov v individualno odgovornost obravnava kot raziskovalno in družbeno vprašanje. Ta dela niso poskus, s katerim bi bilo dokazano, da ima vsaka duhovna delavnica isti učinek. [16][17]

Predstavljajmo si hipotetičen primer zaposlenega, ki mu nekdo obljubi, da bo ob pravilni notranji naravnanosti dosegel blagostanje. Ko se kljub prizadevanju sooči z izgubo dela ali boleznijo v družini, lahko zelo široka obljuba ustvari skušnjavo, da išče krivdo v sebi. Vendar o takšnem posamezniku brez podatkov ni mogoče sklepati, kaj se mu je zares zgodilo. Primer je mišljen kot preizkus logike obljube: če metoda svojo veljavnost potrjuje ob uspehu, ob neuspehu pa vedno razglasi, da udeleženec ni dovolj verjel, postane trditev skoraj nedotakljiva. Njena praktična privlačnost še ni dokaz njene razlagalne moči.

Osebna odgovornost ni problematična sama po sebi. Človek lahko z delom na navadah, pozornosti ali sposobnosti sprejemanja odločitev vpliva na pomembne dele svojega življenja. Problem nastane, ko se možnost vplivanja na lastne odločitve pretvori v neutemeljeno prepričanje, da posameznik obvladuje vse zunanje dogodke. Takšno sporočilo lahko zasenči okoliščine, na katere nima vpliva: zdravje, socialni položaj, dejanja drugih in nepredvidljive dogodke. Pravica do osebnega prizadevanja ni dolžnost, da človek prevzame krivdo za vse, česar ni mogel preprečiti.

Tu se znova pokaže pomen stare razlike med delovanjem in sadovi delovanja. Če človek lahko odgovarja za svoje odločitve, ne da bi mu pripisali popoln nadzor nad posledicami, ostane prostor za prizadevanje, sočutje in realne omejitve. Ko prodajna obljuba to mejo izbriše, lahko vsak neuspeh razloži kot osebno napako — in hkrati še naprej prodaja novo rešitev. R13 s tem ne izreka kliničnih trditev o konkretni terapiji; pokaže, zakaj je od ponudnika treba zahtevati jasen opis meja metode in spoštovanje človeka tudi ob neuspehu.

Kaj je sodobna izmenjava, ki ne obrne nauka na glavo?

Kritika prodajnih obljub še ne pomeni, da mora biti vsaka sodobna razlaga starih učenj brezplačna ali zaprta v svoj izvorni zgodovinski okvir. Kakovostno poučevanje zahteva čas, delo in sredstva. Ljudje v novih okoliščinah upravičeno iščejo načine, kako lahko neko filozofsko vajo povežejo z vsakdanjimi skrbmi. Živa tradicija ni muzejski eksponat. Za pošteno izmenjavo zato ni odločilno, da denar izgine, temveč da ponudnik jasno loči izročilo, sodobno interpretacijo in obljube, ki jih sam dodaja. [12][14]

Ponudnik lahko na primer odkrito pove, da je pripravil sodobno vajo za boljšo organizacijo osebnih ciljev in da jo je navdihnila določena filozofska tradicija. To je drugače, kot če bi isti program oglaševal kot skrivno tisočletno metodo, ki ob pravilni uporabi zagotavlja bogastvo ali ljubezen. V prvem primeru kupec dobi možnost presoditi sodobni namen programa. V drugem se lahko avtoriteta izročila uporabi kot nadomestek za dokaz, da obljubljeni rezultat res nastopi. Pri tem ni dovolj le zapisati ime starodavnega besedila: pomembno je tudi, ali je z njegovo vsebino predstavitev poštena. [1][9]

Prav tako bi bilo pretirano od človeka zahtevati, da se odreče delu na sebi, ker njegov namen ni osvoboditev v strogem filozofskem smislu. Mnogi ne prihajajo na tečaj raziskovat naukov o osvoboditvi, temveč iščejo pomoč pri vsakdanjem življenju. Če je program opisan kot sodobno orodje z razumnimi mejami, ta vsakdanja uporaba sama po sebi ni dokaz prisvajanja ali prevare. Težava se pojavi, ko izkušnja koristi postane nedokazana univerzalna formula in ko se sodobni namen prikrije za pojmom »izvirno«. To ni zavrnitev uporabnosti, temveč zahteva po intelektualni poštenosti.

Zato je za bralca koristnejše več natančnih vprašanj kot eno samo — »Ali je to res starodavno?«: Kateri konkretni vir je naveden? Ali lahko ločim izvirno besedilo od učiteljeve razlage? Ali se rezultat obljublja kot možnost, osebna izkušnja ali zagotovljen zakon? Ali se priznajo zunanje okoliščine, ki jih udeleženec ne nadzoruje? Ali lahko program kritično presodim, ne da bi bil vsak ugovor označen za moje napačno mišljenje? Odgovori povedo več o ponudbi kot barva njenega logotipa, meditativna glasba ali število ponovitev besede »energija«.

To je lahko zahtevnejša, a bolj poštena oblika sodobne izmenjave. Ne obljublja, da bodo stara besedila rešila vse današnje probleme, in ne zahteva, da njihove vsebine za vedno ostanejo v preteklosti. Dovoljuje novo uporabo, vendar od nje zahteva lastno ime in odgovornost. Razlikuje med legitimno pomočjo pri življenjskih ciljih in prodajo domnevno neizogibne izpolnitve želja. Ohranja možnost, da človek po nauku nekaj spremeni v sebi, ne da bi moral za to kupiti obljubo, da bo svet postal popolnoma poslušen njegovi volji.

Svoboda od želje ali učinkovitejše izpolnjevanje želja?

Na začetku je vprašanje zvenelo skoraj kot izbira med dvema izdelkoma: ena metoda naj bi nas naučila sprejemanja, druga doseganja ciljev. Toda resnična razlika ni v tem, da bi morala biti vsaka želja zavrnjena ali da bi bilo vsakršno prizadevanje za uspeh duhovno sumljivo. Izbrana besedila ponujajo zahtevnejši pogled. Delovati je mogoče brez prepričanja, da nam pripadajo sadovi delovanja; želeti si je mogoče dobro življenje brez misli, da bo zadostovala sama želja; posedovati je mogoče sredstva, ne da bi njihova pridobitev postala edino merilo človekove vrednosti. [1][5][6]

Sodobna komercialna ponudba lahko te razlike ohrani ali izbriše. Če jih ohrani, lahko izročilo postane vir razmisleka, ne da bi ga bilo treba predstavljati kot znanstveno potrjeno napravo za izpolnjevanje vseh ciljev. Če jih izbriše, se v središču znajde kupec, ki mora vedno znova izboljševati svoj notranji postopek, da bi dobil še nekaj več. Trg mu ne proda nujno osvoboditve od hrepenenja, temveč možnost, da hrepenenje organizira v privlačnejšo in navidezno zanesljivejšo pot do naslednjega rezultata. [9][12][16]

Najresnejša kritika zato ne napada človeka, ki upa na boljše življenje. Upa lahko z dobrimi razlogi. Kritizira trenutek, ko ponudnik željo spremeni v pogodbo z vesoljem, sebe pa postavi za razlagalca njenih domnevnih pravil. Trditev o takšnih pravilih mora ostati trditev, dokler zanjo ni ustreznih dokazov. Vprašanje, katere znanstvene in zdravstvene obljube prestanejo strožji preizkus, zahteva posebno obravnavo in je naloga naslednjega članka serije.

Morda je najbolj pomenljivo prav to: svoboda od navezanosti na izid in obljuba, da lahko izid zagotovimo, lahko uporabljata podobne besede o notranji preobrazbi, a človeka vodita v različni smeri. Ena mu pusti odprto vprašanje, kaj je vredno želeti in čemu se je mogoče odpovedati. Druga lahko to vprašanje preskoči ter ponudi le učinkovitejšo pot do izpolnitve. Ko se starodavni nauk pojavi kot izdelek, cena ni prvo vprašanje. Vprašati je treba, kaj je po novem njegov cilj — in kdo obljublja, da ga lahko zagotovi.