Koledar kot kulturni fosil: zakaj september pomeni sedem in kaj iz tega sledi
September pomeni sedmi, vendar je deveti mesec. Je to napaka, sled starejšega rimskega koledarja ali nekaj več? Pregled imen mesecev, Numove tradicije, republikanskih fastov in Cezarjeve reforme.
September je deveti mesec našega leta, njegovo ime pa dobesedno kaže proti številu sedem. Enako velja za oktober, november in december: latinski septem, octo, novem in decem pomenijo sedem, osem, devet in deset. Ta navidezna napaka ni sodobna zmeda. Rimljani so jo opazili že sami, antični pisci pa so jo razlagali kot sled starejšega koledarskega reda, v katerem je imel marec pomembnejši začetni položaj.
Toda iz štirih imen mesecev ne moremo brez preostanka rekonstruirati najstarejšega rimskega koledarja. Pozni antični viri pripovedujejo o desetmesečnem letu Romula in o Numi, ki naj bi dodal ali prerazporedil januar in februar, vendar se njihove različice med seboj razlikujejo. Tudi sodobni raziskovalci opozarjajo, da je zgodnja zgodovina rimskega koledarja deloma rekonstrukcija iz poznejših besedil, ritualov in imen, ne neprekinjeno dokumentirana kronologija od 8. stoletja pr. n. št.
Prav zato je koledar zanimiv kot kulturni fosil. V njem lahko starejša poimenovanja preživijo poznejše reforme. Politično leto lahko spremeni začetek, meseci se lahko prestavijo, njihova dolžina se lahko popravi, nekateri se celo preimenujejo po vladarjih — stara številčna imena pa ostanejo. Jezik lahko tako ohrani sled sistema, ki ga nihče več ne uporablja v prvotni obliki.
Članek zato ne išče skrite kode v imenih mesecev. Preverja bolj konkretno vprašanje: kaj nam September = sedmi res pove o rimskem času, kje se začne negotovost, kako so republika, Julij Cezar in Avgust koledar preoblikovali ter zakaj danes še vedno živimo z imeni, ki pripadajo več zgodovinskim plastem hkrati.
September res pomeni »sedmi«
Osnovna etimologija je trdna. September je povezan z latinskim septem, sedem; October z octo, osem; November z novem, devet; December z decem, deset. Tudi starejši imeni današnjega julija in avgusta sta bila številčna: Quintilis oziroma Quinctilis je pomenil peti mesec, Sextilis pa šesti. Cenzorin v 3. stoletju n. št. izrecno pravi, da so bila imena od Quintilisa do decembra izpeljana iz njihovega zaporednega mesta.
Če vrstico začnemo z marcem, se imena lepo poravnajo: marec 1, april 2, maj 3, junij 4, Quintilis 5, Sextilis 6, september 7, oktober 8, november 9, december 10. To je razlog, da se neskladje pogosto razloži z nekdanjim marčevskim začetkom leta. Oxfordov pregled rimske časovnosti prav ta imena navaja kot pomemben znak, da je v preteklosti obstajala koledarska ureditev, v kateri so bili ti meseci šteti od marca.
Toda že tu je pomembna prva meja. Imena nam zanesljivo povedo, da ohranjajo staro številčno zaporedje; sama po sebi pa ne dokazujejo vseh podrobnosti priljubljene rekonstrukcije — denimo natančnega 304-dnevnega leta z desetimi meseci in povsem 'brezimnim' zimskim obdobjem. Za to potrebujemo dodatne vire, ti pa so poznejši in med seboj niso povsem enotni.
Desetmesečno leto: antična tradicija, ne neposreden zapis iz Romulovega časa
Plutarh, Ovid, Makrobij in Cenzorin poznajo zgodbo, po kateri naj bi bilo najstarejše rimsko leto krajše in naj bi se začelo z marcem. Ovid v Fastih celo razlaga, da so stari Rimljani imeli manj kalend kot poznejši Rimljani, Plutarh pa uporablja prav ime December — 'deseti' — kot argument za nekdanjih deset mesecev.
Vendar antični avtorji niso govorili z enim glasom. Cenzorin ohranja podatek, da sta Licinij Macer in Fenestela menila, da je bilo rimsko leto že od začetka dvanajstmesečno, nato pa sam daje prednost drugim avtorjem, ki so zagovarjali desetmesečno različico. Plutarh prav tako pozna dve različni tradiciji: po eni je Numa januar in februar dodal, po drugi pa sta že obstajala in ju je samo prestavil na začetek leta.
Sodobna raziskava je zato previdnejša od šolskega stavka 'Romul je imel deset mesecev, Numa je dodal dva'. Jörg Rüpke je opozoril, da dobesednega romulovskega 304-dnevnega koledarja ni mogoče preprosto vzeti kot zgodovinsko dejstvo. Gary Forsythe, Agnes Michels, Denis Feeney in novejši Daniel Gargola na različne načine poudarjajo, da zgodnji rimski koledar rekonstruiramo iz poznejših pričevanj, ritualnih ostankov in republikanskih dokumentov.
Januar in februar: Numa je del tradicije, ne časovni žig
Rimsko izročilo koledarske reforme pogosto pripisuje Numi Pompiliju, legendarnemu drugemu kralju Rima. Livij mu pripisuje razdelitev leta na dvanajst lunarnih mesecev in interkalacijo, s katero naj bi koledar ponovno usklajevali s Soncem. Plutarh Numi prav tako pripisuje veliko vlogo, vendar že v istem odlomku prizna, da se izročila o januarju in februarju razlikujejo.
Zato poved 'Numa je leta X dodal januar in februar' zveni natančneje, kot dovoljujejo viri. Numa pripada rimski kraljevski tradiciji, o kateri pišejo avtorji mnogo stoletij pozneje. Njegovo ime je pomembno za to, kako so Rimljani razlagali svoj koledar in svojo versko ureditev; ni pa sodoben arhivski dokument iz 7. stoletja pr. n. št.
Prav tako iz imen September–December ne sledi, da januar in februar v vsakem starejšem obdobju sploh nista obstajala. Možna zgodovina je bolj zapletena: različni koledarski cikli, ritualna leta in politični začetki leta se lahko prekrivajo. Kulturni fosil ohrani starejšo plast, ne nujno celotnega prvotnega sistema.
Kdaj se je leto sploh začelo? Odgovor je odvisen od tega, katero leto mislimo
Ko rečemo, da se je rimsko leto 'začenjalo marca', moramo vprašati: versko leto, civilni koledar, magistratsko leto ali poznejšo antično razlago? Ovid navaja obrede 1. marca kot sled starega novega leta, toda rimske ustanove skozi republiko niso imele ene same nespremenljive začetne točke za vse namene.
Zelo konkreten primer je nastop konzulov. Francisco Pina Polo povzema, da so konzuli v določenem republikanskem obdobju nastopali 15. marca, leta 153 pr. n. št. pa se je nastop trajno premaknil na 1. januar, verjetno zaradi vojaških potreb v Hispaniji. To je pomembno, ker politični oziroma konsularni začetek leta ni isto kot etimologija mesecev.
Do pozne republike je januar brez dvoma stal na začetku civilnega leta, medtem ko so September, October, November in December še naprej nosili številke 7–10. To je bistvo kulturnega fosila: sistem se je spremenil, besede pa niso bile 'popravljene', da bi se ujemale z novim številčenjem.
Republikanski koledar je bil tudi pravna in verska infrastruktura
Koledar Rimljanom ni služil le za štetje dni. Določal je, kdaj se smejo sestajati politične skupščine, kdaj so dovoljene pravne dejavnosti, kdaj so prazniki in kdaj je treba opraviti rituale. Zato so fasti hkrati koledar, javni dokument in zemljevid družbenega časa.
Najpomembnejši materialni pričevalec predjulijanskega koledarja so Fasti Antiates Maiores, poslikani koledar iz Antija iz prve polovice 1. stoletja pr. n. št. Na njem so vidni meseci, nundinalne črke, oznake versko-pravnega statusa dni in tudi interkalarni mesec. Ta najdba je veliko močnejši dokaz za dejanski republikanski koledar kot pozne zgodbe o Romulu.
Predjulijanski sistem je zahteval interkalacijo, da bi se civilni čas približno držal letnih časov. Upravljanje tega procesa je bilo v rokah pontifikov in ni bilo vedno idealno redno. Najnovejša raziskava Daniela Gargole poudarja prav napetost med idealiziranimi koledarskimi pravili in dejanskim upravljanjem časa v politični ter verski praksi.
Cezarjeva reforma ni izbrisala starih imen
V 1. stoletju pr. n. št. je neusklajenost republikanskega sistema postala dovolj velika, da je Julij Cezar izvedel veliko reformo. Prehodno leto 46 pr. n. št. je bilo izjemno podaljšano, novi julijanski sistem pa je od 45 pr. n. št. uporabljal približno 365¼-dnevno sončno leto in redno prestopno pravilo. Reforma je spremenila tehnično arhitekturo časa, ne pa vseh njegovih kulturnih imen.
Številčni meseci so zato preživeli. Quintilis je bil po Cezarjevi smrti preimenovan v Iulius — julij — Sextilis pa leta 8 pr. n. št. v Augustus. Cenzorin in Svetonij o teh preimenovanjih govorita neposredno. September, oktober, november in december pa so ostali nedotaknjeni, čeprav so bili že dolgo deveti, deseti, enajsti in dvanajsti mesec.
Tudi priljubljena zgodba, da je Avgust februarju 'ukradel' dan samo zato, da bi imel njegov avgust 31 dni kakor Cezarjev julij, ni varna antična zgodovina. Starejši viri in rekonstrukcije julijanske reforme kažejo, da je imel Sextilis 31 dni že v julijanski ureditvi pred preimenovanjem. Koledar ima dovolj resničnih zgodovinskih čudnosti; dodatna legenda ni potrebna.
Od julijanskega do gregorijanskega: popraviš mehanizem, ne nujno besednjak
Julijanski koledar je bil izjemno uspešen, vendar njegovo povprečno leto ni povsem enako tropskemu letu. Majhna razlika se je skozi stoletja nabrala, zato je gregorijanska reforma leta 1582 prilagodila prestopno pravilo in izpustila dneve, da bi koledarski datum ponovno približala sezonskemu ciklu.
Toda niti ta velika reforma ni preimenovala septembra v 'deveti mesec' ali decembra v 'dvanajsti mesec'. Evropa je popravljala matematiko koledarja, ne njegovega celotnega jezikovnega spomina. Zato sodobni koledar ni izdelek enega trenutka, ampak plastenje rimskih, julijanskih, avgustovskih, krščanskih in gregorijanskih odločitev.
To je dober opomin tudi za druge ustanove. Ime, simbol ali ritual lahko ostane na mestu še dolgo po tem, ko se njegova prvotna funkcija spremeni. Tak ostanek je zgodovinski namig — ne nujno dokaz skrivnega namena.
Kaj iz tega res sledi — in kaj ne
Iz imen September–December lahko precej zanesljivo sklepamo, da nosijo spomin na starejše številčno zaporedje, povezano z marčevskim začetkom oziroma marčevsko orientacijo leta. Lahko tudi vidimo, da Rimljani sami niso imeli težave z ohranjanjem starih imen po institucionalnih spremembah. Koledar je zato lep primer zgodovinske odvisnosti od poti: novo se pogosto zgradi na starem, namesto da bi sistem vsakokrat začeli iz nič.
Ne moremo pa iz samega imena September dokazati točno določenega romulovskega koledarja, natančnega datuma reforme, skrite numerološke kode ali namernega prikrivanja. Celo antični pisci se niso strinjali o najzgodnejši fazi. Etimologija je dokaz za zgodovinsko plast jezika; ni čarobni ključ za vse, kar se je dogajalo pred njo.
Najzanimivejši sklep je zato skoraj nasproten senzacionalnemu: vsakdanji koledar na našem telefonu je živ arhiv kompromisov. September je deveti mesec z imenom 'sedmi', ker sistemi niso nujno logične celote, oblikovane naenkrat. So zgodovina, ki je ostala v uporabi. Prav zato je smiselno opazovati stare neskladnosti — ne zato, ker vsaka skriva skrivnost, ampak ker pogosto pokažejo, kje je novi red zrasel čez starega.
Viri in nadaljnje branje
- Christopher S. Jones — ‘Theorization, Measurement, and Standardization of Calendrical Time,’ Oxford Handbook: Roman month names and evidence for an older March-oriented sequence
- Jörg Rüpke — The Roman Calendar from Numa to Constantine, Wiley: technical, political and religious history of the Roman calendar
- Jörg Rüpke — ‘Towards an Early History of the Roman Calendar,’ Wiley: reconstruction of the earliest phases
- Bryn Mawr Classical Review — review of Rüpke, noting his rejection of a simple early ten-month reconstruction
- Agnes Kirsopp Michels — Calendar of the Roman Republic, Princeton University Press: reconstruction from epigraphic and literary evidence
- Denis Feeney — Caesar’s Calendar: Ancient Time and the Beginnings of History, University of California Press
- Gary Forsythe — Time in Roman Religion, Routledge: Roman calendar, ritual and concepts of time
- Daniel J. Gargola — Calendar, Cult, and Law in Rome to the Age of Augustus, Cambridge University Press
- Daniel J. Gargola — ‘The Management of Intercalation,’ Cambridge: pontifical management and irregularity of intercalation
- Plutarch — Life of Numa 18–19: competing traditions about January, February and the ten-month year
- Livy — History of Rome 1.19: Numa, twelve lunar months and intercalation
- Ovid — Fasti Book 3: March, the beginning of the year and the old ten-month tradition
- Ovid — Fasti Book 1: poetic-antiquarian exploration of Roman calendrical order
- James G. Frazer commentary on Ovid’s Fasti, Cambridge: ancient disagreements about the ten-month year and addition of January/February
- Macrobius — Saturnalia 1.12–14: Roman month order, ten-month tradition and Julian reform
- Censorinus — De Die Natali 20–22: month names, competing early-calendar traditions, July and August renamings
- Francisco Pina Polo — The Consul at Rome, Cambridge: consular inauguration moved to 1 January in 153 BCE
- British Museum — ‘What’s in a name? Months of the year’: September–December and the numerical Roman month names
- Attalus — Fasti Antiates Maiores: translated pre-Julian calendar inscription from Antium
- Wikimedia Commons — Fasti Antiates Maiores: museum photograph and provenance of the pre-Julian calendar
- Ostia-Antica.org — Antium calendars: archaeological context and dating of the Fasti Antiates Maiores
- Royal Observatory of Belgium — The Roman and Julian calendars: overview and caution about legendary early reconstructions
- Suetonius — Life of Augustus 31: Augustan correction of the calendar and renaming of Sextilis
- Cambridge — The Julian Calendar and the Solar Meridian of Augustus: Caesar’s reform, Augustan correction and Sextilis/Augustus
- Perseus — Dictionary of Greek and Roman Antiquities, ‘Calendarium’: classical evidence and scholarly problems of the Roman calendar