Ko sol ni soliter — kako prevodi Svetega pisma spreminjajo pomen starih snovi

Beseda, ki zamenja svojo snov

Če danes v kemijskem priročniku poiščemo kalijev nitrat, dobimo formulo KNO₃. V številnih jezikih je ta snov znana tudi kot soliter oziroma saltpeter. V zgodovinskem angleškem svetopisemskem prevodu King James Bible pa se pojavi beseda nitre. Navidezno je sklepanje preprosto: če je nitre soliter, potem naj bi starodavni avtor govoril prav o kalijevem nitratu. Toda to sklepanje preskoči najpomembnejši korak — spremembo pomena besede. [4, 6]

Izrazi, kot so grški nitron, latinski nitrum in angleški nitre, niso bili v vseh stoletjih uporabljeni po sodobnih pravilih kemijskega poimenovanja. Starejši pisci so snovi pogosto opisovali po izvoru, videzu, lastnostih in uporabnosti, ne po sodobnih kemijskih formulah. Ime se je lahko ohranilo, medtem ko se je njegov običajni pomen premaknil. Etimološka in zgodovinska literatura opisuje starejšo povezavo besede nitron z naravnimi alkalnimi solmi ter poznejšo uveljavitev izraza nitre za nitrate, zlasti kalijev nitrat. Vendar to ni preprosta zgodba, v kateri bi en sam izumitelj nekega dne preimenoval eno snov v drugo. [6, 7]

Pomislimo na besedo »sol«. V vsakdanjem pogovoru večinoma pomeni kuhinjsko sol. Kemik pa uporablja izraz »soli« za široko skupino ionskih spojin, med katerimi je tudi kalijev nitrat. Če v antičnem besedilu prepoznamo besedo za »sol«, s tem še ne določimo natančne sestave konkretne snovi. Enako velja za besedo »soda«, ki jo lahko današnji bralec poveže s povsem drugačnimi izdelki, kot jih je imel v mislih starodavni pisec. Zgodovinska razlaga zahteva, da besedo najprej vrnemo v njen stavek in čas, šele nato preverimo, katera snov bi ji lahko ustrezala.

Ko takšno previdnost opustimo, hitro zgradimo verigo navideznih dokazov: staro besedo prevedemo s sodobnim kemijskim imenom, to ime povežemo s podobnim krajevnim imenom, nato pa obe podobnosti razglasimo za pričevanje o tehnologiji ali dogodku. Vsak člen posebej se morda sliši prepričljivo. Skupaj pa ne dokažejo ničesar, dokler ne najdemo neodvisnih pričevanj, ki povezavo res potrjujejo.

Lotova žena in solni steber

Zgodba o Lotovi ženi iz Geneze 19,26 je eden najbolj prepoznavnih svetopisemskih prizorov, povezanih s soljo. V pripovedi se ob begu iz uničevanega mesta ozre nazaj in postane solni steber. Hebrejsko besedilo vsebuje izraz neṣîḇ melaḥ — »steber soli«. Beseda melaḥ pomeni sol; to ni isti izraz kot neter, ki ga srečamo drugje v Svetem pismu. V tem odlomku zato ni jezikovne podlage za trditev, da je izvirnik govoril o kalijevem nitratu ali o nitratskem gnojilu. [3, 8]

S tem smo odgovorili na eno vprašanje, ne pa na vsa. Ugotovili smo, kaj piše v ohranjenem hebrejskem besedilu. Nismo pa s tem raziskali, kakšen zgodovinski dogodek, geološki pojav ali versko sporočilo je morda v ozadju pripovedi. Besedilo ni laboratorijski zapis, ki bi našteval sestavine predmetov, in ne moremo mu brez dodatnih virov pripisati podatkov, ki jih ne vsebuje. Pripoved je mogoče brati tudi kot versko svarilo ali del širše zgodbe o sodbi, toda teološka razlaga in geološka rekonstrukcija odgovarjata na različni vprašanji. Preverjanje hebrejske besede samo po sebi ne razveljavi teh verskih interpretacij, vendar jih tudi ne potrdi kot naravoslovna dejstva.

Pokrajina ob Mrtvem morju takšno zgodbo naredi predstavljivo. V njej je sol izrazita naravna sestavina, nastajajo pa tudi nenavadne solne oblike. Geolog Amos Frumkin je preučeval približno dvajset metrov visok solni steber na gori Sedom in njegov nastanek povezoval z razvojem ter zrušenjem solnega jamskega sistema. Raziskava je pomembna zato, ker pokaže, da navidez osupljive kamnite oziroma solne oblike lahko nastanejo po razložljivih geoloških procesih. Ni pa dokaz, da gre za telo osebe iz Geneze ali da je bila prav ta oblika predloga starodavnemu pripovedovalcu. [9]

Neutemeljen bi bil tudi obratni sklep, da geološka razlaga enega stebra dokončno pojasni nastanek svetopisemske pripovedi. Geološka raziskava lahko opisuje sestavo, starost in nastanek določene naravne oblike. Za raziskavo nastanka pripovedi pa potrebujemo drugačne dokaze — primerjave besedil, zgodovino izročila in poznavanje kulturnega okolja. Obe raziskavi se lahko dopolnjujeta, ne smemo pa ene pretvoriti v dokaz za drugo.

Pranje z neter pri Jeremiju

Povsem drugačen prizor najdemo v Jeremiju 2,22. Besedilo govori o pranju s snovjo, imenovano neter, in o uporabi drugega čistilnega sredstva, borit. Toda govorec ne daje gospodinjskega nasveta. Pranje je del preroške metafore: tudi če bi se človek navzven temeljito očistil, njegova moralna odgovornost ne bi izginila. Čistilni sredstvi sta v stavku zato, ker bralec razume njuno običajno funkcijo, ne zato, ker bi prerok razlagal proizvodnjo kemičnih spojin. [4, 10]

Hebrejsko neter leksikografski priročniki razlagajo kot mineralno alkalijo, navadno povezano z natronom. To je povsem drugačna izhodiščna razlaga od enačenja s sodobnim kalijevim nitratom. Stari angleški prevod King James Bible uporablja na tem mestu nitre, kar je razumljivo kot zgodovinsko prevajalsko poimenovanje. Težava nastane, kadar današnji bralec angleški zapis prevede naravnost v sodobno kemijsko formulo, ne da bi preveril starinski pomen. [4, 10]

Razlika med neter in borit je pomembna tudi zato, ker odlomek ne govori o eni sami univerzalni snovi. Nekatera stara čistila so bila mineralna, druga so lahko nastajala iz rastlinskega pepela ali drugih alkalnih sestavin. Natančno določiti sestavo vsakega izdelka v vsakem starodavnem gospodinjstvu bi zahtevalo arheološke, kemijske in besedilne dokaze, ki jih en sam verz ne ponuja. Toda osnovna jezikovna razlika je razvidna: gre za podobo čiščenja, ne za kmetijstvo, sodobni nitratni proces ali zgodbo o Nitrii.

To lepo pokaže, zakaj zgodovinska beseda lahko vsebuje stvaren podatek, ne da bi vsebovala vse informacije, ki bi jih radi iz nje izluščili. Jeremijev stavek je uporaben dokaz, da je bila podoba čiščenja z znanimi snovmi razumljiva občinstvu. Ni pa dokaz, da je bila snov nujno kemijsko čista, proizvedena na določenem mestu ali uporabljena za druge namene, ki so se razvili stoletja pozneje.

Kis, rana in soliter v Pregovorih

Vrnimo se k pregovoru, s katerim smo začeli. Masoretsko hebrejsko besedilo Pregovorov 25,20 vsebuje primerjavo kisa in neter. V isti hebrejski različici nastopata tudi človek, ki drugemu odvzame oblačilo na mrzel dan, in človek, ki žalostnemu srcu poje vesele pesmi. Ti prizori govorijo o neprimernem ravnanju: nekdo potrebuje toploto ali razumevanje, drugi pa mu ponudi nekaj, kar je ravno tedaj škodljivo ali neprijetno. [5, 11]

Toda slovenski prevodi tu niso povsem enaki. Ekumenska izdaja iz leta 1974 ohrani podobo »kis na soliter«, Slovenski standardni prevod pa uporablja »kis na rano«. Če bi primerjali le ti kratki besedni zvezi, bi lahko spregledali besedilno zgodovino verza. Dejansko je ozadje zahtevnejše: grški prevod Stare zaveze, imenovan Septuaginta, ima na tem mestu občutno drugače oblikovano besedilo, v katerem se pojavlja motiv poškodbe oziroma rane. [1, 2, 11]

Opombe prevoda NET Bible opozarjajo, da grška različica ni zgolj zamenjala besede neter za besedo »rana«. Razlika zajema širšo sestavo in izrazje verza. Za nastanek razlike obstajajo besedilnokritične razlage, vendar pregledani viri ne upravičujejo razglasitve ene same rekonstrukcije za nesporno. Prav tako ni utemeljeno napisati, da je ena sodobna slovenska različica zato nujno »ponarejena« oziroma da je druga kemično bolj znanstvena. Prevajalec lahko upošteva različna besedilna izročila in prevajalske cilje; iz samega spletnega prikaza pa ni mogoče zanesljivo rekonstruirati vseh uredniških odločitev konkretne izdaje. [11]

Če se osredotočimo na hebrejsko različico, lahko njen materialni motiv razlagamo ob stiku kisa z alkalno snovjo. Kis je kisel, natron oziroma soda v ustrezni sestavi pa alkalen. Stik lahko povzroči nevtralizacijo oziroma penjenje, odvisno od sestave in razmerja snovi; to pa je sodobna kemična razlaga, ne zanesljiv zapis poskusa iz časa nastanka pregovora. A tu moramo razlikovati med sodobno razlago možnega materialnega ozadja in trditvijo, da poznamo natančen poskus, ki ga je imel pisec pred očmi. [11]

Grška podoba rane učinkuje drugače. Kis na poškodovani koži pomeni bolečino ali draženje, zato primerjava ne potrebuje poznavanja alkalij. Obe različici lahko bralcu približata poanto pregovora: pomoč, ponujena brez občutka za človekovo stanje, lahko postane nova nevšečnost. Ključni del besedila ni laboratorijska identifikacija snovi, ampak odnos do žalostnega človeka. Prav ta razlika med sporočilom in materialnim detajlom je pogosto izgubljena, kadar se star pregovor uporablja kot dokaz napredne kemične tehnologije.

Na tem mestu se pokaže tudi meja našega vedenja. Vemo, kaj vsebuje prikazano masoretsko besedilo, vemo, da je grška različica drugačna, in preverili smo, kako to rešujeta dva slovenska prevoda. Ne vemo pa samo iz teh podatkov zagotovo, katera različica je nastala prva v vseh podrobnostih ali po kateri natančni poti je vsaka prevajalska odločitev prišla v posamezno izdajo. Za tak sklep bi potrebovali kritično besedilno zgodovino, ne samo sodobno primerjavo spletnih prevodov.

Snovi, ki jih belina ne naredi enakih

Človek pred tremi majhnimi posodami z belkastimi snovmi morda ne bi znal ugotoviti, katera vsebuje kuhinjsko sol, katera natron in katera kalijev nitrat. Prav zaradi zunanje podobnosti so lahko priljubljene razlage tako prepričljive. Toda kemija jih jasno razlikuje. Običajna kuhinjska sol je predvsem natrijev klorid, NaCl. Kalijev nitrat ima formulo KNO₃. Mineral natron pa v ožjem mineralogičnem pomenu označuje natrijev karbonat dekahidrat, Na₂CO₃·10H₂O. Gre za različne spojine z različnimi lastnostmi. [12, 13]

Zgodovinska raba besede »natron« je še nekoliko zahtevnejša. Arheološki vzorci naravnega natrona niso nujno čisti kristali natrijevega karbonata dekahidrata. Metropolitanski muzej umetnosti naravni egipčanski natron opisuje kot zmes natrijevega karbonata, hidrogenkarbonata, sulfata in klorida. To pomeni, da mora raziskovalec razlikovati med imenom minerala in skupino naravnih surovin, ki so jih ljudje dejansko nabirali in uporabljali. [14]

Za takšno rabo imamo materialni dokaz. Metropolitanski muzej hrani majhno vrečko natrona iz Tutankamonovega balzamičnega depoja, evidentirano pod številko 1988.437.2. Muzejski katalog navaja, da so zalogo odkrili leta 1907 pri tebanski Dolini kraljev in da je bila povezana z balzamiranjem Tutankamona; vrečka s kataloško številko 1988.437.2 vsebuje neuporabljen natron. Tu ne govorimo zgolj o kasnejši zgodbi o starodavni kemiji, ampak o konkretnem katalogiziranem arheološkem predmetu. [15]

Toda celo ta vrečka nam pove natanko toliko, kolikor dopušča njen kontekst. Priča o natronu v staroegipčanski pogrebni praksi; sama ne dokazuje, kakšno snov je imel v mislih pisec Jeremijeve knjige, še manj pa o gnojenju z nitrati v mestu ali deželi s podobnim imenom. Povezava bi zahtevala primerjavo kraja, časa, trgovinskih poti, uporabe in besednih pomenov. Najdba seveda povečuje naše razumevanje antične materialne kulture, vendar ne sme postati univerzalen dokaz za vsako besedilo, v katerem se pojavi sorodna beseda.

V kemiji so »soli« širša skupina spojin, med katere sodijo tudi snovi, ki jih ne uporabljamo za začinjanje hrane. To je povsem pravilna znanstvena raba, a ni dovoljenje za poljubno prehajanje med pojmi. Ko beremo zgodovinski stavek, moramo vprašati, ali je beseda splošna oznaka, trgovsko ime, krajevni izraz, mineralogični naziv ali poimenovanje natančno določene spojine. Šele nato lahko kemično primerjavo uporabimo kot pomoč pri razlagi.

Štiri izraze je treba razlikovati

Kako so se spreminjala imena

Grški nitron, latinski nitrum in poznejši evropski izrazi, iz katerih izvirajo različice nitre, zvenijo kot družina besed. To tudi so — vendar družina imen ne pomeni nujno družine enakih kemičnih snovi. V starejšem evropskem slovaropisju se opisujejo primeri, ko so se poimenovanja, povezana z alkalnimi mineralnimi solmi, pozneje povezovala z nitrati. Prav ta zgodovina pomaga razumeti, zakaj stari angleški svetopisemski prevod na mestu hebrejskega neter uporablja izraz, ki ga današnji bralec razume drugače. [6, 7]

Razloga za zmedo ni treba iskati v namernem prikrivanju. Že sama zgodovina znanosti je zgodovina spreminjajočih se kategorij. Preden so kemiki zanesljivo razlikovali spojine po kemijski sestavi, so poimenovanja sledila značilnostim, kot so beli kristali, topnost, reakcija s kislinami ali način pridobivanja. Isto poimenovanje je v različnih stoletjih in strokah lahko pokrivalo različne snovi. Prevajalec, ki se je odločil za besedo, razumljivo svojemu občinstvu, ni mogel predvideti vseh pomenov, ki jih bo ta dobila več stoletij pozneje.

Zato bi bilo preveč samozavestno zapisati, da lahko določimo en sam trenutek ali osebo, ki je prvotni natron »spremenila« v moderni soliter. Pregledani zgodovinski in etimološki viri potrjujejo splošni pomenski premik, ne pa neprekinjene, natančno datirane poti vsake besede skozi vse jezike. Za takšno rekonstrukcijo bi potrebovali obsežnejšo filološko literaturo in zgodovinske rabe v izvirnem kontekstu. [6, 7]

Pomembnejši od popolne etimološke časovnice je nauk za branje virov. Kadar v zgodovinskem prevodu najdemo izraz nitre, nas to napoti k dodatnemu vprašanju, ne k hitremu zaključku. Kaj je pomenil v tistem prevodu? Katero besedo prevaja? Ali kontekst govori o čiščenju, kislem učinku, medicini, rudah ali kmetovanju? In ali gre za besedilo iz istega časa kot snov, o kateri bi radi sklepali? Brez teh vprašanj lahko isti zapis nosi več različnih, medsebojno nezdružljivih sodobnih interpretacij.

Kje je bila Nitria in kaj o njej pričajo viri

Povezava postane posebno mamljiva, kadar se podobni besedi pridruži še zemljepisno ime. Nitria je resnično zgodovinsko ime, povezano z Egiptom. V poznoantičnih besedilih ga srečamo v opisih zgodnjekrščanskega meništva, med drugim pri Paladiju v Lausiac History. Njegovo pričevanje govori o meniškem okolju, asketskem življenju in kraju, ki je imel pomembno vlogo v zgodovini krščanskih puščavnikov. To je izpričan zgodovinski kontekst imena. [16]

Toda ko pregledamo arheološke in zgodovinske raziskave, se pokaže, da je treba ločiti več območij: Nitrio, Kellio in Sketis oziroma Scetis. Antoine Guillaumont je v študiji iz leta 1965 pojasnil, da je Nitrio treba razlikovati od Sketisa, ki ga identificira z območjem Wadi el-Natrun, in od vmesnega meniškega naselja Kellia. Raziskovanje natančnih lokacij in njihovih medsebojnih odnosov je zgodovinsko-arheološko vprašanje, ne dokaz o eni starodavni državi s posebno kmetijsko tehnologijo. [17]

Prvotna hipoteza, iz katere je zrasla ta raziskava, je omenjala »državo Nitria« in gnojenje s solitrom v povezavi s svetopisemsko zgodbo. Med pregledanimi viri nismo našli dokumenta, ki bi takšno specifično povezavo potrjeval. To ni isto kot trditi, da nikoli nikjer ni obstajalo drugo naselje s sorodnim imenom ali da o zgodovini Nitrije vemo vse. Pomeni le, da viri, ki jih lahko navedemo, govorijo o drugačnem kraju in drugačnem obdobju, domnevna zgodba o bibličnem gnojenju pa nima izkazane dokazne verige.

Podobnost med imenom kraja, staro besedo za alkalijo in moderno besedo za nitrat je tako lahko začetek raziskovalnega vprašanja, ne njegov odgovor. Tudi če bi bila etimologija krajevnega imena povezana z mineralnimi solmi, iz tega ne bi sledilo, da so tam uporabljali kalijev nitrat za gnojenje, še manj pa, da gre za kraj iz Geneze. Zamisel, da je podobnost imen enakovredna dokazu o zgodovinski tehnologiji, bi v resnem zgodovinopisju naletela na enako težavo kot sklepanje, da imata dva človeka z istim priimkom nujno isto življenjsko zgodbo.

Kdaj je soliter res postal zgodba o gnojenju

Vendar skrbno razlikovanje pojmov ne pomeni, da moramo zanikati zgodovino gnojil. Soliter je v zgodnjem novem veku res nastopal v poskusih izboljševanja rodovitnosti tal. Zgodovinar znanosti Justin Niermeier-Dohoney je v recenzirani študiji raziskal angleške projekte iz sedemnajstega stoletja, v katerih so različni reformatorji kmetijstva preizkušali uporabo solitra in umetno pripravljenih snovi. Raziskava pokaže, kako so se pri tem prepletali alkimistične predstave o rasti, praktični poskusi, pridobivanje surovin in ambicije po preobrazbi kmetovanja. [18]

Posebej zanimivo je, da ista snov nastopa v dveh skoraj nasprotnih vlogah. Kalijev nitrat je bil pomemben za smodnik, hkrati pa so posamezni raziskovalci v njem videli potencialno sredstvo za spodbujanje rastlinske rasti. Sodobnemu bralcu se takšna dvojnost morda zdi paradoksalna, za zgodovino poskusne kemije pa je razumljiva: enaka surovina ima lahko povsem različne učinke glede na način in okoliščine uporabe. Vendar zgodovinski poskusi še ne pomenijo, da so vsi načrti delovali ali da so se široko uveljavili. Niermeier-Dohoney opozarja tudi na njihove omejitve in neuresničene ambicije. [18]

Študija zato potrjuje nekaj pomembnega, vendar časovno natančnega: v Angliji sedemnajstega stoletja so obstajali dokumentirani poskusi povezovanja solitra in rodovitnosti tal. To ni dokaz, da je svetopisemski pisec že opisoval isto prakso ali da je bila povezana z domnevno državo Nitria. Med podatkom »nekdo je v novem veku poskusil uporabiti nitratno snov za gnojenje« in trditvijo »to dokazuje skrito zgodbo iz Geneze« je več stoletij ter vrsta manjkajočih dokazov.

V zgodovini razlag Pregovorov obstaja tudi zanimiva, vendar nezadostno preverjena sled. Pulpit Commentary povzema starejšo razlago, po kateri naj bi kis spreminjal lastnosti nitre v zemlji, in se pri tem posredno sklicuje na rimskega agronomskega pisca Kolumelo. Ker izvirnega Kolumelovega odlomka in njegovega konteksta v tej raziskavi nismo neposredno preverili, tega pričevanja ne uporabljamo kot dokaz o antični agronomiji ali izvoru sodobne zgodbe o Nitrii. Zabeleženo je zgolj kot primer poznejše komentatorske razlage, ki jo je treba nadalje preveriti. [19]

Bolj zanimivo vprašanje od iskanja ene spektakularne izgubljene tehnologije je, kako so dejanski zgodovinski poskusi pozneje lahko postali gradivo za nove interpretacije starejših besedil. Ko poznamo resničen primer uporabe nitratov v kmetijstvu, nas lahko zamika, da bi to znanje prenesli nazaj na vsak pojav izraza »sol« ali »nitre«. A prav tukaj je potrebna največja previdnost: dokument, ki dobro podpira trditev o sedemnajstem stoletju, ni samodejno dokaz za tisočletja starejše obdobje.

Kaj lahko pove dokaz — in kaj ne

Na koncu se vrnimo k dvema prevodoma istega pregovora. Razlika med »kis na soliter« in »kis na rano« je lahko povod za razpravo, v kateri srečamo hebrejsko besedilo, grško izročilo, slovenske prevajalce, starodavna čistila, sodobno kemijo in zgodovino kmetijskih poskusov. To je veliko bogatejše od preproste odločitve, kateri prevod je »pravi«. Pravzaprav je vprašanje, katerega raziskovalca zanimajo različni dokazi, bolj natančno: kaj vsak od teh virov sploh zmore potrditi? [1, 2, 5, 11]

Hebrejski zapis Geneze potrjuje, da pripoved uporablja besedo za sol. Jeremijev odlomek potrjuje podobo čiščenja z neter. Masoretski Pregovori ohranjajo primerjavo kisa in neter, grška različica pa odpira vprašanja o razvoju izročila. Muzejska vrečka natrona potrjuje konkretno uporabo alkalne mineralne surovine v starem Egiptu. Geološka raziskava opisuje nastanek določene solne oblike. Zgodovinska študija o solitru potrjuje poskuse gnojenja v Angliji sedemnajstega stoletja. Noben vir ne prevzame dokazne naloge drugega; vsak pove nekaj svojega. [3, 4, 5, 9, 15, 18]

Za trditev, da je v starodavni »Nitrii« obstajala posebna tehnologija, povezana s svetopisemsko zgodbo, bi potrebovali povsem drugačno dokazno podlago. Najprej zanesljivo identificiran kraj in čas. Nato besedilo, predmet ali drug samostojen dokaz o tej tehnologiji. Potrebovali bi kemijsko ali zgodovinsko utemeljeno identifikacijo snovi in izkazano povezavo z določenim svetopisemskim odlomkom. Samo podobnost imen ali sodobni pomen stare besede takšne verige ne moreta nadomestiti.

Ta previdnost ni sovražna do radovednosti. Nasprotno: omogoči nam ohraniti tisto, kar je pri zgodbi res zanimivo. Starodavni pisci so poznali snovi, ki so jih uporabljali za čiščenje, in njihovo delovanje je lahko postalo del moralnih prispodob. Ob Mrtvem morju nastajajo nenavadne solne oblike. Staroegipčanski obredi so uporabljali naravni natron. Jezikovne in prevodne tradicije so se spreminjale. Mnogo pozneje so eksperimentatorji skušali iz nitratnih surovin narediti koristna gnojila. To so različne zgodbe, ki se smejo srečati v istem članku, ne pa stopiti v eno samo nedokumentirano »skrivnost«.

Natančno branje ne odvzame zgodovini njene skrivnostnosti. Odvzame le navidezno gotovost sklepom, ki je viri ne upravičujejo. Ko sol ni soliter, se ne konča raziskovanje — takrat se šele začne.