Kje se konča svoboda govora? — Skrivnosti, propaganda in politični govor
Kako zahodne demokracije razmejujejo svobodo govora, varovanje skrivnosti in boj proti propagandi? Analiza primerov žvižgačev, medijev in protestov.
AI-ustvarjena simbolična uredniška ilustracija; ne dokumentarni posnetek.
Svoboda govora je ena od vrednot, ki jih zahodne demokracije najpogosteje predstavljajo kot del svoje politične identitete. Toda skoraj nobena od njih ne razume te svobode kot absolutne.
Evropska konvencija o človekovih pravicah v 10. členu varuje pravico sprejemati in posredovati informacije in ideje, hkrati pa izrecno dopušča omejitve, ki so predpisane z zakonom in nujne v demokratični družbi zaradi nacionalne varnosti, javne varnosti, preprečevanja kriminala, varovanja pravic drugih ali preprečevanja razkritja zaupnih informacij. Torej vprašanje ni, ali država kdaj sme omejiti govor.
Vprašanje je, kako hitro govor, ki oblast moti, postane »državna skrivnost«, »propaganda«, »dezinformacija«, »tuje vmešavanje« ali »nevarno motenje javnega reda« — in ali bi Zahod enako široko razlago teh pojmov sprejel, če bi jo uporabila država, ki jo sam kritizira.
Ta članek zato namenoma ločuje tri različne stvari. Razkritje zaupnih državnih informacij ni isto kot delovanje tujega državnega medija. Tuji državni medij ni isto kot domači protestnik. In zasebna odločitev družbenega omrežja ni isto kot cenzura države. Če te kategorije zmešamo, dobimo propagando namesto analize. Če jih ločimo, postane dvojno merilo veliko bolj vidno.
Ko državna skrivnost trči ob javni interes
Država mora imeti skrivnosti. Obveščevalni viri, vojaški načrti, identitete agentov, aktivne operacije in tehnične zmogljivosti lahko ob nepremišljenem razkritju ogrozijo življenja in nacionalno varnost. Toda izraz »tajno« ne pomeni avtomatično »moralno upravičeno skrito pred javnostjo«.
Prav zgodovina zahodnih demokracij vsebuje primere, ko so zaupni dokumenti razkrili ravnanje države, ki ga javnost brez nepooblaščenega razkritja verjetno ne bi poznala.
Tu nastane konflikt, ki ga ni mogoče rešiti s sloganom. Država vidi kršitev dolžnosti varovanja skrivnosti. Javnost lahko v istem dejanju vidi razkritje ravnanja oblasti. Obe trditvi sta lahko deloma resnični hkrati.
Snowden: razkritje nadzora in kazenski pregon sta obstajala istočasno
Edward Snowden je leta 2013 medijem posredoval veliko količino zaupnega gradiva NSA. Razkritja so sprožila globalno razpravo o množičnem nadzoru, o Section 215, o zbiranju komunikacijskih podatkov in o odnosu med varnostjo ter zasebnostjo. Toda ameriški pravni odziv ni bil presoja vprašanja, ali je bilo razkritje v javnem interesu.
Ministrstvo za pravosodje je Snowdna junija 2013 obtožilo med drugim po 18 U.S.C. § 793(d) zaradi nepooblaščenega posredovanja informacij nacionalne obrambe in po 18 U.S.C. § 798 zaradi razkritja tajnih komunikacijsko-obveščevalnih informacij. [1]
Besedili 18 U.S.C. § 793 in § 798 kriminalizirata določene oblike nepooblaščenega posredovanja oziroma razkritja informacij nacionalne obrambe in tajnih komunikacijsko-obveščevalnih informacij. V teh določbah ni splošne izrecne izjeme, po kateri bi bilo javno razkritje mediju dovoljeno že zato, ker razkrivajoči meni, da ravna v javnem interesu. [2] [3]
Hkrati ameriško pravo pozna zaščitene poti za prijavo resnih nepravilnosti znotraj obveščevalne skupnosti. 5 U.S.C. § 416 omogoča prijavo tako imenovane urgent concern pristojnemu generalnemu inšpektorju in pod določenimi pogoji obveščevalnima odboroma Kongresa, pri čemer morajo biti pri tajnih informacijah upoštevani varnostni postopki. Takšna zaščitena prijava pa ni isto kot javno posredovanje tajnega gradiva mediju. [4]
To je pomembna pravna razlika. Vprašanje, ali je država izvajala pretiran ali pravno sporen nadzor, ni isto vprašanje kot to, ali je imel posameznik zakonsko pravico tajne dokumente odnesti in jih posredovati novinarjem. Toda prav zaradi te ločitve lahko nastane demokratični paradoks:
razkritje lahko pomaga sprožiti reformo državnega programa, oseba, ki je omogočila razkritje, pa je še vedno obravnavana predvsem kot kršitelj zakonov o tajnih podatkih.
To ni nujno pravno protislovje. Je pa politično in moralno vprašanje, ki ga slogan »žvižgač« ali slogan »izdajalec« sam ne reši.
Hale in Winner: ko motiv ne izbriše dejanja
Daniel Hale in Reality Winner dodatno pokažeta, zakaj teh primerov ni pošteno romantizirati. Hale je priznal, da je kot obveščevalni analitik oziroma pogodbeni sodelavec pridobil in novinarju posredoval zaupne informacije nacionalne obrambe. Leta 2021 je bil obsojen na 45 mesecev zapora. [5]
Reality Winner je tajni obveščevalni dokument natisnila, ga odstranila iz varovanega okolja in ga poslala medijski organizaciji. Leta 2018 je priznala krivdo zaradi neupravičenega zadržanja in posredovanja informacij nacionalne obrambe ter dobila 63 mesecev zapora. [6]
V obeh primerih se je država sklicevala na isti interes: ljudje z dovoljenjem za dostop do tajnih podatkov po veljavnem pravu ne morejo sami določiti, da vsak dokument, ki se jim zdi pomemben, preneha biti tajen.
To je pravna utemeljitev pregona, ne odgovor na ločeno vprašanje, ali bi moral sistem pri razkritjih velikega javnega pomena dopuščati širši javnointeresni preizkus. Toda tudi nasprotna skrajnost je nevarna.
Če klasifikacija sama zaključi razpravo o javnem interesu, potem ima izvršna oblast zelo veliko moč nad tem, katere informacije o lastnem ravnanju bodo sploh lahko postale predmet demokratičnega nadzora. Tu je pravo vprašanje manj udobno:
ali so zakonite notranje poti dovolj neodvisne, varne in učinkovite, da lahko človek prijavi resno nepravilnost, kadar je dokaz zanjo sam tajen — ne da bi moral izbirati med molkom in nepooblaščenim javnim razkritjem?
Obstoj zakonskih poti do generalnih inšpektorjev in kongresnega nadzora je relevantno dejstvo. Ni pa oprostilni odgovor na vprašanje, kako učinkovito te poti delujejo v posameznem primeru in kaj se zgodi, ko razkritje nastane zunaj njih.
Assange: primer, ki ga ni mogoče skrčiti na »novinarja, zaprtega zaradi objave«
Primer Juliana Assangea je še bolj občutljiv. Njegov pregon je postal simbol nevarnosti, da bi se Espionage Act uporabil proti objavljanju tajnega gradiva. Toda pravni primer ni bil omejen samo na pasivno prejemanje in objavo dokumentov.
Junija 2024 je Assange priznal krivdo za zaroto s Chelsea Manning za protipravno pridobivanje in razkritje tajnih informacij nacionalne obrambe. V okviru dogovora je prejel kazen v višini že prestanih 62 mesecev in se vrnil v Avstralijo. [7]
Zato bi bilo netočno trditi, da je ameriška država preprosto obsodila običajnega časopisnega založnika samo zato, ker je objavil resnično informacijo. Toda nevarnost, ki jo je primer odprl za novinarstvo, zaradi tega ni izmišljena.
Če se kazensko pravo, namenjeno varovanju informacij nacionalne obrambe, uporablja v primeru osebe, katere dejavnost vključuje pridobivanje in množično objavljanje državnih dokumentov, postane meja med kaznivim pridobivanjem skrivnosti in zaščitenim novinarskim delom izjemno pomembna. To je meja, ki jo demokracija potrebuje jasno.
Pentagon Papers: ko je državna skrivnost naletela na ustavno mejo
Zato je primer New York Times Co. v. United States iz leta 1971 tako pomemben. Ameriška vlada je skušala preprečiti New York Timesu in Washington Postu, da bi objavljala tajno študijo o ameriškem odločanju glede Vietnama — Pentagon Papers.
Vrhovno sodišče je vladi zavrnilo zahtevano predhodno prepoved objave. Per curiam odločitev je ugotovila, da vlada ni izpolnila »težkega bremena« upravičenja za takšno prior restraint.
Primer je postal eden najmočnejših simbolov ameriške zaščite svobode tiska. Uradni zapis sodbe: [8] Toda tudi tu mora biti primerjava natančna.
Pentagon Papers niso vzpostavili splošnega pravila, da ima vsak državni uslužbenec pravico razkriti vsako tajno informacijo.
Sodišče je odločalo o izjemno težkem bremenu, ki ga mora država izpolniti, če želi vnaprej preprečiti časopisu objavo.
To je druga pravna situacija od kazenskega pregona osebe, ki je gradivo protipravno pridobila ali razkrila. Ta razlika je lahko frustrirajoča. Ta meja je pomembna, vendar Zahoda ne oprošča problema selektivnosti. Ameriški sistem ima torej istočasno dve načeli: država lahko kaznuje nepooblaščeno razkritje nekaterih tajnih informacij; in država nosi izredno težko breme, če želi mediju že vnaprej preprečiti objavo. To je resnična zaščita svobode tiska.
Hkrati pa pomeni, da je človek, ki dokument spravi do tiska, lahko pravno veliko bolj izpostavljen kot institucija, ki ga nato objavi.
Kdo odloča, kdaj je skrivnost pomembnejša od razkritja?
Ta sistem ima logiko. Novinar ni podpisal varnostne zaveze, obveščevalec jo je. Novinarjeva funkcija je obveščanje javnosti, uradnikova pa vključuje dolžnost varovanja informacij. Toda univerzalistični test ostaja.
Ko zahodne države obsojajo pregon žvižgačev, disidentov ali novinarjev v drugih državah, pogosto poudarjajo javni interes razkritja.
Ko je razkritje usmerjeno v njihove lastne skrivnosti, se teža hitro premakne k dolžnosti varovanja podatkov in nacionalni varnosti. Včasih je ta premik povsem upravičen. Toda ne vedno avtomatično.
Njihovo varnostno utemeljitev moramo evidentirati — ne pa je prevzeti kot opravičilo.
Druga plast: tuji državni medij ni navaden žvižgač
Naslednja kategorija je bistveno drugačna. RT in Sputnik nista posameznika, ki sta odnesla dokument in ga predala novinarju. Gre za medijska sistema, povezana z rusko državo in namenjena mednarodnemu občinstvu. Zato ju ni smiselno analizirati po istem testu kot Snowdna ali Halea. Še manj smiselno pa je reči: »RT prejema državni denar, BBC ali Voice of America tudi, torej so vsi isto.« Niso.
Državno financiranje samo po sebi ne določa stopnje uredniškega nadzora.
Pri RT je ameriško ministrstvo za pravosodje leta 2017 zahtevalo, da se produkcijska družba T&R Productions registrira po Foreign Agents Registration Act kot agent ANO TV-Novosti, ruskega državnega subjekta, odgovornega za oddajanje mreže RT. [9]
Voice of America je prav tako financirana iz javnih sredstev, vendar ameriška zakonodaja zahteva spoštovanje njene profesionalne neodvisnosti in integritete, njen institucionalni model pa vsebuje formalni uredniški firewall. [10]
To ne dokazuje, da je VOA v vsaki zgodovinski situaciji popolnoma politično nevtralna. Pomeni pa, da gola enačba »državni denar = enaka vrsta državnega medija« ne zdrži.
Primerjati moramo dejanski pravni status, uredniške mehanizme, odnos do države, vsebinski nadzor in operativno vlogo.
EU je RT in Sputnik dejansko odstranila iz distribucijskega prostora
Marca 2022 je Evropska unija suspendirala oddajanje RT in Sputnika v EU oziroma proti EU. Svet je ukrep utemeljil s tem, da Rusija sistematično uporablja informacijsko manipulacijo in dezinformacije kot operativno orodje v povezavi z vojaškimi operacijami v Ukrajini in da to predstavlja grožnjo javnemu redu ter varnosti Unije. [11]
Ukrep ni ostal omejen na prvotna dva sistema. EU je pozneje širila seznam. Uradna pojasnila Sveta danes navajajo 27 kremeljsko podprtih medijskih organizacij, katerih oddajanje oziroma licence so suspendirane. [12]
To je dejanska omejitev medijske distribucije. Ni zgolj oznaka, opozorilo ali fact-check. Zato je legitimno vprašanje:
kako država oziroma politična zveza, ki svobodo sprejemanja informacij predstavlja kot temeljno pravico, upraviči odločitev, da določenemu tujemu mediju prepreči oddajanje?
EU ima odgovor.
RT France je izgubila tudi na sodišču
RT France je ukrep izpodbijala pred Splošnim sodiščem EU. Julija 2022 je veliki senat Splošnega sodišča njen zahtevek zavrnil.
Sodišče je sprejelo, da ima Svet na področju skupne zunanje in varnostne politike široko diskrecijo in da lahko v izrednem vojnem kontekstu začasno prepove oddajanje medija, financiranega iz ruskega državnega proračuna, kadar ta medij podpira rusko vojaško delovanje.
Sodišče je obravnavalo tudi pravico do svobode izražanja in informiranja ter ukrep štelo za sorazmeren glede na okoliščine. [13]
RT France se je zoper sodbo pritožila, vendar je bil pritožbeni postopek C-620/22 P julija 2023 končan z izbrisom zadeve iz registra; sodba Splošnega sodišča zato ni bila razveljavljena v pritožbenem postopku. [14]
To je pomemben korektiv. Ne moremo pošteno trditi, da je EU RT preprosto utišala brez pravnega postopka in brez možnosti sodnega nadzora.
Sodni nadzor je obstajal. RT France ga je uporabila. In pri razveljavitvi ukrepa ni uspela. Toda prav zato je primer za ta članek še pomembnejši.
EU je pravno dokazala, da tudi liberalna ureditev svobode izražanja dopušča zelo močno omejitev tujega medija, kadar ga država oceni kot del sovražne informacijske operacije.
»Propaganda« sama po sebi ni dovolj natančna kategorija
Tu se začne težava jezika. Beseda propaganda se v političnem govoru zelo hitro spremeni iz opisa v dovoljenje. Če nekaj označimo za propagando, postane omejitev njegove distribucije psihološko veliko lažja. Toda velika količina političnega komuniciranja je propagandna v širšem smislu. Države financirajo strateško komuniciranje. Vojske izvajajo informacijske operacije. Vlade izbirajo podatke, poudarjajo uspehe in zmanjšujejo neuspehe. Politične kampanje manipulirajo čustva. Mediji imajo uredniške perspektive. Zato demokratična meja ne more biti samo: »njihov govor je pristranski.« Potrebujemo natančnejši standard. Prav tu je zanimiv pojem Foreign Information Manipulation and Interference — FIMI.
FIMI: EU sama priznava, da velik del problema ni nezakonit
Evropska služba za zunanje delovanje FIMI opisuje kot večinoma nezakonodajno oziroma ne nujno nezakonito obliko manipulativnega, namernega in koordiniranega vedenja, ki lahko negativno vpliva na vrednote, postopke in politične procese.
EEAS posebej spremlja Rusijo in Kitajsko ter državne in nedržavne akterje, njihove posrednike, diplomatske mreže, državne medije, družbena omrežja in druge kanale. [15]
To priznanje je za dvojni standard bistveno. Problem tujega vplivanja ni omejen na laži. Lahko vključuje koordinacijo, prikrito amplifikacijo, lažne identitete, manipulacijo distribucije ali strateško izkoriščanje resničnih informacij. Toda posledica je občutljiva:
če je FIMI pogosto zakonit govor ali zakonito vedenje, potem boj proti FIMI ne more temeljiti samo na vprašanju zakonitosti vsebine.
Država začne ocenjevati namen, koordinacijo, izvor in učinek. To je lahko nujno za zaščito volitev in demokratičnih procesov.
Je pa tudi območje, kjer lahko varnostna kategorija začne zajemati politični govor, ki je neprijeten, toda zakonit.
Ameriški model je pokazal milejšo alternativo: razkritje izvora
Pred evropsko prepovedjo RT je ameriški pristop ponudil drugačen model. Leta 2017 je ministrstvo za pravosodje zahtevalo registracijo ameriške produkcijske družbe RT po FARA. Logika ni bila: »Američani tega ne smejo gledati.« Logika je bila:
javnost mora vedeti, kdo deluje v imenu tujega principala.
FARA ima lastne spore in omejitve, vendar ta pristop kaže pomembno razliko med: razkritjem izvora, označevanjem, omejitvijo dosega, in popolno suspendirano distribucijo. Demokracija nima samo izbire med popolno pasivnostjo in prepovedjo. Ima spekter ukrepov. Prav zato mora pri najmočnejšem ukrepu pokazati, zakaj blažji ni dovolj.
Tretja plast: domači politični govor
Uradni dokument — www.govinfo.gov
Najbolj občutljiv test pride, ko ni več tujega medija ali državne skrivnosti. Ko govorijo lastni državljani. Takrat ni mogoče uporabiti istega argumenta o tujem sovražnem vplivu. Toda tudi domači govor ni absoluten. Protest lahko blokira cesto. Demonstracija lahko ohromi infrastrukturo. Grožnja ni zaščitena na enak način kot politično mnenje. Država mora zaščititi tudi druge ljudi. Vprašanje je ponovno sorazmernost.
Britanija: pravica do protesta in »resna motnja«
Združeno kraljestvo je v zadnjih letih znatno razširilo pravna orodja proti posebej motečim oblikam protesta.
Public Order Act 2023 je med drugim uvedel oziroma uredil nova kazniva dejanja in Serious Disruption Prevention Orders.
Po sedanjem 21. členu lahko sodišče na zahtevo policije izda takšno odredbo odrasli osebi, če so med drugim izpolnjeni pogoji glede najmanj dveh protestno povezanih obsodb oziroma kršitev sodne prepovedi v relevantnem obdobju in če sodišče odredbo šteje za potrebno za preprečevanje nadaljnje resne motnje. [16]
Britanska vlada je ukrepe utemeljevala z zaščito prometa, infrastrukture in pravic drugih ljudi. Skupine, kot sta Just Stop Oil in Insulate Britain, so uporabljale taktike, katerih namen je bil maksimalno motiti promet in infrastrukturo. To pojasnjuje uradno utemeljitev zakona; ne dokazuje pa, da je širina preventivnih pooblastil zato avtomatično nujna ali sorazmerna.
Toda še preden je zakon postal zakon, je britanski Joint Committee on Human Rights opozoril, da predlagani paket ustvarja nevarnost chilling effecta na mirni protest in ogroža ravnotežje med pravicami protestnikov ter pravicami javnosti. Še bolj zanimivo je, da je odbor problem formuliral tudi zunanjepolitično: če država sama uvaja pretirano široke omejitve mirnega protesta, zmanjšuje svojo kredibilnost, ko zaradi podobnega ravnanja kritizira druge države. [17]
To je skoraj učbeniški primer problema tega članka. Kritika dvojnega merila ni prišla iz Moskve ali Pekinga. Prišla je iz britanskega parlamenta.
Vladni odgovor ne odpravi vprašanja širine pooblastil
Britanska vlada je nasprotovala oceni odbora. Trdila je, da pravica do mirnega protesta ne vključuje pravice do kriminala, nereda ali nesorazmernega poseganja v pravice drugih in da so dodatna pooblastila potrebna zaradi ponavljajočih se oblik namernega, hudega motenja infrastrukture. [18]
Pri presoji je treba ločiti formalno širino pooblastila od njegove dejanske uporabe.
Home Office je v postzakonodajnem pregledu junija 2026 poročal, da so bila pooblastila SDPO v veljavi od 5. aprila 2024, vendar je bila njihova uporaba do konca leta 2025 zelo omejena. Med 40 policijskimi enotami, ki so vrnile podatke, jih je 33 poročalo, da niso imele nobene vloge ali preložitve postopka v zvezi s SDPO, preostalih sedem pa ni moglo zagotoviti podatkov. HM Courts & Tribunals Service je ocenil, da so bile količine tako majhne, da jih zaradi tveganja identifikacije posameznikov ni bilo mogoče objaviti niti v povzetku. Med 40 enotami prav tako ni bilo prijavljenih aretacij ali obtožb zaradi kršitev SDPO. [19]
Širok pravni instrument in njegova dejanska pogostost uporabe nista isto. Nizka uporaba do konca leta 2025 zmanjšuje trditev o množični praktični uporabi, ne pa vprašanja, zakaj je tako široko preventivno pooblastilo sploh zapisano v zakon. Toda ponovno velja isto pravilo:
utemeljitev je treba evidentirati, ne pa avtomatično sprejeti kot opravičilo.
Če bi neka druga država preventivno omejevala gibanje znanih protestnikov, širila policijske pristojnosti in uporabo teh ukrepov utemeljevala z zaščito javnega reda in infrastrukture, bi zahodne institucije vprašale: je ukrep nujen? je sorazmeren? je dovolj natančen? obstaja neodvisen nadzor? ali se uporablja proti nasilju ali tudi proti neprijetnemu političnem izražanju? Ista vprašanja morajo veljati doma.
Družbena omrežja: zasebna moderacija ali državna cenzura?
Digitalne platforme ustvarijo še težjo mejo. Facebook, YouTube, X in druga omrežja so zasebne družbe.
Same lahko oblikujejo pravila uporabe, odstranjujejo vsebine in omejujejo račune v obsegu, ki ga dovoljuje pravo. Prvi amandma ameriške ustave praviloma omejuje državo, ne zasebnega urednika ali platforme.
Toda kaj se zgodi, ko država začne platformi sporočati, katere vsebine šteje za napačne, nevarne ali manipulativne?
Samo dejstvo komunikacije še ni cenzura. Vlada sme opozoriti podjetje na teroristični račun, tujo informacijsko operacijo, kibernetsko grožnjo ali zdravstveno dezinformacijo. Meja nastane pri prisili.
Vrhovno sodišče: država sme prepričevati, ne sme pa prisiliti zasebnika k utišanju govora
V zadevi NRA v. Vullo je ameriško vrhovno sodišče leta 2024 ponovno poudarilo pomembno načelo: državni uradnik ne sme neposredno ali posredno prisiliti zasebne strani, da kaznuje ali zatre govor, ki državi ni všeč.
Ključno vprašanje je, ali komunikacija države v kontekstu deluje kot prepričevanje ali kot grožnja z neugodno državno akcijo. [20]
To je močna zaščita. Toda istega leta je druga zadeva pokazala, kako težko je to mejo dokazati v velikem digitalnem sistemu.
Murthy v. Missouri: sodišče ni razsodilo, da cenzure ni bilo
V primeru Murthy v. Missouri so tožniki trdili, da so zvezni uradniki pritiskali na družbena omrežja, naj omejujejo določene vsebine, predvsem glede covida-19 in volitev.
Vrhovno sodišče je leta 2024 razveljavilo odločitev nižjega sodišča in tožnikom zavrnilo zahtevano sodno varstvo.
Toda bistveno je razumeti razlog. Večina ni sprejela splošne sodbe: »zvezna vlada ni pritiskala na platforme.«
Odločila je, da tožniki niso dokazali potrebnega Article III standinga za zahtevano prihodnjo sodno prepoved. Posebej je poudarila potrebo po konkretni povezavi med določenim državnim uradnikom, določeno platformo, določeno moderacijsko odločitvijo in škodo določenemu tožniku. Večina je tudi opozorila, da so imele platforme lastne spodbude za moderacijo in so pogosto uporabljale lastno presojo. [21]
Sodniki Alito, Thomas in Gorsuch so v odklonilnem mnenju zapis ocenili bistveno drugače. Po njihovem so okoliščine izpolnjevale dejavnike, ki jih je sodišče istega leta v Vullo uporabljalo za razlikovanje med dovoljenim prepričevanjem in nedovoljeno prisilo, ter so menili, da dokazi kažejo na prisilo.
Isti uradni vir vsebuje večinsko in odklonilno mnenje: [21]
Zato je netočno uporabiti Murthy kot dokaz, da je bila zgodba o državnem pritisku izmišljena. Enako netočno pa je reči, da je Vrhovno sodišče ugotovilo obsežen sistem nezakonite zvezne cenzure. Ni. O vsebinski ustavnosti spora ni razsodilo na način, ki bi dovoljeval tako kategoričen sklep.
Leta 2025 je ameriška izvršna oblast sama spremenila smer
20. januarja 2025 je nova ameriška administracija izdala Executive Order 14149, Restoring Freedom of Speech and Ending Federal Censorship.
Ukaz določa politiko, po kateri zvezni uradniki ne smejo uporabljati državnih sredstev za protiustavno omejevanje zaščitenega govora, ter od pravosodnega ministra zahteva pregled dejavnosti prejšnjih štirih let. [22]
Pomembno: jezik izvršnega ukaza predstavlja politično in izvršno oceno nove administracije. Ni sodna ugotovitev, da je bilo vse opisano ravnanje prejšnje oblasti protiustavno.
Toda sama sprememba politike potrjuje, da meja med dovoljenim vladnim opozarjanjem platform in nedovoljenim pritiskom ni akademska podrobnost. Postala je vprašanje državne politike.
»Dezinformacija« je lahko opis — ali instrument oblasti
Najtežje vprašanje vseh treh plasti je skupno. Država ima legitimno pravico varovati skrivnosti. Legitimno pravico ima preprečevati tuje prikrite informacijske operacije. Legitimno pravico ima vzdrževati javni red. Legitimno lahko opozori platforme na nevarno ali manipulativno dejavnost. Toda vsaka od teh legitimnih funkcij vsebuje isto skušnjavo:
država sama določi kategorijo, zaradi katere lahko govor obravnava strožje.
Skrivnost. Propaganda. FIMI. Dezinformacija. Resna motnja. Varnostna grožnja. Te kategorije niso izmišljene. Problem nastane, ko se iz opisnega pojma spremenijo v bližnjico mimo testa nujnosti in sorazmernosti.
Pravi test ni: »ali ima Zahod pravico omejiti govor?«
Seveda jo ima. Nobena resna teorija svobode izražanja ne zahteva zaščite izdaje operativnih skrivnosti sovražni obveščevalni službi.
Nobena demokracija ni dolžna dovoliti prikrite tuje operacije vplivanja. Nobena pravica do protesta ne vključuje neomejene pravice do nasilja ali uničevanja.
Noben državni uradnik pa nima pravice prisiliti zasebnega posrednika, da utiša zakonit politični govor samo zato, ker je ta govor za oblast neprijeten. Zato je pravi test drugačen:
ali je pravilo dovolj natančno, da omejuje nevarno dejanje — ali dovolj široko, da lahko zajame nezaželeno mnenje?
Sodni in parlamentarni nadzor ne izbrišeta omejitev
Pri tej temi bi bilo posebej nepošteno zamolčati samokorekcijo. Ameriško vrhovno sodišče je ustavilo predhodno prepoved Pentagon Papers. Sodišča lahko preverjajo ukrepe proti medijem. RT France je dobila sodni postopek, četudi ga je izgubila.
Britanski parlamentarni odbor je lastno vlado javno opozoril, da omejitve protestov ogrožajo pravice in britansko kredibilnost.
Vrhovno sodišče ZDA je v Vullo jasno omejilo državno prisilo zasebnih posrednikov. V Murthy se je spor o stikih med oblastjo in platformami znašel pred najvišjim sodiščem. To so resnične institucionalne razlike. Ne dokazujejo, da je Zahod brez dvojnih meril. Dokazujejo pa, da ima orodja, s katerimi jih lahko razkrije in omeji.
Prav zato je dvojno merilo bolj, ne manj pomembno
Če bi zahodne države odkrito rekle: »Svoboda govora je samo naše notranje pravilo in zunaj tega bomo ravnali po interesu,« bi bil spor preprostejši. Toda ne pravijo tega. Svobodo izražanja predstavljajo kot človekovo pravico. Svobodo medijev kot merilo demokracije. Zaščito novinarjev kot mednarodno normo. Pravico do mirnega protesta kot nekaj, kar morajo spoštovati tudi druge vlade. In politični pluralizem kot univerzalno vrednoto. S tem same izberejo strožji standard. Zato se moramo vprašati: ko tuja država zapre medij zaradi »nacionalne varnosti«, koliko dokazov zahtevamo? Ko preganja osebo zaradi razkritja državne skrivnosti, ali vprašamo, kaj je razkrila? Ko omeji protest zaradi »javnega reda«, ali preverimo sorazmernost?
Ko pritisne na platformo zaradi »dezinformacij«, ali temu rečemo zaščita informacijskega prostora — ali cenzura?
Če ta vprašanja postavljamo drugim, jih moramo postaviti tudi sebi.
Svoboda govora se ne pokaže pri govoru, ki nam je všeč
Demokratična država ne dokaže svoje zavezanosti svobodi govora s tem, da dovoli govor, ki je ne moti. Težji test nastane pri informacijah, ki jo osramotijo. Pri mediju, ki ga smatra za sovražnega. Pri protestniku, ki dejansko moti vsakdanje življenje. Pri vsebini, ki jo vlada smatra za nevarno ali napačno. Takrat se pokaže, ali je svoboda načelo ali samo privzeto stanje, dokler ni politično predraga. To ne pomeni, da je vsaka omejitev napačna. Pomeni, da mora biti vsaka omejitev dokazljiva. Nujna. Sorazmerna. Časovno in vsebinsko omejena. Podvržena neodvisnemu nadzoru. In dovolj natančna, da iz varovanja družbe ne nastane varovanje oblasti pred kritiko.
Kje se torej konča svoboda govora?
Ne konča se na eni črti. Konča se različno pri različnih vrstah govora. Državna skrivnost zahteva drugačen test kot časopis. Tuja prikrita operacija drugačnega kot javno financiran medij. Mirni protest drugačnega kot uničevanje infrastrukture. Zasebna moderacija drugačnega kot državna prisila. Prav zato je nevarno vse združiti pod besedo »cenzura«.
Toda enako nevarno je vse državne omejitve oprati z besedami »nacionalna varnost«, »dezinformacije« ali »javni red«.
Zahodne demokracije imajo sodišča, parlamentarni nadzor, pluralne medije in pravne mehanizme, ki lahko oblast prisilijo, da svoje omejitve pojasni.
Toda obstoj teh mehanizmov ne spremeni vprašanja, ali je bila konkretna omejitev sploh upravičena po istem standardu, ki ga Zahod zahteva od drugih.
Njihov univerzalistični argument pa je prepričljiv samo, če te mehanizme uporabljajo proti sebi z enako resnostjo, kot zahtevajo od drugih.
Ker svoboda govora ni dokazana takrat, ko oblast govori. Dokazana je takrat, ko oblast sliši nekaj, česar ne želi slišati — in mora kljub temu dokazati, zakaj ima pravico to utišati.
Viri in nadaljnje branje
- Ministrstvo za pravosodje ZDA — zahteva Hongkongu za začasno aretacijo Edwarda Snowdna Vir
- Zakonik ZDA — 18 USC § 793, obrambne informacije Vir
- Zakonik ZDA — 18 USC § 798, razkritje tajnih informacij Vir
- Zakonik ZDA — 5 USC § 416, pristojnosti inšpektorjev pri obveščevalnih dejavnostih Vir
- Ministrstvo za pravosodje ZDA — obsodba nekdanjega obveščevalnega analitika zaradi razkritja tajnih informacij Vir
- Ministrstvo za pravosodje ZDA — obsodba pogodbenice zaradi pošiljanja tajnega gradiva mediju Vir
- Ministrstvo za pravosodje ZDA — priznanje krivde in izrek kazni ustanovitelju WikiLeaksa Vir
- Vrhovno sodišče ZDA — New York Times Co. v. United States (Pentagon Papers), 403 US 713 Vir
- Ministrstvo za pravosodje ZDA — registracija družbe v skladu z zakonom FARA Vir
- US Agency for Global Media — uredniška neodvisnost, zaščitna pregrada Vir
- Svet EU — sankcije glede oddajanja RT in Sputnik (2. 3. 2022) Vir
- Svet EU — razlaga sankcij proti Rusiji Vir
- Splošno sodišče EU — sodba v zadevi RT France proti Svetu (2022) Vir
- Sodišče EU — pritožbena zadeva C-620/22 P, RT France Vir
- EEAS — informacijska integriteta in preprečevanje tujega manipuliranja z informacijami Vir
- Združeno kraljestvo — Public Order Act 2023, 21. člen Vir
- Britanski parlament — pregled predloga zakona o javnem redu z vidika človekovih pravic Vir
- Britanski parlament — poročilo skupnega odbora za človekove pravice o Public Order Bill Vir
- Britanska vlada — naknadni zakonodajni pregled Public Order Act 2023 Vir
- Vrhovno sodišče ZDA — National Rifle Association v. Vullo (2024) Vir
- Vrhovno sodišče ZDA — Murthy v. Missouri (2024) Vir
- Bela hiša — izvršni ukaz o svobodi govora in zvezni cenzuri (2025) Vir