Kaj sploh pomeni resničnost?

Beseda »resničnost« skriva več različnih vprašanj

Ko vprašamo »Kaj je resnično?«, lahko sprašujemo zelo različne stvari. Metafizika sprašuje, kaj sploh obstaja in kakšne vrste stvari sestavljajo svet. Epistemologija sprašuje, kako lahko o tem svetu kaj vemo. Znanost gradi preverljive modele pojavov. Fenomenologija raziskuje, kako se svet kaže v izkušnji. Socialna ontologija pa obravnava stvari, ki obstajajo zato, ker ljudje skupaj vzdržujemo določene prakse, pravila in pomene.

Te ravni niso tekmeci. Vprašanje, ali obstaja elektron, ni isto kot vprašanje, kako doživljam rdečo barvo; to ni isto kot vprašanje, ali denar obstaja kot družbena institucija; in nobeno od teh vprašanj ni enako metafizični trditvi, da je temelj vsega materija, zavest ali nekaj tretjega.

Ta članek zato ne ponuja ene končne definicije, ki bi zaprla vse debate. Ponuja orientacijski zemljevid, da bomo v naslednjih člankih vedeli, katero vprašanje pravzaprav raziskujemo.

V vsakdanjem življenju in večini znanstvene prakse ravnamo, kot da obstaja svet, ki ni odvisen od tega, kaj si o njem želimo ali mislimo. Če napačno ocenimo nosilnost mostu, se most ne prilagodi našemu optimizmu. Če zdravnik zamenja laboratorijski rezultat, posledice ne izginejo zato, ker je bila napaka iskrena. Svet se našim predstavam lahko upre.

Filozofsko je to blizu realizmu: zamisli, da imajo vsaj nekatere stvari, lastnosti in odnosi obstoj neodvisno od naših prepričanj o njih. Toda že tu je potrebna previdnost. Metafizični realizem je vplivna in za mnoge intuitivna pozicija, ni pa preprosto eksperimentalno dejstvo, iz katerega bi avtomatično sledila ena sama popolna metafizika.

Neodvisnost sveta od našega mnenja ≠ trditev, da že poznamo svet popolnoma takšen, kakršen je sam po sebi.

Druga raven: izkušnja je resnična kot izkušnja

Človek nikoli ne začne pri popolnem pogledu od nikoder. Svet srečujemo skozi telo, čute, živčni sistem, pozornost, spomin, jezik in zgodovino lastnih izkušenj. To pomeni, da ima vsaka zavestna izkušnja prvoosebno razsežnost: bolečina boli nekoga, barva se nekomu kaže, misel se nekomu pojavi.

Zato je napačno enačiti subjektivno z izmišljeno. Bolečina je subjektivna v smislu, da jo doživlja subjekt, vendar je lahko povsem resnična. Strah, ljubezen, okus, občutek časa ali mistična izkušnja so dejanski dogodki v življenju človeka, tudi kadar še ne vemo, kaj jih je povzročilo ali kako jih ontološko razložiti.

Toda obratna napaka je prav tako problematična: iz dejstva, da je izkušnja resnična kot izkušnja, še ne sledi, da je vsaka njena razlaga pravilna. Človek lahko resnično vidi svetlobo in se zmoti glede njenega izvora. Lahko iskreno občuti navzočnost in se zmoti glede tega, kaj je bilo navzoče. Resničnost izkušnje in resničnost interpretacije sta dve različni vprašanji.

Že Percepcija ni isto kot resničnost je pokazal, da percepcija ni popolna kopija sveta. Filozofija zaznavanja isto težavo izraža kot razliko med tem, kako se stvari kažejo, in tem, kakšne so. Predmet je lahko videti manjši zaradi razdalje, ravna palica v vodi se lahko zdi ukrivljena, isti dogodek pa se dvema pričama vtisne drugače.

Iz tega ne sledi, da zaznavanje nima vrednosti. Brez zaznavanja bi bila večina našega znanja o okolju nemogoča. Pomeni pa, da zaznavo obravnavamo kot dostop do sveta, ki je lahko bolj ali manj zanesljiv, ne kot neizpodbitno fotografijo resničnosti.

Percepcija ni resničnost: kako možgani gradijo naš svet bo to vprašanje odprl podrobneje: kako možgani iz nepopolnih, selektivnih in kontekstualnih signalov gradijo uporaben model sveta. Ta članek samo postavlja mejo: videz ni isto kot stvar, vendar je videz sam del podatkov, ki jih moramo pojasniti.

Tretja raven: model je zemljevid, ne ozemlje

Človek ne more v glavi nositi vsake podrobnosti sveta. Zato gradimo modele. Zemljevid mesta izpusti višino vsakega drevesa. Model vremena ne vključuje vsake molekule zraka. Ekonomski model izbere nekaj spremenljivk in druge začasno zanemari. Model je uporaben prav zato, ker je selektiven.

Filozofija znanosti opozarja, da so znanstveni modeli pogosto idealizirani. Lahko vključujejo poenostavitve ali predpostavke, ki dobesedno niso povsem resnične, pa vseeno dobro predstavljajo določene odnose, omogočajo napovedi ali pokažejo vzročno strukturo. Zato uspešen model ni isto kot popolna kopija sveta.

Dober zemljevid ni tisti, ki vsebuje vse. Dober zemljevid vsebuje prave stvari za vprašanje, ki ga skušamo rešiti.

Ko model ubesedimo, dodamo še eno plast: jezik. Besede razvrščajo, poimenujejo in poudarjajo. Isti fizični dogodek lahko opišemo kot spremembo temperature, toplotni tok, vremenski pojav ali neprijetno vročino. Opisi se lahko razlikujejo, ne da bi zato obstajalo več ločenih fizičnih svetov.

To je pomembno pri izrazih, kot so »moja resnica« in »tvoja resnica«. Pogosto človek v resnici govori o svojem spominu, perspektivi, vrednotenju ali čustveni izkušnji. V teh primerih je natančneje reči moja izkušnja, moj pogled ali moja razlaga, namesto da besedo resnica uporabimo za vse hkrati.

Po drugi strani tudi jezik ni samo nepomembna etiketa. Kategorije, s katerimi nekaj opišemo, lahko vplivajo na vprašanja, ki jih sploh postavimo, na podatke, ki jih zbiramo, in na možnosti, ki jih opazimo. Zato mora raziskovalec preverjati tako svet kot svoj besednjak o svetu.

Objektivno, subjektivno in intersubjektivno niso sopomenke za resnično, lažno in kompromis

Objektivna trditev skuša biti pravilna ne glede na osebne preference opazovalca. Subjektivna trditev opisuje ali vključuje stanje, perspektivo ali vrednotenje subjekta. Intersubjektivno pa pomeni, da lahko več ljudi nekaj deli, preverja ali usklajuje po skupnih pravilih.

Temperatura, izmerjena s kalibriranim instrumentom, je drugačna vrsta podatka kot stavek »meni je vroče«. Toda drugi stavek zato ni laž. Lahko je resničen opis telesne izkušnje. Napaka nastane, če iz njega neposredno sklepamo na natančno temperaturo prostora ali če iz številke na termometru sklepamo, da morajo vsi ljudje prostor doživljati enako.

Znanstvena objektivnost zato ni magična odsotnost človeka. V praksi jo povečujemo z metodami, ki zmanjšujejo vpliv posamezne perspektive: jasne definicije, merjenje, kalibracija, dokumentiranje, primerjava neodvisnih rezultatov, javna kritika in možnost ponovitve oziroma preverjanja.

Denar, pogodbe, univerze, državljanstvo, podjetja in državne meje niso naravni predmeti iste vrste kot kamen ali zvezda. Njihov obstoj je vsaj deloma odvisen od pravil, praks, priznanja, dokumentov in kolektivnega ravnanja. Socialna ontologija prav takšne pojave obravnava kot poseben del sveta.

Izraz družbeno konstruirano zato ne pomeni avtomatično namišljeno ali poljubno. Bankovec je fizičen predmet, njegova denarna funkcija pa je družbena. Meja je lahko dogovorjena in pravno ustvarjena, vendar ima lahko zelo konkretne posledice za gibanje človeka. Institucija obstaja drugače kot gora, a lahko vseeno vzročno vpliva na življenje milijonov ljudi.

Ta razlika bo za THY-REALITY pomembna še velikokrat. Če želimo razumeti oblast, denar ali identiteto, moramo vedeti, katere lastnosti so fizične, katere biološke, katere psihološke in katere obstajajo zaradi skupnih pravil. Različni načini obstoja niso isto kot različne stopnje domišljije.

Kaj nam znanost pove o resničnosti — in česa ne obljublja

Znanost je izjemno uspešen način javnega preverjanja trditev o svetu. Opazuje, meri, eksperimentira, primerja modele s podatki in išče razlage, ki preživijo kritiko. S tem je mogoče spoznati tudi stvari, ki jih ne zaznamo neposredno z golimi čuti, od mikroskopskih struktur do oddaljenih astronomskih pojavov.

Toda filozofija znanosti kaže, da iz uspeha znanosti ne sledi ena sama preprosta metafizična interpretacija. Znanstveni realist bo uspešne teorije razumel kot vsaj približno resnične opise tudi nevidnih delov sveta. Drugi pristopi so bolj zadržani in poudarjajo predvsem empirično uspešnost teorij. To je resnična filozofska razprava, ne laboratorijska meritev, ki bi bila že zaključena.

Za ta članek je dovolj skromnejša ugotovitev: znanost nam daje vedno bolj disciplinirane in javno preverljive zemljevide določenih delov resničnosti, vendar zemljevida ni treba razglasiti za ontološko zadnjo besedo, da bi ga lahko uspešno uporabljali.

Tudi pri najnatančnejšem merjenju ne dobimo božjega pogleda brez ostanka. Merimo določeno količino, z določenim instrumentom, po določeni definiciji in modelu merjenja. Metrologija zato rezultat meritve spremlja z oceno merilne negotovosti. To ni priznanje, da meritev ničesar ne pove; ravno nasprotno, pove nam, kako natančno vemo to, kar trdimo.

To je dober vzorec za širše raziskovanje resničnosti. Bolj zrelo znanje ni nujno znanje brez dvoma. Pogosto je znanje, ki zna povedati: kaj smo izmerili, kaj smo sklepali, kakšen model smo uporabili, katere alternative smo preverili in kje so še meje gotovosti.

Negotovost ≠ nevednost. Natančno opisana negotovost je pogosto znak boljšega znanja.

Empirično dejstvo, filozofska interpretacija in špekulacija

Za nadaljnji THY-REALITY potrebujemo preprosto disciplino treh ravni. Empirična trditev je neposredno vezana na opazovanje, meritev, dokument ali drug javno preverljiv podatek. Filozofska interpretacija poskuša razložiti, kaj takšni podatki pomenijo za širša vprašanja o znanju ali obstoju. Špekulacija gre dlje od trenutno razpoložljivih dokazov in odpira možnost, ki je še nismo dovolj preverili.

Vse tri ravni imajo lahko legitimno vlogo. Problem nastane, ko jih predstavimo kot enako gotove. Dejstvo, da je neka izkušnja možna, ne dokazuje samo po sebi določene metafizike. Dejstvo, da model uspešno napoveduje rezultate, še ne odloči vseh filozofskih vprašanj o tem, kaj njegove matematične entitete »v resnici so«. In zanimiva hipoteza ne postane dejstvo samo zato, ker lepo poveže več idej.

Atlas resničnosti uporablja pri izkustvenih trditvah še natančnejšo verigo: izkušnja → fenomenologija → poročilo → interpretacija → metafizični sklep → javna dokazna moč. Ta članek to logiko razširi na celotno knjižnico: vedno vprašaj, na kateri stopnji trditev trenutno stoji.

Ko naletimo na veliko trditev o resničnosti, namesto hitrega sprejetja ali zavrnitve uporabimo kratek pregled:

1. Kaj natančno naj bi obstajalo ali se zgodilo?
2. Ali govorimo o zunanjem dogodku, subjektivni izkušnji, družbeni instituciji ali metafizični razlagi?
3. Kaj je neposredno opaženo oziroma izmerjeno in kaj je že sklep?
4. Kateri model ali pojmi so bili uporabljeni pri opisu?
5. Ali obstajajo neodvisne poti do istega rezultata?
6. Kaj bi pričakovali, če bi bila trditev napačna?
7. Kako velika je merilna, podatkovna ali interpretativna negotovost?
8. Katera konkurenčna razlaga pojasni iste podatke?
9. Je zaključek empiričen, filozofski ali špekulativen?
10. Kaj bi nas pošteno pripravilo do spremembe mnenja?

Ta vprašanja ne zagotavljajo nezmotljivosti. Ustvarijo pa nekaj pomembnejšega: strukturo, v kateri lahko resničnost popravi našo zgodbo.

Kako nadaljujemo od zemljevida resničnosti

Če iz tega članka odnesemo samo eno idejo, naj bo ta: med svetom in našo trditvijo o svetu skoraj vedno obstaja več korakov. Nekaj se zgodi ali obstaja; mi to zaznamo; izberemo model; dogodek opišemo; trditev primerjamo z drugimi podatki; nato šele oblikujemo širši sklep. Čim močnejši je sklep, tem več discipline zahteva prehod med temi stopnjami.

Naslednji članki bodo posamezne dele zemljevida povečali. Percepcija ni resničnost: kako možgani gradijo naš svet bo obravnaval percepcijo in možgansko gradnjo sveta, Kako vemo, da nekaj vemo? Dokaz, prepričanje in gotovost dokaz, prepričanje in gotovost, Kje se konča dejstvo in začne interpretacija? pa mejo med dejstvom in interpretacijo. Nato bodo Um, možgani in zavest: tri stvari, ki jih pogosto zamenjujemo, Pozornost: vrata zavesti, Spomin ni posnetek: kako rekonstruiramo svojo preteklost in Kaj znanost danes ve — in ne ve — o zavesti? odprli vprašanja uma, možganov, pozornosti, spomina in zavesti. Kvantna mehanika, simulacijska hipoteza in druge velike metafizične možnosti bodo dobile lastna mesta pozneje; tukaj jih namenoma ne rešujemo v enem odstavku.

THY-REALITY ne potrebuje ene zgodbe, ki bi vnaprej razložila vse. Potrebuje drevo vprašanj, dovolj dobre metode in pripravljenost, da zemljevid popravljamo, ko se ozemlje ne ujema z njim.