Zavest Posodobljeno: 18 min branja Ulrik Adda

Utelešeni um: zakaj mišljenje ni samo v možganih?

Mišljenje ni delo izoliranih možganov. Gibanje, notranji telesni signali, predmeti, prostor in drugi ljudje spreminjajo način, kako zaznavamo, pomnimo, govorimo in rešujemo probleme.

Ko rečemo, da nekdo razmišlja, si hitro predstavljamo možgane kot osrednji računalnik, telo pa kot vhodno-izhodno napravo. Toda človek ne rešuje problemov kot možgani, odklopljeni od telesa. Gleda z očmi, obrača glavo, premika roke, čuti srčni utrip, uporablja držo, prostor, predmete in druge ljudi. Del tega, kar imenujemo mišljenje, nastaja prav v teh zankah med živčnim sistemom, telesom in okoljem.

To je jedro raziskovalnega programa utelešene kognicije. Ne gre za eno samo teorijo in še manj za trditev, da možgani niso pomembni. Gre za družino pristopov, ki preverjajo, koliko so zaznavanje, spomin, jezik, odločanje in občutek sebe odvisni od telesnih stanj, možnosti za gibanje ter struktur okolja, v katerem delujemo.

Nekatere različice utelešene kognicije so razmeroma zmerne: pravijo, da možgani pri mišljenju uporabljajo zaznavne, gibalne in telesne sisteme. Druge so močnejše: trdijo, da se del kognitivnega dela dejansko porazdeli med telo in okolje. Še korak dlje gre teza razširjenega uma, po kateri lahko stabilni zunanji pripomočki v določenih okoliščinah postanejo del širšega kognitivnega sistema. Teh stopenj ne smemo zamenjati.

Najbolj varen sklep je zato manj dramatičen od slogana 'um ni v možganih', a bolj zanimiv od stare slike možganov kot izoliranega procesorja: možgani so osrednji, vendar mislijo kot del živega telesa, ki se nenehno premika, zaznava, uravnava in uporablja svet okoli sebe.

Utelešena kognicija ni ena sama teorija

Izraz utelešena kognicija pokriva več različnih trditev. Margaret Wilson je že leta 2002 ločila najmanj šest različic: da je kognicija situirana, časovno omejena, da kognitivno delo prelagamo na okolje, da je okolje lahko del kognitivnega sistema, da je kognicija usmerjena v delovanje ter da tudi mišljenje brez neposrednega delovanja pogosto uporablja telesno zasnovane reprezentacije. Sama je opozorila, da so nekatere od teh tez bolje podprte kot druge.

To je pomembno zato, ker izraz hitro postane preširok. Dokaz, da gesta pomaga pri reševanju naloge, še ne dokazuje, da je zunanji svet dobesedno del uma. Dokaz, da telesni signal vpliva na odločitev, prav tako ne dokazuje, da abstraktno mišljenje ne potrebuje simbolnih oziroma višjenivojskih predstavitev.

V tem članku bomo zato utelešeno kognicijo uporabljali kot raziskovalni okvir, ne kot dogmo. Vprašanje ni, ali 'misli telo ali možgani', ampak kako se različne ravni sistema med seboj dopolnjujejo.

Možgani mislijo v telesu, ne poleg njega

Možgani so anatomsko del telesa in so neprestano povezani z njegovim stanjem. Živčni sistem prejema signale iz mišic, sklepov, kože, notranjih organov in ravnotežnega sistema ter hkrati pošilja ukaze, ki spreminjajo držo, gibanje, dihanje in druge telesne procese. Kognicija se zato odvija v sistemu, ki se ves čas prilagaja svojim lastnim fiziološkim pogojem.

To ne pomeni, da lahko vsako misel pojasnimo z enim telesnim signalom. Pomeni pa, da model človeka kot možganov, ki najprej izdelajo popoln notranji načrt in ga nato samo pošljejo telesu, pogosto ni dovolj dober. Pri številnih nalogah zaznavanje in delovanje potekata krožno: pogledamo, premaknemo se, dobimo novo informacijo, popravimo dejanje in ponovno zaznamo posledico.

Utelešen pristop zato poudari zanko možgani–telo–okolje. Noben člen te zanke sam zase ni celotna zgodba.

Interocepcija: notranje stanje telesa vstopa v izkušnjo

Interocepcija je proces, s katerim živčni sistem zaznava, interpretira in povezuje signale iz notranjosti telesa. Sem sodijo informacije, povezane s srčno-žilnim sistemom, dihanjem, prebavili, temperaturo, lakoto, žejo in drugimi notranjimi stanji. Velik del teh signalov ostane zunaj zavesti, nekateri pa prispevajo k občutkom in motivaciji.

Sodobni pregledi interocepcije opozarjajo, da ne obstaja en sam 'notranji čut'. Različni telesni kanali imajo različne receptorje, poti in načine integracije. Prav tako sposobnost zaznati srčni utrip ni isto kot sposobnost pravilno razložiti, kaj določen telesni občutek pomeni.

To nadaljuje mejo iz »Čustva niso nasprotje razuma: kako telo in možgani oblikujejo odločanje«: telo sodeluje pri odločanju, vendar njegov signal ni nezmotljiv oracle. Lakota, utrujenost, bolečina ali pospešen utrip lahko spremenijo, čemu namenimo pozornost in kako ocenimo situacijo, njihova interpretacija pa je še vedno odvisna od konteksta, učenja in možganske obdelave.

Gibanje ni samo rezultat mišljenja; lahko spremeni mišljenje

Dober primer dajejo geste. Ljudje med govorjenjem spontano premikamo roke, pri tem pa geste pogosto vsebujejo prostorske ali gibalne informacije, ki jih v besedah sploh ne izrazimo. Eksperimenti Susan Goldin-Meadow in Sian Beilock so pokazali, da način gestikuliranja lahko spremeni poznejše reševanje problema, kar pomeni, da gibanje ne odraža samo že oblikovane misli, ampak lahko vpliva na njeno nadaljnjo obliko.

Podobno si pri prostorskih nalogah pogosto pomagamo z vrtenjem predmeta, obračanjem glave, štetjem na prste ali risanjem. Takšna dejanja spremenijo nalogo, ki jo morajo rešiti možgani. Namesto da bi vse transformacije izvajali v notranji delovni spomin, del problema fizično preuredimo.

Iz tega ne sledi, da je vsako gibanje kognitivno koristno. Pomemben je bolj splošen princip: telo lahko aktivno preoblikuje informacijsko okolje, v katerem razmišljamo.

Svet okoli nas je lahko del strategije mišljenja

Ko si zapišemo telefonsko številko, premaknemo figure pri načrtovanju poteze, razvrstimo dokumente v kupe ali nastavimo opomnik, ne povečamo kapacitete možganov neposredno. Spremenimo okolje tako, da zmanjša zahteve za spomin, pozornost ali načrtovanje. Raziskovalci temu pravijo kognitivno razbremenjevanje oziroma cognitive offloading.

Risko in Gilbert poudarjata, da je takšno razbremenjevanje vsakdanji del mišljenja. Ljudje se odločajo, kdaj bodo informacijo ohranili v glavi in kdaj jo bodo prenesli na zunanji pripomoček. Na to vplivajo zahtevnost naloge, zaupanje v lasten spomin in pričakovani stroški uporabe pripomočka.

Pomembna meja je, da uporaba zvezka ali telefona še ne dokazuje, da je zvezek dobesedno del uma. Dokazuje pa, da dejansko kognitivno vedenje pogosto nastaja v koordinaciji notranjih in zunanjih virov.

Razširjeni um je močnejša filozofska trditev

Andy Clark in David Chalmers sta v znamenitem članku The Extended Mind predlagala močnejšo možnost: če zunanji vir stabilno opravlja isto funkcijo, ki bi jo sicer opravljal notranji spomin, bi ga lahko v določenih primerih obravnavali kot del širšega kognitivnega sistema. Njuna znana miselna primera primerjata običajen biološki spomin z zvezkom, ki ga oseba stalno uporablja kot zunanji spomin.

To je vplivna filozofska teza, ne eksperimentalno dejstvo, ki bi ga sprejemala vsa kognitivna znanost. Kritiki opozarjajo, da med tem, kar kogniciji pomaga, in tem, kar kognicijo konstituira, obstaja pomembna razlika. Zemljevid je lahko nujen za navigacijo, pa iz tega še ne sledi, da je del živčnega sistema ali zavestne izkušnje.

Zato je koristno ločiti tri ravni: kognicija je lahko utelešena, ker jo oblikuje telo; vgrajena oziroma embedded, ker uporablja strukturirano okolje; in po nekaterih teorijah razširjena, ker določeni zunanji elementi postanejo del funkcionalnega sistema.

Tudi pomen besed je deloma povezan z zaznavo in delovanjem

Raziskave grounded cognition so pokazale, da razumevanje pojmov pogosto aktivira zaznavne in motorične sisteme, povezane z njihovo vsebino. Ko razmišljamo o dejanju, predmetu ali lastnosti, možgani ne uporabljajo nujno povsem abstraktne kode, ločene od sistemov, s katerimi smo te stvari zaznavali in uporabljali.

Toda tudi tukaj je potrebno varovalo pred pretiravanjem. Pregledi nevroznanosti semantike kažejo, da dokaz za vlogo senzorimotoričnih sistemov ne podpira preproste različice, po kateri je pomen samo ponovna uprizoritev čutne ali gibalne izkušnje. Abstraktni pojmi, kombiniranje pomenov in prilagodljivost jezika zahtevajo širše omrežje procesov.

Najbolj verjetna slika je zato hibridna: naše pojmovno znanje je vsaj deloma zasidrano v izkušnjah zaznavanja in delovanja, vendar ni reducirano nanje.

Občutek telesa pomaga graditi občutek sebe

Telesna utelešenost je povezana tudi z občutkom, da je telo 'moje'. Klasična iluzija gumijaste roke pokaže, da lahko usklajeni vidni in tipni signali deloma premaknejo občutek lastništva telesa proti umetni roki. Rezultat je pomemben zato, ker kaže, da telesni jaz ni preprost neposredni odtis anatomije, ampak nastaja iz veččutne integracije in notranjih modelov telesa.

To se dobro povezuje z »Kako nastane jaz: razvoj, navezanost in socialni svet«. Razvoj jaza ni samo pripoved o sebi, ampak vključuje tudi predrefleksivni občutek položaja, gibanja, dotika, nadzora in pripadnosti lastnemu telesu. Hkrati občutek lastništva telesa ni povsem poljuben: eksperimenti kažejo omejitve glede oblike, položaja in skladnosti informacij.

Utelešeni jaz je torej prilagodljiv, vendar omejen. Naša izkušnja sebe nastaja iz integracije telesnih signalov, delovanja, spomina in socialnega konteksta.

Utelešenost (ang. *embodiment*) ni dokaz za ezoterične energijske sisteme

Ker utelešena kognicija poudarja telo, se njeno besedišče včasih prenese v trditve o energijskih poljih, čakrah, 'celičnem spominu' ali drugih sistemih, ki naj bi neposredno shranjevali kompleksne psihološke vsebine. Iz znanstvene literature o embodied cognition tak sklep ne sledi.

Dokaz, da srčni utrip, dihanje, drža, propriocepcija ali gibanje vplivajo na kognicijo, je dokaz o živčnem, fiziološkem in vedenjskem sistemu. Za dodatno trditev o neznanem energijskem mehanizmu bi potrebovali dodatne meritve in napovedi, ki jih je mogoče neodvisno preveriti.

Utelešenost je dovolj zanimiva brez dodajanja mehanizmov, ki jih podatki ne zahtevajo. Pravzaprav je njena moč ravno v tem, da pokaže, koliko lahko pojasnimo z merljivim sodelovanjem možganov, telesa in okolja.

Mišljenje je dejavnost celotnega organizma v svetu

Če združimo podatke o interocepciji, gibanju, gestah, telesnem lastništvu in kognitivnem razbremenjevanju, dobimo drugačno sliko uma. Možgani ostajajo osrednji organ integracije in brez njih človeška kognicija v znani obliki ni mogoča. Vendar njihove naloge niso ločene od telesa, ki jih nenehno oskrbuje z informacijami in možnostmi za delovanje.

Prav tako okolje ni samo kulisa. Z dobro razporejenimi predmeti, zapiski, diagrami, računalniki in drugimi ljudmi lahko preoblikujemo kognitivni problem, ki ga moramo rešiti. Včasih postane učinkoviteje spremeniti svet kot pa v glavi izračunati vse njegove možnosti.

Najboljši odgovor na naslovno vprašanje je zato: mišljenje je v pomembnem smislu možgansko, vendar ni samo možgansko. Je dejavnost organizma, ki ima telo, zgodovino, cilje in okolje. Utelešeni um ni zanikanje možganov; je opomnik, da možgani nikoli ne mislijo brez telesa in sveta, v katerem živijo.

Viri in nadaljnje branje

  1. THY-REALITY — Um, možgani in zavest: tri stvari, ki jih pogosto zamenjujemo / Mind, Brain and Consciousness: Three Things We Often Confuse (LOCKED): conceptual separation between brain, mind and consciousness.
  2. THY-REALITY — Percepcija ni resničnost: kako možgani gradijo naš svet / Perception Is Not Reality: How the Brain Builds Our World (LOCKED): active perception and constructed experience.
  3. THY-REALITY — Čustva niso nasprotje razuma: kako telo in možgani oblikujejo odločanje / Emotions Are Not the Opposite of Reason (LOCKED): interoception and bodily signals in decision-making.
  4. THY-REALITY — Kako nastane jaz: razvoj, navezanost in socialni svet / How the Self Develops (LOCKED): developmental and social layers of the self.
  5. Wilson, M. — Six views of embodied cognition. Psychonomic Bulletin & Review 9 (2002): 625–636.
  6. Barsalou, L. W. — Grounded Cognition. Annual Review of Psychology 59 (2008): 617–645.
  7. Meteyard, L.; Rodriguez Cuadrado, S.; Bahrami, B.; Vigliocco, G. — Coming of age: a review of embodiment and the neuroscience of semantics. Cortex 48 (2012): 788–804.
  8. Khalsa, S. S. et al. — Interoception and Mental Health: A Roadmap. Biological Psychiatry: Cognitive Neuroscience and Neuroimaging 3 (2018): 501–513.
  9. Beilock, S. L.; Goldin-Meadow, S. — Gesture changes thought by grounding it in action. Psychological Science 21 (2010): 1605–1610.
  10. Goldin-Meadow, S.; Beilock, S. L. — Action's Influence on Thought: The Case of Gesture. Perspectives on Psychological Science 5 (2010): 664–674.
  11. Risko, E. F.; Gilbert, S. J. — Cognitive Offloading. Trends in Cognitive Sciences 20 (2016): 676–688.
  12. Clark, A.; Chalmers, D. — The Extended Mind. Analysis 58 (1998): 7–19.
  13. Botvinick, M.; Cohen, J. — Rubber hands 'feel' touch that eyes see. Nature 391 (1998): 756.
  14. Tsakiris, M. — My body in the brain: A neurocognitive model of body-ownership. Neuropsychologia 48 (2010): 703–712.
  15. Bridgeman, B.; Tseng, P. — Embodied cognition and the perception–action link. Physics of Life Reviews 8 (2011): 73–85.
  16. Stanford Encyclopedia of Philosophy — Embodied Cognition. Overview of embodied, embedded and extended approaches and their conceptual differences.